Jedro

Tožnica ni osvojila potrebnih znanj za opravljanje nalog na delovnem mestu, na katerem se zahteva hitro analitično razmišljanje, zelo visoka stopnja natančnosti ter dobro poznavanje matematičnih funkcij in Excella. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog, in sicer neuspešno opravljeno poskusno delo, ki onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti in odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2016 in ugotovitev, da je tožeči stranki dne 18. 2. 2016 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (I/1. točka izreka sodbe); - ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi prejete redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je trajalo do 30. 9. 2016 (I/2. točka izreka); - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko za čas od 18. 2. 2016 do vključno 30. 9. 2016 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in v ostala socialna zavarovanja (I/3. točka izreka sodbe); - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 18. 2. 2016 do vključno 30. 9. 2016 obračunati mesečno bruto plačo (pravilno: nadomestilo bruto plače) v znesku 1.211,11 EUR in pripadajoče dodatke k plači, do katerih bi bila tožeča stranka upravičena, če bi delala, od tako obračunanih zneskov odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. vsakega dne v mesecu (za plačo preteklega meseca) (I/4. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zlasti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita, čeprav je bila podana brez ustrezne obrazložitve dejanskega razloga za odpoved v smislu drugega odstavka 87. člena ZDR-1. Toženkino dejansko delo je bilo sprotno (novo) knjiženje parcel v ROS (to je parcel v novih, tekočih pogodbah in sklepih) in urejanje že vknjiženih parcel s pravno podlago, katerih podatki se razlikujejo od podatkov v ZK, to pa ne morejo biti parcele iz ničelnega dnevnika. Kaj je ničelni dnevnik, je na zaslišanju povedala tudi tožena stranka. Ne držijo zaključki sodišča, da se je uspešnost tožnice presojala glede opravljanja dogovorjenega dela po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče niti ni ugotovilo, da tožnica ničelnega dnevnika sploh ni delala, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odpoved je nezakonita, ker je toženka ocenjevala delo tožnice glede nalog, ki niso bistvene za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalec VII/1 (II). Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnica opravljala delo in imela preizkus samo glede parcel, ki niso iz ničelnega dnevnika. Toženka je imela neutemeljena pričakovanja glede dela tožnice, ker njena dela in naloge niso bila jasno opredeljena ne v pogodbi o zaposlitvi ne kasneje ob nastopu dela. Sodišče dejanskih razlogov za negativno oceno poskusnega dela tožnice ni ugotovilo, ampak je nepravilno zaključilo, da tožnica svojega dela ni opravljala v redu, ker je sledilo le izpovedim nadrejenih in sodelavcev, čeprav so priče neresnično navajale in obstajajo razhajanja v njihovih izpovedbah, kar kaže na to, da so očitki na račun tožničinega dela neresnični.

Toženka je, zaslišana kot stranka, povedala, da meril za spremljanje poskusnega dela ni v Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, iz redne odpovedi pa izhaja, da je bila ocena poskusnega dela izdelana v skladu s tem Pravilnikom ter v skladu z ZDR-1 ter Pravilnikom o delovnih razmerjih, ki meril za spremljanje poskusnega dela tudi ne določata.

Tožnica je za december 2015 in januar 2016 podala poročilo o delu, na katerega toženka ni imela pripomb. Sodišče pa je ugotovilo, da je delo tožnice v poskusni dobi spremljala (posredno) A.A. Verjelo je izpovedbi te priče, da je večkrat govorila z B.B., in tako ugotovila, da delo tožnice poteka prepočasi in da to ni bilo zadovoljivo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbam zaslišanih prič in ne izpovedbi tožnice, ki je izpovedala, da na njeno delo tekom poskusne dobe ni bilo pripomb. B.B. tožnice ni opozorila na nedoseganje rezultatov dela, kakor tudi ne A.A., zato ne drži izpovedba priče B.B., da se tožnica ni odzivala na opozorila o tem, kako bi lahko hitreje opravljala delo, in je zato še naprej (neuspešno) opravljala delo, čeprav bi morala po dveh mesecih delo opravljati hitreje in učinkoviteje. Razgovor z neposredno nadrejeno (to je A.A.) je bil opravljen šele po drugem testiranju, tik pred iztekom poskusne dobe, pa še to na pobudo tožnice, ki jo je zanimalo, kako bo z njeno zaposlitvijo. Tožnica niti pred in niti po nastopu dela ni bila ustrezno seznanjena s časovnimi okviri delovnih zadolžitev, s pričakovanimi rezultati ter normativi, ki za konkretno delo niti niso določeni v internih aktih.

