Jedro

Prvi odstavek 18. člena ZOZP je uredil le takšno situacijo, v kateri tožeča stranka postavi zahtevek, še preden bi bilo sploh (mogoče) konkretno izračunati, kolikšna je bila v resnici njena izguba ("izpad") sorazmernega dela prispevkov. Položaja, ko toženi stranki izguba še ni nastala, vendar pa je gotovo, da bo nastala, in jo je mogoče celo že številčno opredeliti, ZOZP ni uredil. Nastala je zakonska praznina, ki jo je treba zapolniti. Zapolni se lahko tako, da se, enako kot zahtevek tožeče stranke, kapitalizira tudi odškodnino, ki jo bo morala plačevati tožena stranka v obliki rente. Ker gre za izračun škode, ki bi sicer v prihodnosti šele nastajala, si je pri konkretnem izračunu potrebno pomagati s predvideno preostalo delovno dobo. Tako je prvostopenjsko sodišče tudi ravnalo. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenega razloga zoper takšno razlago prvega odstavka 18. člena ZOZP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska odločba v izpodbijanih točkah II in IV izreka potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Spor se je po spremembi tožbe vodil zaradi odškodninskega zahtevka tožeče stranke, s katerim je zahtevala povrnitev izpada prispevkov, ki bi jih ji sicer moral plačati njen zavarovanec.

2. Tožeča stranka je nosilec invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je zavarovalnica, ki med drugim tudi sklepa zavarovalne pogodbe, s katerimi zavaruje lastnike vozil zoper odgovornost za tretjim osebam povzročeno škodo. Sklepa torej pogodbe za t. i. obvezno avtomobilsko zavarovanje.

3. Tožeča stranka je po prvi spremembi tožbe zahtevala od tožene stranke plačilo 63.778,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toliko naj bi znašal kapitalizirani primanjkljaj (izpad) prispevkov, ki jih tožeča stranka zaradi prometne nesreče zavarovanca tožeče stranke B. K. ne bo prejela od zavarovanca vse dokler zavarovanec ne bi izpolnil predpostavk za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožeča stranka je zahtevala znesek na temelju 18. člena ZOZP.

4. Prvostopenjsko sodišče je v prvem postopku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi zastaranja. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo, kolikor se je nanašala na spremenjeni tožbeni zahtevek, razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Presodilo je namreč, da zahtevek ni zastaran.

5. V ponovljenem postopku je tožeča stranka ponovno spremenila tožbeni zahtevek, in sicer ga je zvišala na 64.324,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2015 do plačila.

6. Dejansko stanje je bilo v ponovljenem postopku med strankama v veliki meri nesporno; na ugotovitve prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče sklicuje, kolikor jih ni povzelo v tej svoji sodbi. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil B. K. hudo telesno poškodovan v prometni nesreči 3. 12. 2006. Vozilo, v katerem se je B. K. poškodoval, je bilo obvezno zavarovano pri toženi stranki. Zavarovanec tožeče stranke B. K. je bil z odločbo tožeče stranke z dne 9. 3. 2010 razvrščen v 1. kategorijo invalidnosti in je pridobil pravico do invalidske pokojnine višini 524,14 € na mesec. Z odločbo z dne 3. 3. 2011 mu je bila priznana tudi pravica do invalidnine v znesku 97,84 € na mesec; ta znesek je bila kasneje zvišan.

7. Tožeča stranke je od 27. 3. 2010 naprej ostala brez pričakovanih prihodkov v pokojninsko in invalidsko blagajno. Za čas od tedaj naprej je zahtevala povračilo izgubljenih prejemkov iz naslova zavarovanja.

8. Zavarovalna vsota obveznega zavarovanja proti odgovornosti za tretjim osebam povzročeno škodo je znašala 1.022.366,88 EUR za škodo zaradi smrti, telesnih poškodb in prizadetega zdravja in 204.473,37 EUR za škodo zaradi uničenja in poškodovanja stvari.

9. Dne 14. 2. 2013 je bila med toženo stranko in B. K. sklenjena poravnava. Po tej poravnavi je tožena stranka dolžna izplačevati mesečno rento v višini 1.050,04 EUR in tudi akontacijo dohodnine v znesku 171,51 EUR mesečno, skupaj torej 1.221,55 EUR mesečno.

10. Tožena stranka je že izplačala 368.657,55 EUR, v prihodnosti pa bo morala izplačati še 507.156,98 EUR. Zavarovalna vsota še ni izčrpana. Ostalo je je še za 146.552,35 EUR. To je pokazal izračun: 1.022.366,88 € - (368.657,55 € + 507.156,98 €) = 146.552,35 EUR.

