Jedro

Pravdni stranki sta v času trajanja zakonske zveze zgradili družinsko stanovanjsko hišo, z njeno izgradnjo pa na podlagi določb ZTLR o pridobitvi lastninske pravice in na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR ustvarili skupno premoženje oziroma je navedena nepremičnina po zakonu postala njuna skupna last. Zaradi tega vrnitev stvari v naravi (solastninskega deleža navedene parcele) ni več možna; poseg v nepremičnino, katere del je bil predmet darilne pogodbe, je bil namreč zaradi gradnje tako obsežen, da je nastala nova stvar, posledično pa tožnik ni upravičen zahtevati vrnitve darila (zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve), temveč le nadomestitev vrednosti (pa naj gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve zaradi odpadle podlage ali iz naslova vračanja daril po 84. členu ZZZDR).

Zakonec (v obravnavanem primeru tožnik), ki je drugemu dal darilo, katerega vrnitev bi sicer lahko uveljavljal v skladu s 84. členom ZZZDR, ne more zahtevati vrnitve darila, ne da bi obenem zahteval tudi ugotovitev deležev na skupnem premoženju in delitev skupnega premoženja po 58. in naslednjih členih ZZZDR; v takem primeru lahko (ob delitvi skupnega premoženja) zahteva tudi „vrnitev darila“ na tak način, da zahteva vračunanje svojega večjega prispevka iz posebnega premoženja (vrednosti vrnjenega darila) k ustvarjenemu skupnemu premoženju. Obseg dejanskih prispevkov zakonca iz njegovega posebnega premoženja (premoženja, ki ga ne dobi z delom) ne vpliva na naravo skupnega premoženja, pač pa vpliva kvečjemu na velikost deleža na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in stroškovna odločitev (tč. 3 izreka sodbe) delno spremeni tako, da se znesek 4.027,60 EUR pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, nadomesti z zneskom 2.746,98 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in v preostalem potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 44.500,00 EUR s pripadki, kot tudi njegov podrejen tožbeni zahtevek za razvezo darilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 29. 09. 1980, in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim naj bi toženka dovolila, da se v zemljiški knjigi pri ½ nepremičnine, vknjižene v vl. št. 647 na toženko, vknjiži lastninska pravica na ime tožnika, ker bo sicer sodba nadomestila navedeno listino. Posledično je tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 4.027,60 EUR s pripadki. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila parc. št. 410/1 k.o. X, ki je bila predmet navedene darilne pogodbe, v času njene sklenitve skupno premoženje strank (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), in ne darilo, kot zatrjuje tožnik, zato ne obstaja obveznost vrnitve darila (podlaga tožnikovih zahtevkov). Navedena parcela (1), ki je bila pridobljena z dne 11. 03. 1977 sklenjeno fiktivno darilno (v resnici je šlo za prikrito kupoprodajno) pogodbo (2), je bila namreč kupljena (nesporno) v času obstoja zunajzakonske skupnosti (3) strank, ki je obstajala že v marcu 1977. leta, najverjetneje od 01. 03. 1977, ko sta stranki živeli skupaj pri B. K. (4).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsežni pritožbi graja zaključek, da sta stranki 11. 03. 1977 (ob sklenitvi darilne pogodbe) že živeli v zunajzakonski skupnosti in da sta tako sporno nepremičnino kupili skupaj in s skupnim denarjem (zaključek graja tako v procesnem kot dejanskem pogledu, in sicer kot nevesten, necelovit in neprepričljiv). Opozarja na prilagajanje trditvene podlage toženke. Trdi, da 11. 03. 1977 stranki nista živeli v zunajzakonski skupnosti. Toženka tudi ni z ničemer dokazala, da bi bila kupnina po pogodbi z dne 11. 03. 1977 plačana iz skupnih sredstev. Vztraja, da je na podlagi pogodbe z dne 11. 03. 1977 postal lastnik parcele, da stranki takrat nista živeli v zunajzakonski skupnosti in da kupnina ni bila plačana iz skupnih sredstev. Graja tudi stroškovno odločitev, predvsem opozarja na nepotrebnost stroškov. Meni, da je sodišče toženki neutemeljeno priznalo: – 100 tč. za sestanek s stranko, ker ne gre za samostojno storitev (je zajeta v nagradi za sestavo vloge), – 100 tč. za prejem in pregled sklepa, ker ne gre za samostojno storitev, – 100 tč. za predlog (ni jasno, za kateri predlog sploh gre), – nagrado za sestavo štirih pripravljalnih vlog (675 tč. oziroma trikrat po 450 tč.), – 50 tč. za prejem sodbe in poročilo stranki (nepotreben, pa tudi neizkazan strošek) ter – 20%. DDV (toženka ni izkazala, da bi bili njeni pooblaščenci zavezanci za DDV).