Sprotno delo tožnice je bilo narejeno, hkrati je urejala parcele iz Excell tabele (iz poročil o opravljenem delu tožnice izhaja, da je bilo do konca januarja 2016 urejenih 400 parcel od skupno 1.800 parcel). Prepočasno opravljanje dela pomeni, da tožnica ni dosegala ustrezne norme, vendar kriterijev v internem pravilniku ni. Projekt je bil po pogodbi o zaposlitvi do dne 31. 12. 2016, in to je bil edini vnaprej znani časovni okvir urejanja parcel. Naslednje merilo hitrosti pa je, da je B.B., ki delo knjiženja parcel opravlja že 15 let, rešila primere iz drugega testiranja v 2 urah, tožnica pa v 3 do 4 urah po dveh mesecih istovrstnega dela. Kljub temu je sodišče sledilo izpovedbam prič o tem, da tožnica ni dovolj hitra in učinkovita na testiranjih in pri svojem delu. Tožnica je knjižila zadeve, ki jih je naročila B.B. V decembru 2015 tožnica in B.B. zaostankov nista imeli in sta s knjiženjem pravočasno zaključili. Iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da B.B. zaradi uvajanja tožnice ni mogla opravljati svojega dela, ki je zato zastajalo - temu je sledilo tudi sodišče, čeprav iz izpovedbe priče B.B. izhaja le, da je pogledala, kar je tožnica delala, in da je bila pri delu včasih tudi kakšna napaka. To pa so bila tudi edina opozorila oziroma navodila tožnici, kako naj dela. Do izrecnih in utemeljenih navodil B.B. (kako se knjiži, odpravljanje napak) je imela tožnica zelo resen odnos in jim je sledila, saj drugače tega dela v obsegu, kot ga je opravila, ne bi mogla uspešno opravljati (tožnica je knjižila parcele v ROS-u in ne v njegovi testni različici, kjer so še možni popravki in spremembe). Zato so neutemeljene navedbe priče, da je tožnica delo opravljala na okrog in se ukvarjala z nepomembnimi stvarmi, saj je tožnica (ki predhodnega znanja o ROS ni imela) lahko opravljala svoje delo le, če je sledila navodilom B.B., ki aplikacijo ROS tudi pozna.

Pri preizkusu je tožnica uspešno pregledala večino primerov, podala je predlog rešitev, zato ne drži, da tožnica poskusnega dela ne bi uspešno opravila. Priče pa so izpovedale, da tožnica preizkusov ni uspešno opravila. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za soočenje tožnice in prič A.A. ter B.B., ker je ocenilo, da med izpovedmi ni takšnih neskladij glede pomembnih dejstev, da bi bila izvedba soočenja potrebna. Na podlagi izpovedb prič A.A. in B.B. je ugotovilo, da se tožnica dela ni lotila pravilno, da ji je B.B. pomagala, da je urejanje parcel trajalo predolgo. O odločilnih dejstvih so razlogi v sodbi nejasni in med seboj v nasprotju.

Tožnica ima osnovno poznavanje računalniškega programa Excell, pri čemer toženka nikoli ni izpostavila, da bi se za opravljanje dela zahtevalo bolj poglobljeno znanje. V zvezi z znanjem Excella sodišče ni sledilo izpovedbi tožnice, da ima osnovno znanje, ampak je zmotno ugotovilo, da tožnica osnovnega znanja ni pokazala, in da tožnica izračune opravlja ročno, kar ni ustrezno, ker se poveča možnost napak. Tožnica je pretežni del dela pri toženki opravljala ravno v Excell tabeli (v njej je bilo zbranih vseh 1.800 parcel), v kateri je uredila 400 parcel in jih ne bi mogla urediti, če ne bi bila vešča osnovnih računskih operacij tega programa, saj se drugače kot v Excell tabeli, v kateri so bile te parcele zbrane, sploh niso mogle urejati. Drži pa, da je tožnici bližji izračun na kalkulatorju, zato je nekatere parcele tako še vedno računala, in pravilnost posameznih izračunov preverjala še na kalkulatorju, pri ostalih (katerih solastniški delež je deset ali večmestno število) pa ročni izračun niti ni možen. Da bi zaradi tega bile napake pri delu tožnice, ni nikjer izpostavljeno.

