Jedro

Ker tožnica zoper podjetje ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe, je s tem izgubila pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi in procesno pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Zato ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Obstoja razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86 pa ne bi bilo treba ugotavljati po vsebini, ker je predlog vložila neupravičena oseba, torej tožnica, ki ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja in to tudi ne more biti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 158/2000 z dne 5.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.3.2000, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) z dne 23.12.1999. S to odločbo je Agencija zavrnila tožničin predlog za obnovo postopka lastninskega preoblikovanja podjetja A. Ž. kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožbo zavrnilo iz enakih razlogov kot prej upravna organa, in sicer zato, ker tožnica ni izkazala obstoja razlogov za obnovo postopka po 9. in 1. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Tožnici namreč v postopku lastninskega preoblikovanja navedenega podjetja ne gre položaj stranke, ker ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje vračila podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih podjetja A. Ž., s tem pa je izgubila tudi procesno pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Zato tudi ne more z obnovo postopka uveljaviti tega obnovitvenega razloga. Sodišče pa je soglašalo tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da tudi razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86 v obravnavanem primeru ni podan, ker tožničine navedbe, ki naj bi utemeljevale ta razlog, niso nova dejstva oziroma dokazi, ki bi mogli, če bi bili navedeni ali uporabljeni v tem postopku, pripeljati do drugačne odločitve. Sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbi v upravnem sporu tožeče stranke ugodi, podredno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Predlaga tudi, da tožena stranka nosi stroške postopka. Meni, da prvostopno sodišče preozko razlaga obnovitveni razlog po 9. točki 249. člena ZUP/86, ker pri tem ni upoštevalo razlogov, ki so povzročili, da tožnica predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje premoženja, ki je predmet denacionalizacije, ni vložila. Tega ni storila zato, ker se je zanašala na podatke zemljiške knjige, po katerih je bila imetnica uporabe podržavljenega premoženja Občina C. oziroma Mestna občina C., zoper katero pa predloga za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ni bilo treba vložiti. Zato tožnica v roku, ki je bil odprt za vlaganje predlogov za izdajo začasne odredbe po ZLPP, ni imela dejanskega ali pravnega temelja za domnevo, da so navedeni poslovni prostori v premoženju A. Ž.

Denacionalizacijsko zahtevo je vložila 31.1.1992. Podjetje se je olastninilo in vpisalo v register 1995. leta. Pri tem je zagotovo vedelo, da je vložen denacionalizacijski zahtevek. Predstavniki tega podjetja so namreč sodelovali v denacionalizacijskem postopku. Dobra vera tožnice in njeno zaupanje v pravilno zemljiškoknjižno stanje ima prednost pred morebitnim drugačnim dejanskim stanjem, na katerega zdaj stranski intervenient, torej podjetje, opira svoje zatrjevano lastninsko pravico. Kakšno drugačno ravnanje sodišča bi pomenilo zgolj tehnicistično uporabo zakonskih določb brez upoštevanja takoimenovane spodnje premise sodniškega silogizma - pravno relevantnega dejanskega stanja. To pa pomeni, da bi bilo treba tožnici priznati položaj stranke v postopku lastninskega preoblikovanja tega podjetja. S tem bi dosegla, da bi se iz lastninskega preoblikovanja izvzeli obravnavani poslovni prostori.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Na pritožbo je odgovorila stranka z interesom v tem postopku A.Ž. d.d., ki jo zastopa direktor M.K. V odgovoru navaja, da so v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi izpodbijane sodbe in predlaga, da sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi prvostopno sodbo. Poudarja tudi, da se tožnica, tudi če bi bilo to pomembno za presojo v zadevi, ne more uspešno sklicevati na zaupanje v podatke zemljiške knjige, ker glede tega ni v dobri veri. Tožnica pa je najmanj že v letu 1994, ko je bilo v denacionalizacijskem postopku izdano cenitveno poročilo, lahko vedela, da je prizadeta stranka etažni lastnik poslovnih prostorov, medtem ko je prizadeta stranka izvedela za to, da teče za te poslovne proste denacionalizacijski postopek, šele iz dopisa upravnega organa z dne 16.8.1995, to pa je bilo po zaključku lastninskega preoblikovanja podjetja. Podjetje bi lahko drugače ravnalo le na podlagi začasne odredbe, ki pa ni bila niti zahtevana.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Prvostopno sodišče pa je za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

Položaj stranke v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja imajo lahko le denacionalizacijski upravičenci, ki so svoj zahtevek do podjetja zavarovali z začasno odredbo. V obravnavanem primeru tožnica sama priznava, da predloga za izdajo začasne odredbe ni vložila.

Sklicuje se sicer na to, da je bila zavedena s podatki zemljiške knjige, v katerih je bila kot imetnica pravice uporabe zahtevanega premoženja navedena občina, zoper katero pa začasne odredbe po ZLPP ni bilo treba ter niti ni bilo mogoče vložiti, vendar te navedbe na odločitev v stvari ne vplivajo. Razlogom, ki so jih za zavrnitev predloga za obnovo postopka navedli prvostopno sodišče in upravna organa, pritožbeno sodišče dodaja le še, da je po 1. odstavku 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so po ZDen vrnejo upravičencem. Torej že sam ZDen ne določa kot zavezanca zemljiškoknjižnega lastnika oziroma imetnika pravice uporabe premoženja, ki je predmet denacionalizacije, temveč tistega, ki ima stvari, ne glede na vpis v zemljiško knjigo, med svojimi sredstvi.

Ker torej v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podan razlog za obnovo postopka lastninskega preoblikovanja podjetja A., naveden v 9. točki 249. člena ZUP/86, pritožbeno sodišče meni, da ni bilo treba, da so prvostopno sodišče in tudi oba upravna organa po vsebini presojali tudi obstoj obnovitvenega razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86. Tak razlog namreč lahko uveljavlja le upravičena oseba, kar pa tožnica v obravnavanem primeru ni, saj ni bila stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja in to, glede na zgoraj navedeno, niti ni mogla biti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in da prav tako niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.

Pritožbeno sodišče o stroških postopka ni odločalo, ker po 3. odstavku 23. člena ZUS v primerih, ko sodišče presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi v tem primeru, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.