3. Na pritožbo je odgovorila toženka, ki v odgovoru meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pri tem pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo kakšne zatrjevane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena glede stroškovne odločitve, sicer pa ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo 2.325 tč. po Odvetniški tarifi (OT), in sicer 100 tč. za sestanek s stranko, ker ne gre za samostojno storitev (je zajeta v nagradi za sestavo vloge), 100 tč. za prejem in pregled sklepa, ker ne gre za samostojno storitev, 100 tč. za predlog (ni jasno, za kateri predlog sploh gre) in nagrado za sestavo štirih pripravljalnih vlog (675 tč. oziroma trikrat po 450 tč.), ker ni šlo za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo (5)), kar ob vrednosti tč. 0,459 EUR za tč. znaša 1.067,18 EUR, upoštevajoč še 20%. DDV pa 1.280,62 EUR. Neutemeljen, zgolj navržen in protispisen pa je pritožbeni očitek, da toženka ni izkazala, da bi bili njeni pooblaščenci zavezanci za DDV (20%) ter na iz tega naslova priznan znesek. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede priznanih 50 tč. za prejem (in pregled) sodbe ter poročilo stranki, kajti ne gre za storitev, ki ne bi bila potrebna (odvetnik jo mora vedno opraviti), pred vročitvijo sodbe pa oprave te storitve jasno ne more izkazati. Skupno je tako glede stroškovne odločitve (tč. 3 izreka sodbe) pritožba utemeljena glede zneska 1.280,62 EUR previsoko priznanih stroškov tožnici, ne pa tudi v preostalem delu. Pritožbeno sodišče je zato stroškovno odločitev delno spremenilo (glede zneska pravdnih stroškov) tako, da je znesek 4.027,60 EUR, ki ga je tožnik dolžan povrniti toženki, nadomestilo z zneskom 2.764,98 EUR.

6. Glede odločitve o glavni stvari pa je po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tako primaren tožbeni zahtevek (za plačilo 44.500,00 EUR s pripadki) kot podrejen (za razvezo darilne pogodbe, sklenjene 29. 09. 1980 in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na tožnika), pravilna, a iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje v utemeljitev svoje odločitve. Tožbene trditve namreč ne utemeljujejo uveljavljanih zahtevkov tožnika, kar pomeni da tožba ni sklepčna. In ker nesklepčnosti ni mogoče odpraviti, je zahtevke iz take tožbe zato potrebno (kot neutemeljene) zavrniti. (6) Pri tem je v okvirih obravnavane pravdne zadeve pravno nepomembno, ali je tožnik toženki podaril solastninski delež ½ parc. št. 410/1 v izmeri 890 m² k.o. X, ali ne (ker naj bi bila navedena parcela že pred sklenitvijo darilne pogodbe 29. 09. 1980 skupno premoženje). Tožnik namreč ni upravičen zahtevati vrnitve darila, uporabljenega za pridobitev skupnega premoženja, izven postopka določitve deleža na skupnem premoženju in njegove delitve (kot njegovega prispevka).

7. Sledeč trditveni podlagi tožbe je bilo tožnikovo darilo toženki (solastninski delež ½ parc. št. 410/1 v izmeri 890 m² k.o. X) vloženo v skupno premoženje pravdnih strank. Na parc. št. 410/1 k.o. X sta namreč pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze zgradili družinsko stanovanjsko hišo, z njeno izgradnjo pa na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o pridobitvi lastninske pravice in na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR ustvarili skupno premoženje oziroma je navedena nepremičnina (parc. št. 410/1 k.o. X) po zakonu postala njuna skupna last. Zaradi tega vrnitev stvari v naravi (solastninskega deleža navedene parcele) ni več možna (7); poseg v nepremičnino, katere del je bil predmet darilne pogodbe, je bil namreč zaradi gradnje tako obsežen, da je nastala nova stvar, posledično pa tožnik ni upravičen zahtevati vrnitve darila (zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve), temveč le nadomestitev vrednosti (pa naj gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve zaradi odpadle podlage ali iz naslova vračanja daril po 84. členu ZZZDR (8)). Ker pa je parc. št. 410/1 k.o. X z na njej zgrajeno družinsko stanovanjsko hišo (9) skupno premoženje (lastnina) pravdnih strank, se lahko njun prispevek (tudi če gre za prispevek iz posebnega premoženja) le vračuna v njun delež na skupnem premoženju. Iz presoje prispevkov zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja namreč ni mogoče izločiti posameznega prispevka (denimo darila, tudi nesorazmernega) in ga obravnavati ločeno.