Tožena stranka tožnici ni uspela dokazati strokovnih napak, hkrati pa tudi dela ni normirala v količinskem smislu, in zato ni z ničemer dokazala, da je bila tožnica nesposobna za opravljanje dela. Iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhajajo konkretni in določni razlogi, v čem konkretno je tožnica neuspešno opravila poskusno delo. Tudi iz izpovedb prič ni razvidno, kaj konkretno se tožnici v smeri nesposobnosti očita, ampak so razvidne le pavšalne navedbe o neanalitičnem razmišljanju, prepočasnosti, slabem poznavanju Excella, opravljanje dela naokoli in na široko, kar ni utemeljen razlog za oceno, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila. Pričakovanja tožene stranke kot delodajalca so z navedbami brez konkretne razlage o hitrosti, samostojnosti, zanesljivosti, neutemeljena, zato tožena stranka ni dokazala, kaj konkretno je utemeljen razlog za oceno, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga, da pristojno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodba vsebuje razloge tudi v zvezi z večino vprašanj, glede katerih naj bi bila sodba po mnenju tožnice pomanjkljiva. Povsem ustrezno in v zadostni meri se je sodišče opredelilo tako do vprašanja, kakšno delo je tožnica opravljala (ničelni dnevnik), kot tudi do izpovedi zaslišanih prič in tožnice, svojo dokazno oceno pa je prepričljivo in natančno obrazložilo in navedlo dovolj jasne razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedim prič v delih, v katerih niso bile skladne s tožničino izpovedbo. Navedlo pa je tudi prepričljive razloge, zaradi katerih se ni odločilo za soočenje med pričami in tožnico. Ocenilo je, da ne gre za neujemanje izpovedb glede pomembnih dejstev, zaradi katerih bi bilo soočenje potrebno, taka ocena pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in v skladu z določbami tretjega odstavka 239. člena ZPP. Bistveno je, da tožnica navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da po vsebini uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

8. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 11. 2015 za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalec VII/1(II) za določen čas zaradi dela na projektu "C." za čas od 19. 11. 2015 do 31. 12. 2016, s poskusnim delom, ki traja tri mesece (A1), naloge navedenega delovnega mesta pa so navedene v tretjem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi.

- Iz izpovedi tožnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je v okviru registra osnovnih sredstev tožnica seznanila s knjiženjem, arhiviranjem in iskanjem listin in aplikacijo za register osnovnih sredstev (ROS) ter da je do januarja 2016 urejala parcele, pri katerih podatki v registru osnovnih sredstev odstopajo od podatkov v zemljiški knjigi, nato pa je urejala Excell tabelo s parcelami.

- Iz izpovedi priče B.B. izhaja, da je tožnici natančneje predstavila vsebino dela, ki ga je tožnica morala v času poskusnega dela opravljati v zvezi z evidencami nepremičnin in ji kazala vpoglede, knjiženja, ravnanje z listinami, arhiviranjem, analizo parcel ter jo uvajala v delo.

- Tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje sicer res ni opravljala nalog, ki so navedene v pogodbi o zaposlitvi kot naloge njenega delovnega mesta, vendar je bila z vsebino dela že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi seznanjena, v času poskusnega dela pa je ves čas opravljala delo, povezano z urejanjem evidenc v registru osnovnih sredstev - ničelni dnevnik.

- Tožničino poskusno delo je spremljala in ocenjevala tričlanska komisija v sestavi A.A., D.D. in E.E., ki je bila imenovana s sklepom z dne 2. 12. 2015. - Iz ocene poskusnega dela tožnice z dne 16. 2. 2016 (B2) izhaja, da tožnica ni osvojila potrebnih znanj za opravljanje nalog na delovnem mestu, na katerem se zahteva hitro analitično razmišljanje, zelo visoka stopnja natančnosti ter dobro poznavanje matematičnih funkcij in Excella. Ocena temelji na ugotovitvah iz pogovora z B.B., ki je tožnico uvajala v delo, in pri tem ugotovila, da tožnica ni vešča uporabe Excella, hitrega analitičnega sklepanja, temveč predolgo analizira poslovne dogodke, izgublja čas, kar je posledica slabega razumevanja področja dela ter na rezultatih dveh preizkusov, ki so natančneje obrazloženi zlasti v točkah 16, 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog - neuspešno opravljeno poskusno delo, ki onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 89. in 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in odpovedne razloge.

