Jedro

Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb ZPIZ-1 upravičencu ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek iz 52. člena ZPIZ/92.

Izrek

Glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku se revizija zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 14 4021412 z dne 19. 7. 2006 in št. P-4021412 z dne 4. 12. 2006, s katerima je bila zavrnjena tožnikova zahteva za ponovno odmero pokojnine ob upoštevanju pokojninske dobe, tožniku priznane iz naslova žrtve vojnega nasilja. Hkrati je zavrnilo zahtevek za izplačilo za 11,1 % povečane pokojnine. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za vrnitev vplačanih prispevkov za dobo 5 let, 4 mesece in 13 dni iz naslova dokupa pokojninske dobe v letu 1992 v znesku 384.486,00 SIT (1.604,43 EUR) oziroma zahtevek za vrnitev sredstev, vplačanih iz naslova priznanja pokojninske dobe glede na priznani status žrtve vojnega nasilja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, tudi do tega, da odločba z dne 10. 12. 1998 o tožnikovi upokojitvi napačno navaja višino odstotka pokojninske osnove, ki je bil tožniku priznan glede na dopolnjeno delovno dobo. Sodišče je zmotno presodilo, da tožniku glede na priznano pokojninsko dobo iz naslova statusa žrtve vojnega nasilja ne gre višja pokojnina. Priznanje posebne pokojninske dobe iz tega naslova ne more biti brez učinka na višino pokojnine, ki bi morala biti odmerjena po določbah 51. in 390. člena oziroma 181. člena sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v odstotnem povečanju že uveljavljene pokojnine. Izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka za vrnitev v letu 1992 plačanih prispevkov za dokup pokojninske dobe iz naslova študijskih let oziroma vplačanega prispevka za priznanje pokojninske dobe kot žrtvi vojnega nasilja, saj je šlo za vplačila za zavarovalna obdobja, ki pri višini pokojnine niso bila upoštevana. Tako je tožena stranka neupravičeno obogatena.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku revizija ni dovoljena, glede odločitve o primarnem zahtevku pa ni utemeljena.

6. Podredni tožbeni zahtevek za vračilo plačanih prispevkov predstavlja zahtevek v premoženjskem socialnem sporu, v katerem je na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. V času končanja postopka pred sodiščem prve stopnje veljavni Zakon o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) je v drugem odstavku 367. člena določal, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Ker vrednost spornega predmeta glede na glavnico podrednega zahtevka ne dosega navedenega zneska za dovoljenost revizije, je sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

7. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Kolikor tožnik sodišču očita, da se ni opredelilo do odločbe o njegovi starostni upokojitvi z dne 10. 12. 1998, sodišče ugotavlja, da je postala ta odločba že zdavnaj pravnomočna. O pravilnosti odmere pokojnine v tej odločbi se tako sodišče niti ni smelo opredeljevati. Je pa pravilno upoštevalo vsebino te odločbe, to je, da je bila tožniku takrat za dopolnjenih 41 let, 3 mesece in 27 dni, ob dopolnjenih 63-tih letih starosti, na podlagi 52. člena takratnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92) priznana pokojnina v najvišjem zakonitem odstotku, to je v višini 85 % pokojninske osnove. Tako očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z opredelitvijo do vsebine te odločbe ni utemeljen.

9. Po ugotovitvah sodišča je bil tožniku že z odločbo Upravne enotes Ljubljana z dne 17. 2. 1998 priznan status žrtve vojnega nasilja na podlagi obdobja, prebitega v izgnanstvu od 25. 4. 1941 do 15. 5. 1945, z ugotovitvijo, da se mu navedeni čas izgnanstva upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. Na podlagi navedene odločbe bi lahko tožnik v skladu z določbami 19. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Ur. l. RS, št. 63/95 in kasnejše spremembe) uveljavljal priznanje pokojninske dobe kot posebne dobe pri toženi stranki že pred izdajo odločbe o starostni upokojitvi z dne 10. 12. 1998. Ker tega ni storil in mu je bila z navedeno odločbo itak priznana pokojnina v najvišjem možnem odstotku iz 52. člena takrat veljavnega ZPIZ/92, glede na takrat dopolnjeno pokojninsko dobo preko 40 let in starost 63 let in je postala odločba tožene stranke z dne 10. 12. 1998 pravnomočna, na podlagi priznanja žrtve vojnega nasilja za isto obdobje ne more uveljavljati dodatne pokojnine oziroma zvišanja pokojnine po sedanjih določbah ZPIZ-1. Hkrati je sodišče pravilno ugotovilo, da tudi sicer, če bi šlo za utemeljeno naknadno priznano pokojninsko dobo, tožnik ne bi bil upravičen do zvišanja pokojnine v smislu 51. člena ZPIZ-1 oziroma odstotnega povišanja pokojnine na podlagi 181. člena ZPIZ-1, saj mu je bila na podlagi ob upokojitvi veljavnega ZPIZ/92 priznana glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo najvišja možna pokojnina. Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb ZPIZ-1 upravičencu ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek iz 52. člena ZPIZ/92 (1).

10. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): „Pri pokojninah, uveljavljenih do 31. 12. 1999, je treba pri odstotnem povečanju pokojnine upoštevati določbo prvega odstavka 52. člena prejšnjega ZPIZ, po kateri se je starostna pokojnina lahko odmerila v višini največ do 85 % pokojninske osnove.“ - skupina avtorjev: ZPIZ-1 s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 635.