Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata), ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju I K 18162/2019 z dne 20. 7. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 18162/2019 z dne 8. 11. 2023. S sklepom z dne 20. 7. 2023 je bilo odločeno o priglašeni nagradi in potrebnih izdatkih tožnika kot zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), tako da se mu priznajo v skupnem znesku 4.183,83 EUR (I. točka izreka). S sklepom z dne 8. 11. 2023 pa je bilo tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 20. 7. 2023 delno ugodeno in sklep spremenjen, tako da se mu priznajo nagrada in potrebni izdatki v skupnem znesku 4.403,43 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je Upravno sodišče navedlo, da je sklep, ki ga tožnik izpodbija v upravnem sporu, posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato glede na 2. in 3. člen ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ker je bilo sodno varstvo tožnikovega pravnega položaja zagotovljeno v kazenskem postopku, pa dodatno (ponovno) sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo dopustno niti po 4. členu ZUS-1, ki ga tožnik sicer z obravnavano tožbo niti ni zahteval. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Pritožnik meni, da je nepravilno in nezakonito stališče Upravnega sodišča, da gre pri vprašanju priznanja stroškov odvetniku, postavljenem po uradni dolžnosti, za materijo kazenskega in ne upravnega postopka. Odnos med ex-offo odvetnikom in državo kot plačnikom naj bi bil namreč upravna stvar, tovrstne zadeve pa naj bi vedno tekle po določilih upravnega postopka. V tej zvezi se sklicuje tudi na več sodb Upravnega sodišča. Upravnemu sodišču nadalje očita, da naj bi pri sprejemu svojega stališča spregledalo sistemsko neustreznost svoje odločitve. Zoper sklep o zavrnitvi stroškov je imel samo pritožbo na izvenobravnavni senat, zoper odločbo katerega ni pritožbe, rok za pritožbo v zvezi z glavno stvarjo pa je v obravnavani zadevi potekel še pred dokončno odločitvijo o odmeri stroškov, kar pomeni, da je bila pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Upravno sodišče naj bi mu z odločitvijo v nasprotju s svojo siceršnjo sodno prakso odreklo pravico do sodnega varstva, do katerega naj bi bil upravičen kot izvajalec zagovora po uradni dolžnosti, ki ga strankam v kazenskem postopku zagotavlja Republika Slovenija, ki je obenem tudi plačnik storitev. Trdi, da je Upravno sodišče v številnih svojih odločbah poseglo v stroškovno plat zagovora v kazenskih postopkih, v katerih je prišlo do pooblastilnega razmerja na podlagi sodne odločbe in je bila posledično plačnik storitev Republika Slovenija, zaradi česar naj bi Upravno sodišče njegov zahtevek obravnavalo neenako in mu s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, kot tudi pravico do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, obenem pa naj bi navedeno predstavljalo kršitev diskriminacije po 1. členu Protokola št. 12 k EKČP. 5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je sklep toženke, s katerim je bilo odločeno o nagradi in potrebnih izdatkih pritožnika kot zagovornika, ki je bil v kazenskem postopku postavljen po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.1

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče pravilno presodilo, da izpodbijani sklep ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, posledično pa je pravilna tudi odločitev o zavrženju tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 9. Kot je Vrhovno sodišče že poudarilo v sklepu I Up 108/2019 z dne 9. 10. 2019, na katerega se je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno sklicevalo tudi Upravno sodišče, namreč o stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini odloči (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom, kot je bilo storjeno v obravnavanem primeru. Sodno varstvo zoper tak (poseben) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je torej posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata) tožene stranke, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.2 Sprejeto stališče hkrati pomeni, da je bilo pritožniku zagotovljeno sodno varstvo njegovega pravnega položaja v kazenskem postopku, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 v tem primeru ne bi bilo dopustno.

10. Na takšno presojo Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati niti stališča iz sodb Upravnega sodišča, na katere se je v pritožbi skliceval pritožnik. Dejansko in pravno stanje v sodbah Upravnega sodišča I U 1452/2018 z dne 16. 1. 2020, I U 618/2018 z dne 18. 2. 2020, I U 1840/2018 z dne 11. 10. 2018, I U 203/2016 z dne 30. 11. 2016, I U 1298/2018 z dne 2. 4. 2019, II U 60/2021 z dne 15. 12. 2021 ter II U 463/2019 z dne 15. 12. 2021 namreč ni primerljivo z dejanskim in pravnim stanjem v obravnavnem primeru. Čeprav pritožnik vsebinske primerljivosti ni utemeljil, pa je že na prvi pogled očitno, da je bila v citiranih primerih namreč upravičencem dodeljena brezplačna pravna pomoč po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku in je Upravno sodišče odločalo o tem, ali so bili tožnikom (odvetnikom), ki so bili z odločbami organov za brezplačno pravno pomoč prosilcem dodeljeni za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, pravilno odmerjeni priglašena nagrada in stroški kazenskega postopka. Za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je bil pritožnik postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti po ZKP in ne na podlagi ZBPP.3 Ker je pravna podlaga za zastopanje različna (ZBPP ali ZKP), je različno tudi pravno varstvo, ki je pritožniku na voljo zoper odločitev pristojnih organov o odmeri stroškov.4 Da gre za različna postopka nenazadnje utemeljujejo tudi dejstva, ki jih pritožnik sam navaja v drugi sprotni opombi svoje pritožbe. Upravno sodišče je v bistveno enakem primeru kot je obravnavni, tj. ko tožnik s tožbo izpodbija sklep o odmeri stroškov zagovorniku, postavljenem po uradni dolžnosti, odločilo tako, da je tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.5 Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni ugovor o neenakem obravnavanju pritožnika. Zgolj to, da se sredstva za brezplačno pravno pomoč in zastopanje po uradni dolžnosti po ZKP namenijo iz proračuna, namreč ob upoštevanju vsega prej navedenega, ne pomeni, da gre za primerljiva pravna položaja.

11. Prav tako v obravnavni zadevi ni sporno, da je bilo pritožniku pravno varstvo zoper sklep sodnice posameznice o odmeri stroškov zagotovljeno, saj je o pritožnikovi pritožbi odločil zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da naj bi mu bila kršena pravica do (učinkovitega) pravnega sredstva in sodnega varstva. Pritožnikovo nestrinjanje z odločitvijo pristojnih organov pa ne more biti podlaga za to, da bi mu bilo zagotovljeno širše pravno varstvo, kot mu gre po zakonu.

12. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pomembne, niti niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Pri tem je upravni akt po ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). Upravni akti pa med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1). 2 Prim. s sklepi VS RS I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016, I Up 147/2017 z dne 5. 7. 2017, I Up 103/2024 z dne 8. 7. 2024. 3 Več o razmerju med ZBPP in ZKP VS RS v sodbi X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015. 4 Četrti odstavek 34. člena ZBPP ali tretji odstavek 93. člena ZKP. 5 Prim. s sodbo Upravnega sodišča III U 110/2021 z dne 17. 9. 2021.