Jedro

Pridržanje oseb v psihiatrični ustanovi in njeno zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Če pa ga odklanja (in v konkretnem primeru kot sledi tudi iz pritožbe pritožnica očitno odklanja pridržanje na zaprtem oddelku), pa je predviden poseben postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se O. P. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Ljubljani še najdalj do 1.5.2011 in se ji omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov.

Proti sklepu vlaga laično pritožbo O. P. V obrazložitvi navaja, da je to montiran proces zoper njeno osebo, zato se odpoveduje odvetnici, ki jo je sodišče postavilo po uradni dolžnosti in ji preklicuje pooblastilo, saj z njo ne more vzpostaviti stika. V nadaljevanju navaja, da sklep sodišča o pridržanju ni potreben, ker je na zdravljenje prišla prostovoljno. Ne strinja pa se, da je pridržana na zaprtem oddelku pod posebnim nadzorom niti, da ji je sodišče omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. V obrazložitvi sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, s čim ogroža svoje zdravje, sklicuje se na pogovor z dr. A. S., ker T. ureja gretje v bloku, kjer stanuje in tudi nadškof se strinja, da je morda že v menopavzi in ji je zaradi tega tako vroče v stanovanju. Zastopnica pacientovih pravic gospa S. R. ne bi smela preverjati njenega zdravstvenega stanja, ker ni njena osebna zdravnica. Bi ji pa morala stati na strani, vendar v praksi ni bilo tako.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku pridržanja oseb v psihiatričnih ustanovah odloča sodišče o pridržanju osebe v zdravstveni organizaciji na zaprtem oddelku, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim. Pridržanje oseb v psihiatrični ustanovi in njeno zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Če pa ga odklanja (in v konkretnem primeru kot sledi tudi iz pritožbe pritožnica očitno odklanja pridržanje na zaprtem oddelku), pa je predviden poseben postopek. Prav ta je bil v obravnavanem primeru tudi opravljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno. Pritožnici je bila postavljena zagovornica po uradni dolžnosti, ki je ves čas sodelovala v postopku. Ker pritožnica odvetnici, postavljeni po uradni dolžnosti preklicuje pooblastilo za zastopanje, bo o postavitvi novega zagovornika odločilo sodišče prve stopnje.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila udeleženka zaslišana, postavljen je bil tudi izvedenec medicinske stroke iz druge zdravstvene ustanove, ki je pregledal zdravstveno dokumentacijo in pritožnico ter podal izvedeniško mnenje o njenem stanju. Nanj se je v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi sodišče prve stopnje upravičeno naslonilo in svojo odločitev obrazložilo z jasnimi razlogi, ki jih kot pravilne in popolne pritožbeno sodišče sprejema. Procesnih kršitev v sklepu sodišče druge stopnje ne najde. Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je namreč za pritožnico pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove do 1.5.2011 utemeljeno.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje oprtih na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca dr. M.K. sledi, da je O. P. šestnajstič sprejeta na zdravljenje in to zgolj tri dni potem, ko je samovoljno zapustila odprti oddelek klinike. Prvič je bila hospitalizirana že novembra 1990 in že takrat je bila pri njej postavljena enaka diagnostična ocena, torej paranoidna shizofrenija. Izvedenec ocenjuje trenutno pacientkino stanje kot paranoidno shizofrenijo v poslabšanem stanju. Sprejeta je bila v manifestno psihotičnem stanju in kot tako jo je ocenil tudi ob pregledu. Pritožnica je nekritična do svojega stanja, počuti pa se ogroženo, zato obstaja velika verjetnost, da bo pokazala heteroagresivnost, ker se je po svojem pojmovanju dolžna braniti, okolica pa ne vidi in ne razume razloga za njene občutke ogroženosti. Za vsem pa stoji v ospredju dejstvo, da brez terapije resno ogroža svoje zdravje. Brez terapije se psihična bolezen poslabša, kar vodi v hetero in lahko tudi v avtoagresijo. Kontrolirano jemanje zdravil je glede na trenutno stanje pritožnice možno izvajati samo na oddelku pod posebnim nadzorom in takšnega zdravljenja trenutno nobena druga oblika zdravljenja ne more nadomestiti. Ob kontroliranem jemanju zdravil izvedenec predvideva, da bo prišlo do delnega izboljšanega stanja, kar bo omogočilo premestitev na odprti oddelek.

Glede na vse navedeno tudi pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je zdravljenje udeleženke nujno, saj je zaradi samovoljne opustitve zdravljenja prišlo do poslabšanja njene duševne bolezni. Stanje je bilo tako resno, da se je pod vplivom blodenj počutila močno ogroženo in je zato na pomoč poklicala svojo zdravnico in policijo, saj je bila prepričana, da je v njeni hiši mafija in jih uhaja plin. Resnost stanja, v katerem se je znašla pritožnica, je potrdila tudi S.R., saj je pritožnica klicala tudi njo, ker jo hočejo ubiti. Zdravljenje se je na odprtem oddelku doslej izkazalo za neuspešno, saj ga je pritožnica po treh dneh zapustila, nato pa opustila terapijo, kar vse je imelo za posledico močno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki se je manifestiralo v blodnjavosti (hudo motena presoja realnosti), zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazana nevarnost, da bo brez zdravljenja prepuščena sama sebi ogrožala svoje ali pa življenje drugih ljudi.

Sodišče prve stopnje je tako izpodbijani sklep pravilno oprlo na določilo 39. in 53. člena Zakona o duševnem zdravju, zato je ob vsem navedenem sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep o pridržanju na zaprtem oddelku psihiatrične klinike potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Po ugotovitvah izvedenca pritožnica živi pod vplivom zaznavnih motenj in je posledično povsem nekritična do svojega stanja. Počuti se ogroženo, saj je ob sprejemu v bolnico bila prepričana, da jo tehniki poskušajo zastrupiti in da terapije resno ogrožajo njeno zdravljenje. Iz njene pritožbe sledi, da se počuti ogroženo tudi pred sodnico prve stopnje, odvetnico postavljeno po uradni dolžnosti in zastopnico pravic na področju duševnega zdravja, ker ne nasprotujejo prisilni hospitalizaciji in zato niso na njeni strani. Tako se pokaže tudi ukrep sodišča prve stopnje, ki je pridržani na predlog sodnega izvedenca omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov za primeren in sorazmeren glede na škodljive posledice, ki bi lahko nastale za zdravje pridržane oz. varnost drugih. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo pridržane zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.