Jedro

Preizkus zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP poteka tako, da se pritožbeno sodišče najprej vpraša, ali je sodbo mogoče preizkusiti, če odmislimo vse, kar so stranke navedle in predlagale med postopkom, izhajajoč iz pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje. Če je odgovor negativen, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da morajo tožnici vrniti 42.459,93 EUR are z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2002 ter 5.103,40 EUR pravdnih stroškov. V izreku je vsakemu od tožencev naložilo v plačilo znesek, katerih seštevek znaša 47.570,15 EUR.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo toženci, ki predlagajo spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

V pritožbi navajajo, da je izrek sodbe v nasprotju s samim seboj in z razlogi sodbe, saj je sodišče prve stopnje v razlogih navedlo, da so toženci dolžni tožnici vrniti 42.459,93 EUR, kar je navedeno tudi v prvem delu izreka, seštevek zneskov, ki so v izreku opredeljeni v breme posameznih tožencev, pa je 47.569,80 EUR, kar je za 5.109,86 preveč.

Pritožniki menijo, da je sodba nepravilna in nezakonita tudi zato, ker je sodišče kršilo 286. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP-UPB3 in 43/2008; v nadaljevanju ZPP), ko je v podlago odločbe vzelo tudi dejstva, ki jih je tožeča stranka začela zatrjevati šele potem, ko je bila zadeva sodišču prve stopnje vrnjena v ponovno odločanje. Ugovor tožencev, da tožnica ne bi več smela navajati novih dejstev, je sodišče zavrnilo s posplošeno obrazložitvijo, do katere se sploh ni mogoče argumentirano opredeliti. Trditvena podlaga tožeče stranke, ki jo je ta podala v prvem sojenju, ne daje odgovora na vprašanje, ali je bila zaradi odločbe MO Novo mesto podana popolna ali delna nemožnost izpolnitve pogodbe. Sodišče bi že zato moralo tožbeni zahtevek zavrniti.

Sodišče prve stopnje bi moralo navajanje novih dejstev v ponovljenem postopku precizneje proučiti tudi z vidika vprašanja, ali je povzročilo spremembo identitete tožbenega zahtevka. Pritožniki menijo, da je do tega prišlo, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrniti.

Poleg tega toženci menijo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti. Stranka, ki je že izpolnila del svoje obveznosti, ki je ugasnila zaradi naknadne nemožnosti izpolnitve nasprotne stranke, lahko zahteva vrnitev danega po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, to je po določbah 190. do 198. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - 40/2007; v nadaljevanju OZ). V skladu s 193. členom OZ pošteni pridobitelj plača obresti od dne vložitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožencem naložilo plačilo obresti od dne pridobitve dalje, čeprav iz razlogov sodbe ne sledi, zakaj naj bi bili nepošteni pridobitelji. Pritožniki menijo, da tožnici pripadajo obresti kvečjemu od vložitve tožbe dalje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnica tožencem v skladu z velikostjo njihovih solastninskih deležev izplačala 10.175.099,40 SIT are, kar predstavlja 42.459,93 EUR. Tudi v izreku sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da so toženci dolžni tožnici vrniti tak znesek. V nadaljevanju izreka, ko je sodišče prve stopnje vsakemu od tožencev naložilo v plačilo ustrezen znesek, pa jim je naložilo v plačilo skupaj 47.570,15 EUR. Izrek izpodbijane sodbe je tako sam s seboj v nasprotju ter v nasprotju z razlogi sodbe. Toženci torej utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 1. odstavka 354. člena ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču v novo sojenje, saj gre za kršitev, ki je samo ne more odpraviti. Z bistveno kršitvijo določb postopka je obremenjena le sodba, ne pa procesna dejanja, ki jih je sodišče prve stopnje opravilo do izdaje sodbe, zato sodišču prve stopnje ni treba opraviti nove glavne obravnave, ampak lahko v ponovljenem sojenju izda le novo sodbo.

Pritožbeno sodišče glede na ostale pritožbene navedbe zgolj kratko pojasnjuje, da tožnica ves čas zahteva vrnitev are, do spremembe tožbe v postopku po razveljavitvi sodbe s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 577/2006 z dne 19. 2. 2009 ni prišlo. Glede na pravno kvalifikacijo vrhovnega sodišča so v tožbenih trditvah res manjkala nekatera odločilna dejstva, ki pa jih je tožnica navedla pravočasno, takoj potem ko je sodišče (v tem primeru revizijsko) ravnalo po 285. členu ZPP. Ob ponovni izdaji sodbe pa bo moralo sodišče prve stopnje pozorno proučiti vprašanje teka zakonskih zamudnih obresti.

Razveljavitev odločitve o stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.