Jedro

Čeprav sedaj veljavni Zakon o policiji v 3. čl. eksplicitno ne določa, da je nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet, naloga javne varnosti, kot je to določila 2. točka 2. člena prej veljavnega Zakona o notranjih zadevah, je to nalogo policije prav zaradi vsebine dela policistov nedvomno šteti kot nalogo javne varnosti. Zaradi tega je potrebno preprečitev uradnega dejanja uradnim osebam pri opravljanju te naloge (nadzora javnega prometa) sankcionirati po IV. odst. 302. čl. Kazenskega zakonika (kvalificirana oblika).

Izrek

Pritožba obtoženega F. K. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi F. K. je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi F. K. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradnim osebam po členu 302/I, II in IV Kazenskega zakonika v zvezi s členom 22 KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je sodišče določilo kazen šestih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Odločeno je še bilo, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 6.320,00 SIT in na 35.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Proti takšni odločitvi se je pravočasno pritožil obtoženi F. K. po svojem zagovorniku zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožbo zaradi zastaranja kazenskega pregona zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče na podlagi ocene vseh za razsojo zadeve pomembnih in skrbno izvedenih dokazov pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje ter ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obtoženca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja po IV. odstavku 302. člena KZ (torej kvalificirane oblike) in ne po I. odstavku istega člena KZ (temeljne oblike). Tako kot že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so policisti, katerim je obtoženi s silo poskušal preprečiti uradno dejanje, ki so ga nameravali opraviti v okviru svojih pravic, opravljali naloge javne varnosti v smislu določila iz 2. točke 2. člena v času storitve kaznivega dejanja veljavnega Zakona o notranjih zadevah oziroma 3. člena sedaj veljavnega Zakona o policiji. Tudi Zakon o policiji v citiranem 3. členu med nalogami policije določa nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet. Čeprav to ni eksplicitno navedeno, gre opisano nalogo policije prav zaradi vsebine dela policistov nedvomno šteti kot nalogo javne varnosti. Stališče pritožbe, da je zato, ker ni oviranje vsake dejavnosti uradnih oseb sankcionirano po IV. odstavku 302. člena KZ in zato, ker Zakon o policiji kontrole javnega prometa ne uvršča več med posebne dejavnosti, ki so zaščitene s prej citiranim odstavkom 302. člena KZ, sedaj veljavni kazenski zakonik milejši (zaradi po razlagi pritožnika milejšega Zakona o policiji), ni sprejemljivo. Določba IV. odstavka 302. člena KZ je v delu, ki zadeva obravnavo dejanja enaka. Gre torej le za razlago pojma javne varnosti, ki ga je za razliko od sedaj veljavnega Zakona o policiji Zakon o notranjih zadevah za navedene naloge policistov posebej navajal. Samo zaradi te razlike pa prav gotovo ni mogoče reči, da temelji določilo IV. odstavka 302. člena KZ na milejši blanketni normi. Tudi nadaljnje pritožnikove trditve, da je prvostopno sodišče zato, ker je nekritično sledilo obremenilnim dokazom in v dokaznem postopku ni enakovredno upoštevalo argumentacijo obeh strani, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, so neutemeljene. Iz spisovnega gradiva kot tudi iz obrazložitve sodbe je zaslediti zelo izčrpno in skrbno izveden dokazni postopek in prepričljivo argumentacijo vseh zbranih dokazov, pri čemer res ni mogoče očitati sodišču, da je eni ali drugi strani posvečalo več ali manj pozornosti. Dejstvo je, da so vsi štirje vpleteni policisti glede bistvenih okoliščin kljub oddaljenosti dogodka skladno izpovedali, obtoženec pa je svoj zagovor prilagajal teku kazenskega postopka oziroma posameznim izvedenim dokazom, ki so ga obremenili. Iz tega razloga se pritožbeno sodišču pridružuje oceni prvostopnega sodišča, da ni dvoma, da je obtoženi tiste noči s silo poskušal preprečiti uradnim osebam uradno dejanje, zaradi česar je bil tudi utemeljeno spoznan za krivega kaznivega dejanja iz krivdoreka. Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi primernost izrečene kazenske sankcije in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki so vplivale na odločitev o pogojni obsodbi ter določeni kazni in dolžini preizkusne dobe, zaradi česar je izrečena kazen povsem primerna in zato ni potrebe za njeno spremembo v korist obtoženca. Ker pred sodiščem prve stopnje tudi niso bile zagrešene bistvene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe. Obtoženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati povprečnino kot edini strošek pritožbenega postopka. Njena višina je odmerjena glede na zapletenost pritožbenega postopka in obtoženčeve premoženjske razmere, ugotovljene na prvi stopnji, ki so takšne, da bo tudi ta strošek zmogel plačati.