Jedro

Rok iz 2. odstavka 394. člena ZGD je prekluzivnega značaja. V tem roku mora delavec vložiti tožbo zoper aktivnega družbenika, sodišče pa mora ta rok upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo (točka 1. izreka sklepa); obenem pa sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (točka 2. izreka sklepa).

Zoper ta sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oz. sojenje, oz. v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, vse stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in kršilo pravila postopka. Niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje o datumih izbrisa družbe iz sodnega registra in objave v Uradnem listu. V kolikor ne bi bilo navedene odločbe Ustavnega sodišča št. U-1-135/00-60 z dne 23.5.2002 (Ur.l. RS, št. 50/2002, z dne 7.6.2002), bi se rok za uveljavljanje zahtevka pri sodišču proti lastnici toženi stranki iztekel 6.2.2003 (3. odst. 394. člena ZGD). Ta rok pa se podaljša za čas, ko zastaranje ni teklo, to je od 7.6.2002 do 4.11.2002. Ker pa se je ta rok po navedeni odločbi Ustavnega sodišča in odločbi istega sodišča - U-1-135/00-77 (Ur.l. RS št. 93/2002 z dne 4.11.2002) podaljšal še za 4 mesece in 28 dni, bi se za tožnika ta rok iztekel 4.7.2003. Tožnik pa je svoj zahtevek uveljavljal z vlogo dne 16.5.2003, zato je njegova vloga pravočasna in jo sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči. Tožnica je vse posle vodila sama in bila odgovorna za poslovanje družbe. Zato je stališče sodišča prve stopnje napačno, saj se je zadržanje zastaranja nanašalo na vse terjatve ne glede na to, za kakšne družbenike je šlo, nastale po 4. in 5. odst. 27. člena ZFPPod ali 6. odst. 580. člena ZGD. Sicer pa se 6. odst. 580. člena ZGD nanaša na toženo stranko F. M., saj ni v določenih rokih dokapitalizirala osnovnega kapitala družbe na predpisani minimum 2.100.000,00 SIT. Iz objave v Uradnem listu št. 10/2002 namreč izhaja, da je bil osnovni kapital te družbe le 1.500.000,00 SIT. V kolikor pa bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za aktivno družbenico, pa bi moralo odpoved zavrniti in ne zavreči. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sklep izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu tega sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP/99 in 96/2002 v zvezi z določbo 366. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrglo tožnikovo tožbo in mu naložilo, da trpi sam svoje stroške postopka. Tožnik je namreč vložil tožbo zoper toženo stranko dne 22.6.1994. S pripravljalno vlogo z dne 8.1.2003, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 16.5.2003, je zahteval plačilo vtoževanega zneska od edine lastnice in direktorice tožene stranke, aktivne družbenice - A. D. J., sedaj A. M.. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 8.1.2003, uveljavljal terjatev od pravne naslednice A. D. J., sedaj A. M. po izteku roka, določenega v 2. odst. 394. člena ZGD (Ur.l. RS št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99 in 45/2001). Ta člen ZGD določa, da lahko upnik uveljavlja terjatev do delničarjev, ki so podali izjavo iz prejšnjega odstavka, v enem letu po objavi izbrisa družbe v register. Iz fotokopije uradnega lista o izbrisu tožene stranke (dokaz A/8) je razvidno, da je bila objava izbrisa tožene stranke, F. M., d.o.o., Stara cerkev, objavljena v Uradnem listu RS št. 10 z dne 6.2.2002. To pa pomeni, da bi moral tožnik zoper pravno naslednico A. D. J., zdaj A. M., nadaljevati postopek do izteka enoletnega roka, to je do 6.2.2003, kar pa ni storil. Sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ni moglo upoštevati pravnega mnenja tožnika, da enoletni prekluzivni rok ni tekel zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS, objavljene v Ur.l. RS št. 50/2002 z dne 7.6.2002 ter odločbe Ustavnega sodišča RS, objavljene v Ur.l. RS št. 93/2002 z dne 4.11.2002 in s takim stališčem sodišča prve stopnje soglaša pritožbeno sodišče. Obe odločbi Ustavnega sodišča RS namreč določata le, da se prekinejo vsi pravdni in izvršilni postopki, začeti v tem času ter da se razveljavi določba 6. odst. 580. člena ZGD in 4. ter 5. odst. 27. člena ZFPPod (Ur.l. SFRJ, št. 54/99 in 110/99), kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. To pomeni, da se razveljavijo te določbe le za tiste družbenike, ki niso odgovorni za obveznosti družbe. V konkretnem primeru pa je tožena stranka odgovorna za obveznosti družbe, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ob tem pa ugotavlja pritožbeno sodišče, da z odločbama Ustavnega sodišča ni razveljavljen 2. odst. 394. člena ZGD, ki določa, da upniki lahko uveljavljajo terjatev do delničarjev, ki so podali izjavo iz 1. odst. 394. člena v enem letu po objavi od izbrisa družbe v register. Tožena stranka kot družba je bila izbrisana iz registra po uradni dolžnosti in ta rok velja za vse upnike prenehane družbe po skrajšanem postopku. Rok iz 2. odst. 394. člena ZGD je prekluzivnega značaja in v tem roku mora tožnik vložiti tožbo zoper aktivnega družbenika in ga mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Ker pa tožnik v tem roku ni vložil tožbo po izbrisu zoper aktivno družbenico, t.j. toženo stranko, je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno zavrglo njegovo tožbo in naložilo, da trpi sam svoje stroške postopka.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da tožnikove pritožbene navedbe niso utemeljene, pa tudi ne bistvenega pomena za zakonito izdaje te sodne odločbe, zato ugotavlja, da je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen in zakonit. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. člena, v zvezi s 1. odst. 165. in 366. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka tega sklepa.