Po določbi četrtega odstavka 125. člena ZDR-1 lahko delodajalec, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Po določbi 4. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je neuspešno opravljeno poskusno delo razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v drugem odstavku tega člena pa je določeno, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da je tožena stranka, na kateri je dokazno breme glede zakonitosti izpodbijane redne odpovedi na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR-1, dokazala tako obstoj odpovednega razloga po citirani določbi 4. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1 kot tudi dodatni pogoj za zakonitost redne odpovedi iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, natančna in pravilna, saj jo potrjujejo izvedeni dokazi. Negativna ocena poskusnega dela tožnice je bila utemeljena, kar izhaja iz listin v spisu, pa tudi iz skladnih izpovedi zaslišanih prič - zlasti iz izpovedi tožnici nadrejene delavke A.A., vodje sektorja za splošne zadeve in predsednice komisije za spremljanje poskusnega dela ter iz izpovedi B.B., ki je tožnico v delo uvajala, tožnici neposredno odrejala delo in ga spremljala kot edina delavka, ki je pri toženi stranki opravljala delo v zvezi z urejanjem registra osnovnih sredstev (torej enako delo, kot je bilo odrejeno tožnici v času poskusne dobe), o tem pa obveščala tudi nadrejeno delavko A.A. 11. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pravilna in da ni bilo razlogov za negativno oceno poskusnega dela. Pri tem se sklicuje zlasti na to, da tožnica ni opravljala dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi, da dela v zvezi z ničelnim dnevnikom sploh ni opravljala, da tožena stranka tožnici ni uspela dokazati strokovnih napak in dela ni normirala v količinskem smislu ter je tožnico ocenjevala le glede nalog, ki niso bistvene za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalec VII/1(II). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnica opravljala le dela, povezana z urejanjem registra osnovnih sredstev. Pri tem niti ni bistveno, ali je tožnica opravljala tudi dela v zvezi z ničelnim dnevnikom kot delom registra osnovnih sredstev ali pa le druga dela v zvezi z urejanjem evidenc v ROS, saj so naloge na obeh področjih istovrstne, kot je izpovedala priča A.A. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je negativna ocena poskusnega dela nezakonita zato, ker naj bi tožena stranka tožnico ocenjevala le glede nalog, ki za njeno delovno mesto niso bistvene. Odrejanje konkretnega dela v času poskusnega dela, pa tudi sicer, je namreč v izključni pristojnosti delodajalca, enako pa velja tudi za določanje časovnih okvirov za opravljanje posameznih nalog, ki jih delodajalec določi vnaprej z merili ali pa odločanje o tem prepusti ocenjevanju nadrejenih delavcev, zadolženih za organizacijo dela.

12. Tako iz ocene komisije, kakor tudi iz izpovedi navedenih prič, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe natančno povzelo in pravilno ocenilo (zlasti v točkah 16 do 19 ter 23 do 25), izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnice v času trajanja poskusnega dela. Te so se pokazale tudi v dveh preizkusih pred iztekom poskusne dobe, ki sta bila izvedena zato, da bi se dodatno preverilo, ali se je tožnica ustrezno usposobila za delo v zvezi z registrom osnovnih sredstev, kar je natančneje obrazloženo zlasti v 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedeno kaže na to, da je komisija za spremljanje poskusnega dela delo tožnice ustrezno in korektno spremljala in pravilno ocenila. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče dejanskih razlogov za negativno ceno poskusnega dela ni ugotovilo in da je napačno zaključilo, da tožnica svojega dela ni v redu opravljala.

13. Na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da so obstajali utemeljeni razlogi za negativno oceno poskusnega dela tožnice, ne more odločilno vplivati dejstvo, da v pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest niso določena merila za spremljanje poskusnega dela, saj obveznost delodajalca, da določi takšna merila v splošnem aktu, v zakonskih predpisih ni določena. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožnice, ki zatrjuje, da na njeno delo nikoli ni bilo pripomb in da je nadrejeni niso opozarjali na nedoseganje rezultatov dela med poskusnim delom oziroma ob oddaji poročil o delu, saj je A.A. izpovedala, da je tožnici povedala, da je bilo delo prepočasi opravljeno.

14. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi reparacijskega in reintegracijskega zahtevka pravilna in zakonita. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.