11. Prvostopenjsko sodišče je izračunalo, da bi bila tožeča stranka upravičena do 64.485,55 €. Ker pa je tožeča stranka pravočasno zahtevala 63.778,69 EUR, je ugodilo zahtevku le v tej višini (točka II izreka). V preostanku ga je zavrnilo zaradi zastaranja. Ugodilo je tudi obrestnemu zahtevku, in sicer od 8. 7. 2015 naprej do plačila. Zamudne obresti so torej začele teči od postavitve zahtevka na naroku za glavno obravnavo, ki je bil prav na ta dan.

12. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper točki II in IV izreka prvostopenjske sodbe, torej zoper odločitev o ugoditvi zahtevku na plačilo 63.778,69 EUR in na odločitev o stroških pravdnega postopka. V pritožbi je sicer navedla, da vlaga pritožbo zoper točki II in III sodbe. Točka III izreka je za toženo stranko ugodna, tako da pritožba zoper ta del odločitve prvostopenjske sodbe ne bi bila smiselna za toženo stranko. Iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da je pritožbo vložila zoper odločitev o stroških postopka. Ta je v točki IV in ne v točki III izreka.

13. Pritožba tožene stranke se je omejila izključno na materialnopravno vprašanje, ali je bila terjatev tožeče stranke že zastarana. Po mnenju tožene stranke 18. člen ZOZP ne določa zapadlosti terjatve. Glede zapadlosti in zastaranja naj bi bilo potrebno uporabiti OZ. Terjatev tožeče stranke naj bi bila sicer odškodninska terjatev; glede tega se pritožnica strinja s pravnim mnenjem prvostopenjskega sodišča. Terjatev tožeče stranke naj ne bi zapadla šele s podpisom poravnave dne 14. 12. 2013, temveč z izdajo odločbe z dne 9. 3. 2010. Takrat naj bi bilo tožeči stranki znano, da ji bo zaradi invalidske upokojitve zavarovanca začela nastajati škoda iz naslova izpada prispevkov. Najkasneje z odločbo z dne 10. 8. 2010, s katero je bila zavarovancu tožeče stranke odmerjena invalidska pokojnina, pa je lahko tožeča stranka določila obseg in višino škode na temelju izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

14. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

15. Tožeča stranka je šele s spremembo tožbe dne 8. 7. 2015 začela uveljavljati zahtevke na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi izpada prispevkov. Uveljavljanje zahtevkov v pravdnem postopku s spremembo tožbe je povzročilo pretrganje zastaranja, saj je to bilo dejanje upnika, katerega namen je bila izterjave terjatve (365. člen OZ).

16. Prvi odstavek 18. člena ZOZP daje zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pravico do kapitaliziranega zneska sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje „šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote“. Kapitalizirani znesek je še dodatno omejen glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca. Prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi moral plačati zavarovanec tožeče stranke B. K., ki pa je bil poškodovan v prometni nesreči. 17. Zahteve tožeče stranke je bil odškodninski zahtevek. Že besedilo 1. odstavka 18. člena ZOZP govori o odškodninskem zahtevku. Tudi dosedanja sodna praksa (npr. odločbi VS RS III Ips 73/2014, r. št. 15 in 16 in III Ips 125/2014, r. št. 12 do 14) in literatura sta zahtevek razumeli prav kot odškodninski zahtevek (Ristin v: Ristin/Korbar/Simoniti, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Ljubljana 2008). Zastaralni rok se ravna po pravilih za zastaranje odškodninskih terjatev (352. člen OZ). Terjatev praviloma zastara že v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za povzročitelja, najkasneje pa v 5 letih od povzročitve škode (1. in 2. odstavek 352. člena OZ).

18. Odločilno pravno vprašanje je torej, ali je bil zahtevek tožeče stranke že zastaran na dan 8. 7 2015, zlasti še, ali ni do tedaj že pretekel krajši, triletni zastaralni rok.

19. Praviloma zapade odškodninska obveznost s trenutkom nastanka škode (1. odstavek 165. člena OZ), vendar ne prej, preden ni znan obseg škode in posledično velikost odškodninske obveznosti. Šele takrat namreč lahko oškodovanec ali kakšen drug upravičenec določno (numerično) postavi zahtevek.

