Jedro

Imetnik stvari lahko, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Korist toženca v tem primeru predstavlja brezplačna uporaba stvari, prikrajšanje tožnice pa je podano v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša uporaba te stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (po tem, ko je dopustilo objektivno spremembo tožbe) razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati uporabnino in stroške v višini 31.285,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zapadlih zneskov (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za znesek 11.341,53 EUR s pripadajočimi obresti je zavrnilo (III. točka izreka). Tožničine pravdne stroške v višini 3.002,88 EUR je naložilo v plačilo tožencu (IV. točka izreka).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in izvedlo zmotno dokazno oceno glede dejanske uporabe prostorov in plačevanja skupnih stroškov. Sodišče je zmotno štelo kot nesporno, da je toženec uporabljal tudi kletni prostor, delavnico v prizidku, garažo in dvorišče. Napačen je zaključek sodišča, da je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine utemeljen. Poudarja, da je v spornem stanovanju živel od leta 1985, na podlagi dogovora in soglasja s tožnico pa je vanj tudi investiral. Tožnica je vlaganja priznala, kar dokazuje, da je od vsega začetka obstajal dogovor o brezplačni uporabi predmetnega stanovanja. Predpostavka obogatitvenega zahtevka je prikrajšanje, ki mora biti konkretno in realno, kar pri tožnici ni, saj spornega dela nepremičnine ni uporabljala. Glede višine zahtevka je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje, s katerim se toženec ni strinjal in je predlagal novega izvedenca. Tudi z dopolnitvijo se ni strinjal, zato predloga po postavitvi novega izvedenca ni umaknil. Sodišče je zato napačno štelo, da pri postavitvi novega izvedenca ni vztrajal. Poudarja, da je izvedenka ovrednotila uporabnino tudi za prostore, ki jih je tožnica uporabljala sama, hkrati ni opravila ogleda v celoti, izmerila je samo prostore in upoštevala zgolj tisto, kar je trdila tožnica. Nasprotuje tudi ugotovljeni višini stroškov. Zmotna naj bi bila tako ugotovitev sodišča o uporabi elektrike, saj tožnici ni uspelo dokazati, da je uporabljal tudi njeno elektriko. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišče je toženec plačeval za svoj del nepremičnine, zato del nadomestila, ki odpade na preostali del nepremičnine, last tožnice, ni dolžan plačevati. Tudi stroška RTV prispevka ni dolžan plačati, saj je imel svoj priključek. Nasprotuje tudi povrnitvi poštnih storitev, ki jih je imela tožnica s plačevanjem položnic. Poudarja, da je dimnikarske storitve v celoti plačal sam, zato jih ni dolžan povrniti. Sodišče bi moralo upoštevati pobotni ugovor toženca glede izvedenih plačil za ureditev bivalnega prostora toženca v tožničinem delu stanovanjske hiše. Tožnica je vlaganje teh sredstev v obnovo priznala, kasnejši umik njenega priznanja pa ne pomeni, da sodišču o pobotnem ugovoru ni treba odločiti. Hkrati tožnica ni dokazala, da je toženec ob deložaciji uničil vsa vlaganja. Ker sodišče ni navedlo, katera vlaganja, ki jih je tožnica sprva priznala, je toženec uničil, se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Poudarja, da je najverjetneje do uničenja vlaganj prišlo ob rušenju črne gradnje.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta se tožnica (mati toženca) in njen bivši mož (oče toženca) v letu 2002 pogodbeno dogovorila za razdelitev sporne solastne nepremičnine. Na podlagi te pogodbe je tožnica (med drugim) prejela v izključno uporabo in posest celotno stanovanje v prvem nadstropju, kletni prostor v izmeri 12,24 m2, delavnico v prizidku 24,21 m2 in drvarnico v izmeri 6,51 m2. Gre za dogovor, ki predstavlja dejansko delitev solastne nepremičnine med solastnikoma, ki zavezuje pogodbenike, kot tudi njune pravdne naslednike, med njimi tudi toženca, ki je univerzalni pravni naslednik prejšnjega solastnika (očeta). O tem, da toženec nima pravice do uporabe tožničinih prostorov na podlagi svojega ¼ solastninskega deleža, je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4490/2009 (priloga A70). Z navedeno odločbo je bilo tožencu naloženo, da sporne prostore izprazni ter jih proste oseb in stvari izroči tožnici.

