Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o stvari odločalo dne 12.02.1997, zavrglo tožbo proti toženi stranki - zavarovalnici, toženki M. O. pa naložilo, da mora plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 789.375,00 SIT s pripadki in pravdnimi stroški. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s svojim sklepom z dne 29.05.1998 pritožbama tožeče stranke in tožene stranke M. O. deloma ugodilo ter razveljavilo odločitev o zavrženju tožbe proti toženi stranki - zavarovalnici. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dne 25.11.1998 je nato sodišče prve stopnje toženi stranki - zavarovalnici naložilo, da mora nerazdelno s toženko M. O. tožnici plačati znesek 789.375,00 SIT (pri čemer je tožena M. O. ta znesek dolžna plačati na podlagi že pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje z dne 12.02.1997), tožena stranka - zavarovalnica sama pa še 431.890,60 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke - zavarovalnice je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu potrdilo.

Tožeča stranka je vložila dve reviziji. S prvo revizijo je izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje z dne 29.05.1998 v njenem zavrnilnem delu in še posebej v odločitvi, po kateri naj bi neutemeljeno v korist druge toženke bila uporabljena določba 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o znižanju dosojene odškodnine. Drugo revizijo pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila proti sodbi sodišča druge stopnje z dne 03.07.2001 in predlagala, naj se o obeh revizijah odloči z eno sodno odločbo. Poleg navedb, ki jih je podala že v prvi reviziji, dodatno glede višine odškodnine meni, da je ta odmerjena v nasprotju 200. člena ZOR. Bolečinsko obdobje je po tožničinih štirikratnih operacijah in 169 dneh hospitalizacije trajalo kar 17 mesecev.

Prenizko je dosojena tudi odškodnina za prestani strah.

Postoperativne brazgotine tožnico, ki je še mlada, močno motijo, ne more jih prikriti in zato zatrjuje, da je dosojena odškodnina iz tega naslova prenizka. To velja tudi za odškodnino, dosojeno iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi v tem obsegu je bilo premalo upoštevano, da je v času poškodbe bila stara šele 27 let. Toženi stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Reviziji nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je glede višine odškodnine povzelo vse dejanske ugotovitve, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje in ki so bile podlaga za ugotavljanje obsega nastale škode ter odškodnine zanjo. Pri tem je upoštevalo zakonska merila (200. in 203. člen ZOR), načelo individualizacije odškodnine, posebej pa še - glede na določbo drugega odstavka 200. člena ZOR - primerljivost odmerjene odškodnine s sodno odmerjenimi odškodninami v podobnih primerih. Reviziji ni mogoče odreči utemeljenosti, ko izhaja iz stališča, da tožnici povzročena škoda ni majhna. Utrpela je namreč zlom leve nadlahtnice z dolgotrajnim, kompliciranim zdravljenjem, rano na zgornji ustnici, zbitje zob in ohromelost radikalnega živca leve roke. Vendar pa je pri odmeri odškodnine za posamezne vrste nastale škode prišlo do izraza vse, kar je mogoče upoštevati v okviru pravno priznanih okoliščin. Tako ni izostala ocena o dolgotrajnem bolnišničnem zdravljenju, o štirikratnih operacijah, o dolgem bolečinskem obdobju, o komplikacijah med zdravljenjem zaradi gnojenja, pa tudi zaradi izdrtja zob in vstavitve zobnega mostička. Odškodnina iz tega naslova, odmerjena z zneskom 1,039.505 SIT zato ni prenizka in ne odstopa v tožničino škodo ob primerjanju s podobnimi škodami in odškodninami zanje. Pri odškodnini za strah je prišla do zadostnega odraza okoliščina, da je predvsem sekundarni strah za izid zdravljenja dolgo trajal in da je imel objektivno utemeljitev. Vendar pa zaradi nezavesti ob škodnem dogodku tožnica primarnega strahu ni prestajala. Odškodnine iz tega naslova v znesku 462.002 SIT zato ni mogoče zviševati. Tudi 22 cm dolga brazgotina leve nadlahti ne omogoča dosoje višje odškodnine od zneska 346.502 SIT iz naslova skaženosti. Zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti je objektivno ugotovljeno s podatki izvedenskega mnenja. Odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sicer razmeroma visok (v levi roki ima tožnica le minimalno moč, slabše pa je gibljiv tudi levi komolec), vendar je ta okoliščina bila v zadostni meri upoštevana z dosojo odškodnine v znesku 1,871.110 SIT. Primerjava s podobnimi primeri sodne prakse pokaže, da dosojene odškodnine v skupnem znesku 3,719.119 SIT ni mogoče zviševati in sicer ne glede na to, da je nekoliko nenavadno, da je odškodnina dosojena v nezaokroženih zneskih. Tudi tožničina mladost je v tem okviru prišla zadosti do izraza.

Odločitev o uporabi določbe 191. člena ZOR, torej o zmanjšanju odškodnine, ki jo mora plačati tožena M. O., je primerno obrazložena tako v sodbi sodišča druge stopnje, kakor tudi v sodbi sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče se strinja s sklepanjem, da toženki M. O. ni mogoče očitati, da je škodo povzročila zaradi hude malomarnosti, po drugi strani pa dejanske ugotovitve podpirajo sklepanje, da je njeno premoženjsko stanje šibko. Zato je utemeljeno odločeno, da se odškodninska obveznost toženke M. O. zniža za 25 %.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.