20. Prvi odstavek 18. člen ZOZP trenutek nastanka pravice do uveljavljanja odškodninskega zahtevka določa tako, da lahko Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zahteva poplačilo šele potem, ko so ostali oškodovanci že poplačani. Ostali oškodovanci imajo torej prednost pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Dokler ostali oškodovanci niso poplačani niti še ni jasno, kolikšen bo ostanek od zavarovalne vsote in tudi ne, če ga bo sploh kaj. Zato zahtevek Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more biti po višini opredeljen, še preden so ostali oškodovanci poplačani. Do takrat tudi ne more niti nastati, niti zapasti, saj obseg škode tožeče stranke še ni znan (glede obsega škode in zapadlosti gl. npr. odločbo VSM I Cpg 454/2016, r. št. 19). Prav ta škoda, ne pa škoda poškodovanca je odločilna za odločitev o zastaranju terjatve tožeče stranke. Glede zapadlosti mora smiselno isto veljati tudi v položaju, v katerem so zahtevki ostalih oškodovancev še nedoločeni, četudi že teče spor o njihovi velikosti. Nasprotnik se namreč lahko toliko časa brani z ugovorom, da višina njegove odškodninske odgovornosti nasproti oškodovancu sploh še ni določena.

21. Tožena stranka ni niti mogla vedeti, kolikor dolguje poškodovanemu B. K., dokler se ni z njim poravnala. Toliko časa pa tudi tožeča stranka ni mogla vedeti, koliko bo lahko, če sploh, zahtevala od tožene stranke glede na prvi odstavek 18. člena ZOZP in z uporabo metode kapitalizacije odškodnine.

22. Zastaranje začne teči šele po zapadlosti terjatve (1. odstavek 336. člena OZ). Teči je začelo šele po 14. 12. 2013, ne že 9. 3. 2010 ali 10. 8. 2010. Tožena stranka je namreč sklenila poravnavo s oškodovancem 14. 12. 2013. Šele s poravnavo je bilo odločeno o njegovih zahtevkih zoper toženo stranko in s tem o velikosti obveznosti tožene stranke. Novi (spremenjeni) tožbeni zahtevek je bil postavljen še pred pretekom triletnega in tudi pred pretekom petletnega zastaralnega roka. Do 8. 7. 2015 ni pretekel. 23. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je prvi odstavek 18. člena ZOZP sicer določil, da do poplačila odškodninskih zahtevkov tožeča stranka še nima zahtevka. Dolg zavarovalnice (tožene stranke) lahko obstaja tudi v obliki rente. Renta se lahko izplačuje še dolgo obdobje v prihodnosti. Če se sledi besedilu 1. odstavka 18. člena ZOZP bi bilo lahko že zaradi tega uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper zavarovalnico odloženo za zelo dolgo obdobje. Posledica bi bila, da zavarovalnica (tožena stranka) toliko časa ne bi bila dolžna plačati ničesar.

24. Že s sklepom pritožbenega sodišča v prvem postopku (opr. št. VSL I Cpg 844/2016) je zato pritožbeno sodišče odločilo tudi o tem, kako ravnati v primeru škode, ki bo nastajala šele v prihodnosti. Prvi odstavek 18. člena ZOZP je namreč uredil le takšno situacijo, v kateri tožeča stranka postavi zahtevek, še preden bi bilo sploh (mogoče) konkretno izračunati, kolikšna je bila v resnici njena izguba („izpad“) sorazmernega dela prispevkov. Položaja, ko toženi stranki izguba še ni nastala, vendar pa je gotovo, da bo nastala, in jo je mogoče celo že številčno opredeliti, ZOZP ni uredil. Nastala je zakonska praznina, ki jo je treba zapolniti. Zapolni se lahko tako, da se, enako kot zahtevek tožeče stranke, kapitalizira tudi odškodnino, ki jo bo morala plačevati tožena stranka v obliki rente. Ker gre za izračun škode, ki bi sicer v prihodnosti šele nastajala, si je pri konkretnem izračunu potrebno pomagati s predvideno preostalo delovno dobo. Tako je prvostopenjsko sodišče tudi ravnalo. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenega razloga zoper takšno razlago 1. odstavka 18. člena ZOZP.

25. Zoper izračun višine odškodnine ni tožena stranka v pritožbi navedla nobenega razloga, niti zoper odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je glede slednjega opravilo zgolj še preizkus po uradni dolžnosti. Tega je prvostopenjska sodba prestala. O začetku teka zamudnih obresti je prvostopenjsko sodišče odločilo v skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ.

26. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).