Jedro

Z verjetnostjo je izkazano, da sta otroka pri očetu ostala zaradi stiske in strahu, ki sta ga občutila v materinem okolju. Ko sta otroka živela pri materi, sta obiskovala OŠ, ki je sedaj od njunega bivališča oddaljena več kot 100 km. Zato v šolo dejansko ne hodita, pač pa jima šola pošilja snov vsakih nekaj dni. Omenjeni način šolanja na daljavo nikakor ni enakovreden običajnemu in je verjetno, da bi bil razvoj otrok ogrožen, če bi se tak način nadaljeval za nedoločen čas. Ker sedaj otroka, stara 12 in 13 let, dejansko živita pri očetu, je treba redno šolanje takoj in nujno zagotoviti, to pa je trenutno možno tako, da se nadomesti materino soglasje za prešolanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Udeleženca sta oče in mati mladoletnih A. A., roj. 2011, in B. A., roj. 2012, ki sta bila s sodno poravnavo z dne 30. 5. 2019 zaupana v vzgojo in varstvo materi, dogovorjeni so bili stiki med njima in njunim očetom ter določena preživnina.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo očetovemu predlogu in z začasno odredbo sklenilo, da se otroka prešolata iz OŠ D. v OŠ E., s čimer je dejansko nadomestilo materino soglasje za navedeno.

3. Proti sklepu se pritožuje mati (nasprotna udeleženka), ki predlaga njegovo razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Sodišču očita, da je na ta način sina dejansko zaupalo v vzgojo in varstvo očetu in onemogočilo sleherni stik otroka z materjo. Pravi, da je predlog za izdajo začasne odredbe vseboval pet predlogov, sodišče pa je odločilo le o enem. Meni, da ni podana izjemnost situacije, zaradi katere bi sodišče o navedenem lahko odločalo z začasno odredbo. Odločitev naj bi bila v korist očeta in ne otroka. Tekom dolgotrajnega postopka, ki ga gre pričakovati, bo oče še bolj vplival na otroka. Da sta otroka sodnici in socialnim delavkam hitela razlagati o trpinčenju pri materi, kaže na očetov vpliv, navaja pritožnica. Tudi če otrok ne želi stikov z roditeljem, je sodna praksa taka, da so stiki v korist otroka in jih je treba zagotoviti. Mati navaja, da ne želi, da bi se otroka počutila slabo, omenja, da tudi šolanje na daljavo ni kršitev otrokovih pravic. Pritožnica navaja, da je nemogoče, da bi se otroka v Brežicah počutila tako slabo, da ne izpostavita nobene dobre plati. Prilaga fotografije, ki naj bi izkazovale, da jima z njo ni bilo tako slabo. Takih odločitev ne gre prepuščati otrokom, sklene pritožba.

4. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev. Opredeljuje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. 7. Kot pravilno navaja pravno podlago za odločitev sodišče prve stopnje, 161. čl. Družinskega zakonika (DZ) določa, da izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (2. odst. 157. čl. DZ).

8. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če je to resnično nujno, torej če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja.1

9. Sodišče prve stopnje je navedene kriterije v konkretnem primeru pravilno uporabilo. Otroka se dejansko nahajata pri očetu in odklanjata vrnitev k materi. Z verjetnostjo je izkazano, da sta otroka pri očetu ostala zaradi stiske in strahu, ki sta ga občutila v materinem okolju. O tem je sodišče utemeljeno sklepalo na podlagi poročila Centra za socialno delo ter razgovora z otrokoma. Ko sta otroka živela pri materi, sta obiskovala OŠ D., ki pa je sedaj od njunega bivališča oddaljena več kot 100 km. Zato v šolo dejansko ne hodita, pač pa jima šola pošilja snov vsakih nekaj dni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je njun razvoj ogrožen, če se ne vklopita v normalni, redni učni proces. Trenutni že omenjeni način šolanja na daljavo nikakor ni enakovreden običajnemu in je verjetno, da bi bil razvoj otrok ogrožen, če bi se tak način nadaljeval za nedoločen čas. Ker sedaj otroka, stara 12 in 13 let, dejansko živita pri očetu, je treba redno šolanje takoj in nujno zagotoviti, to pa je trenutno možno tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje, ko je nadomestilo materino soglasje za prešolanje iz OŠ D. v OŠ E. Ni namreč realno in verjetno, da bi se otroka iz okolice F. vozila v šolo v D., saj gre za preveliko oddaljenost. 10. Ne drži, kar očita pritožnica, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo mater povsem izključilo iz življenja otrok. Odločeno je zgolj o takojšnji vključitvi v šolsko okolje v kraju, kjer otroka trenutno bivata. Vse ostalo bo predmet odločanja v nadaljevanju postopka, zato na pritožničine očitke v zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ne odgovarja.

11. Ker relevantne pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev sodišča potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Stroški v zvezi z začasnimi odredbami delijo končno usodo vseh stroškov postopka (151. čl. ZPP).

1 Tako npr. tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-232/99 in drugih.