6. V skladu s 198. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko imetnik stvari ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni podane pravne podlage za zahtevek za plačilo uporabnine. Korist toženca v tem primeru predstavlja brezplačna uporaba stvari, prikrajšanje tožnice pa je podano v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša uporaba te stvari. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih toženec v pritožbi konkretno ne izpodbija, tako izhaja, da je toženec sporne prostore uporabljal in v njih bival brez tožničinega dovoljenja. Ker tožnica plačilo uporabnine terja šele od leta 2005 dalje, so pravno nerelevantne pritožbene trditve, da je tožnica tožencu bivanje v spornih prostorih sprva (pred letom 2005) dovolila. Da je v letu 2005 med pravdnima strankama prišlo do spora in da uporaba spornih prostorov tožencu ni bila več dovoljena, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnice in izpovedb prič Z. in S. R., ki so bile skladne in jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, pritožnik pa takšne dokazne ocene v pritožbi ne izpodbija. Toženec pred sodiščem prve stopnje tudi ni podal trditev, da bi med strankama obstajal dogovor za neomejeno brezplačno uporabo spornih prostorov, zato pritožbene trditve v tej smeri predstavljajo pritožbene novoto in kot take ne morejo biti upoštevne (1. odst. 337. člen ZPP). Toženec namreč ni izkazal, da takšnih trditev brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati prej. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede uporabe dvorišča, nadstreška in garaže, saj je tožnica zahtevala plačilo uporabnine (mesečno 320,00 EUR) le za uporabo dela stanovanja, delavnice v prizidku in kletnega prostora, kar je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi višino uporabnine. Pri tem se je pravilno uprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke gradbene stroke N.K. Toženec je v pripombah, na katere je izvedenka v dopolnilnem izvedenskem mnenju 15. 6. 2012 jasno in izčrpno odgovorila, sicer resnično predlagal postavitev novega izvedenca. Vendar po dopolnitvi izvedenskega mnenja nanj ni imel več pripomb, prav tako pa tudi ni vztrajal pri postavitvi novega izvedenca. Na podlagi takšnega procesnega ravnanja toženca, ob tem, ko je tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedensko mnenje popolno in strokovno, je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki je podala natančen in prepričljiv prikaz primerljivih tržnih najemnin, upoštevaje tudi lokacijo sporne nepremičnine. Okoliščine, da je izvedenka, sicer skladno z napotilom sodišča prve stopnje, poleg prostorov, za katere je tožnica zahtevala plačilo uporabnine, ocenila najemnino še za druge prostore, ni takšen razlog, ki bi vzbudil dvom v njeno strokovnost in nepristranskost. Izvedenka je ogled nepremičnine opravila v prisotnosti obeh pravdnih strank. Pritožnik zato z nestrinjanjem z izvedenskim mnenjem izvedenke, ki je odgovorila na njegove pripombe, ne more povzročiti dvoma v pravilnost in popolnost mnenja ter omajati zaključka sodišča o višini ugotovljene tržne najemnine. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ker to za stranko ni ugodno, pa tudi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca.

8. Toženec neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča, ki se nanaša na plačilo (potrebnih in koristnih) stanovanjskih stroškov, ki so nastali pri uporabi spornega dela nepremičnine. Ob ugotovitvi, da sta pravdni stranki uporabljali praktično enako površino stanovanjskih in drugih prostorov, je pravilna odločitev sodišča, da vsaka krije polovico stroškov bivanja. Pritožbeno sodišče ob tem ne dvomi, da je toženec uporabljal tudi elektriko iz električnega priključka tožnice. Slednje je sodišče ugotovilo na podlagi višjih računov za električno energijo in prepričljive izpovedi tožnice, ki je tožencu ni uspelo izpodbiti. Ker je toženec trdil, da je lasten RTV priključek imel šele od leta 2006 dalje, mu je sodišče prve stopnje plačilo tovrstnih stroškov, nastalih v letu 2005, utemeljeno naložilo. Toženec je tožnici dolžan plačati tudi stroške za poštne storitve provizij, saj so ti nastali v zvezi s plačilom nudenih dobav in storitev. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženec krije del nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga je tožnica plačevala za svoje lastne dele nepremičnine. Ker je toženec uporabljal tudi tožničine prostore, je podana podlaga za povrnitev dela že plačanega nadomestila. Nadomestilo za uporabo zemljišča namreč plačuje njen neposredni (dejanski) uporabnik. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki, ki se nanašajo na povrnitev stroškov za izvedene dimnikarske storitve. Tudi v tem primeru gre za stroške, ki nastajajo zaradi bivanja v hiši in jih je kot take toženec dolžan povrniti. Dimnikarske storitve, ki jih je plačala tožnica, se nanašajo na čiščenje dimnika na hiši v letu 2007 in 2009 (prilogi A50 in A74). Toženec ni uspel dokazati, da bi te stroške dejansko tudi plačal, zato jih je dolžan povrniti. Pritožnik ob tem spregleda, da je sodišče plačilo stroškov meritev emisij v letu 2006 in letni dimnikarski pregled v letu 2008 (prilogi B1 in B24), štelo kot koristne stroške in jih kot take pobotalo s tožničinim zahtevkom. Pritožbeni očitek, da del stroškov čiščenja dimnika hiše toženec ni dolžan povrniti, tako ni utemeljen. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da sta čiščenje dimnika v mesecu januarja 2011 (prilogi A88 in B33) plačala tožnica in toženec vsak do ene polovice, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo in tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da v pobot postavljena terjatev ne obstoji. Ob tem sicer v izreku sodbe o pobotnem ugovoru ni odločilo, zato je kasneje (upoštevaje pritožbene navedbe, ki jih je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe) izdalo dopolnilno sodbo, zoper katero pravdni stranki nista podali pritožbe (list. št. 284 in 285). Toženec je v pobot tožničini terjatvi sicer uveljavljal terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino, ki jih je tožnica sprva priznavala, kasneje pa svoje priznanje umaknila iz razloga, ker je toženec ob deložaciji 13. 9. 2012 stanovanje razbil. Navedeno je tožnica potrdila tudi s predložitvijo fotografij (priloga A91), ki tudi po stališču pritožbenega sodišča prikazujejo odvzem vseh premičnin in uničenje izvedenih vlaganj v celoti. Ob ugotovljenem dejstvu, da izvedenih vlaganj v spornem delu nepremičnine ni več, tožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča na račun vlaganj ne more biti obogatena, zato je pobotni ugovor toženca utemeljeno zavrnjen. Trditev, da je uničenje vlaganj posledica rušenja črne gradnje, tožencu ni uspelo podkrepiti z nobenimi dokazi, zato takšnih trditev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (212. člen ZPP).

10. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, tožničin odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).