ZZZDR v prvem odstavku 59. člena vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Pri tem ne gre za domnevo, pri kateri bi moral zakonec, ki zahteva polovičen delež na skupnem premoženju, zatrjevati in dokazovati domnevno bazo. Polovični delež se namreč domneva neposredno. Zakonec, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval v drugačnem razmerju, lahko to domnevo izpodbija. Na njem je torej trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov višji delež (prim. J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 127/2010 11-12). Pri ugotavljanju višine deležev na skupnem premoženju, ne gre za računske operacije, temveč za celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema oziroma presojo vsakršnih prispevkov partnerjev v celotnem obdobju od sklenitve zakonske zveze do razpada življenjske in ekonomske skupnosti (prim. odločbi VS RS II Ips 265/2008 in II Ips 820/1993). Domnevo je tako mogoče ovreči, če gre za (precejšnje) nesorazmerje med prispevki zakoncev. (10) Zato zakonec (v obravnavanem primeru tožnik), ki je drugemu dal darilo, katerega vrnitev bi sicer lahko uveljavljal v skladu s 84. členom ZZZDR, ne more zahtevati vrnitve darila, ne da bi obenem zahteval tudi ugotovitev deležev na skupnem premoženju in delitev skupnega premoženja po 58. in naslednjih členih ZZZDR (11); v takem primeru lahko (ob delitvi skupnega premoženja) zahteva tudi „vrnitev darila“ na tak način, da zahteva vračunanje svojega večjega prispevka iz posebnega premoženja (vrednosti vrnjenega darila) k ustvarjenemu skupnemu premoženju. Obseg dejanskih prispevkov zakonca iz njegovega posebnega premoženja (premoženja, ki ga ne dobi z delom) ne vpliva na naravo skupnega premoženja, pač pa vpliva kvečjemu na velikost deleža na skupnem premoženju.

Ker tožnik ugotovitev deležev na skupnem premoženju in delitev skupnega premoženja zahteva v drugih postopkih, ki tečejo med strankama, tudi ni pravne podlage za odločitev, da mu je toženka dolžna plačati 44.500,00 EUR s pripadki. Neutemeljena pa sta tudi podrejena zahtevka za razvezo darilne pogodbe in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Za zahtevek za razvezo darilne pogodbe tožba nima razumnih trditev, ki bi tak zahtevek utemeljevale,(12) zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pa predstavlja zahtevek za vrnitev darila (v obliki naturalne restitucije), neutemeljenost vrnitvenega zahtevka pa je že obrazložena. Izpodbijana odločitev je torej materialnopravno pravilna, v posledici česar je pritožbeno sodišče, ki bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika glede odločitve o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, upoštevajoč pri tem da tožnik s pritožbo glede odločitve o glavni stvari ni uspel (uspel je le glede odločitve o stranski terjatvi, pa še glede te le deloma), pritožbeni odgovor toženke pa ni bil potreben.

(1) Na njej sta stranki nato (v zakonski skupnosti) zgradili družinsko stanovanjsko hišo. (2) Na podlagi navedene pogodbe se je kot lastnik vknjižil zgolj tožnik.

(3) Dejansko je šlo za predzakonsko skupnost; zakonska zveza je bila nato med strankama sklenjena 14. 05. 1977. (4) Skupno bivanje strank pri B.K. je neosporavano mogoče šteti kot njuno zunajzakonsko skupnost. (5) Primerjaj 1. odstavek 155. člena ZPP.

(6) Ko iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, gre za tkim. nesklepčnost tožbe. Nesklepčnost tožbe je podana, ko iz tožbenega jasnega opisa življenjskega primera oz. konkretno opisanega dejanskega stanja po materialnem pravu ne izhaja zahtevana pravna posledica, ki se uveljavlja v tožbenem predlogu, ali pa (vsaj za enkrat še) nobena pravna posledica ali pa ne pravna posledica za toženo stranko. Ob tem pa mora biti v tožbi navedenih toliko dejstev, da ta omogočajo jasno indivudualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov.

(7) Nenazadnje to izhaja iz samih uveljavljanih zahtevkov tožnika po modifikaciji zahtevkov ter njihovega vrstnega reda (primarnega ter podrejenih).

(8) Oziroma smiselne uporabe navedenih določil ZZZDR, glede na to, da ni šlo za odsvojeno darilo (prim. tretji odstavek 84. člena ZZZDR).

(9) Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je po 8. členu SPZ sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. (10) Praviloma bo za tak primer šlo v primeru prispevkov enega od zakoncev, izvirajočih iz njegovega posebnega premoženja.

(11) To je predmet drugih postopkov, ki tečejo med strankama in o katerih še ni odločeno.

(12) Zahtevek za vrnitev darila ne utemeljuje zahtevka za razvezo pogodbe.