Jedro

O spornem obdobju je bilo že pravnomočno razsojeno, kar pomeni, da sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi o istem obdobju ponovno odločalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožena stranka odločila, da je tožnik nezmožen za delo v času do 17. 2. 2018 do 30. 3. 2018 (bolezen), pri čemer je kot prvi dan začasne zadržanosti od dela navedla 25. 10. 2017. S tem pa se tožnik ne strinja, saj je prvi dan začasne zadržanosti od dela lahko le 5. 1. 2015. Tožnik je bil namreč od tedaj dalje ves čas v bolniškem staležu in torej ni bilo nobenega razloga za prekinitev le-tega. Da ni bilo nobene prekinitve staleža je tožnik nedvomno dokazal tudi, če se vpogleda v spis IV Ps 1479/2017. To sodbo je k odgovoru na tožbo priložila tudi že tožena stranka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tako izhaja stališče sodišča, da je tožnik neprekinjeno v bolniškem staležu od 5. 1. 2015, kar tožnik sicer pozdravlja, vendar pa je prepričan, da bi sodišče o tem moralo sprejeti odločitev, ne pa omenjeno navajati zgolj v obrazložitvi sodne odločbe. Sodišče namreč v obrazložitvi sklepa navede, da je tožnikov pravni interes v celoti konzumiran s tožbami, s katerimi izpodbija odločitev sodišča o prekinitvi bolniškega staleža in, če bo pravnomočno odločeno glede začasne zadržanosti od dela od 8. 7. 2017 do 24. 10. 2017 (gre za zadevo IV Ps 1479/2017), da bo kljub temu, da je bil tožniku s strani osebnega zdravnika od 25. 10. 2017 za 30 dni odobren bolniški stalež, podan dejanski stan iz drugega odstavka 231. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: POZZ)1, to pa je začasna zadržanost od dela, brez prekinitve v celotnem obdobju od 5. 1. 2015 dalje. Tožnik bo na podlagi takšne odločitve lahko v celoti uveljavljal ustrezna povračila nadomestila plače oziroma razliko do višjega povračila nadomestila plače. Vse to pa ne pomeni, da tožnik nima pravnega interesa, da se slednje ugotovi tudi s sodno odločbo. Prepričan je, da je njegov zahtevek utemeljen in da sodišče tožbe ne bi smelo zavreči. Tudi za toženo stranko ni več sporno, da je bil prvi dan tožnikove zadržanosti za delo 5. 1. 2015, ne pa 25. 10. 2017. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje, vse s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da ugotovitvena tožba, da se ugotovi prvi dan začasne zadržanosti od dela, ne more biti predmet tega sodnega postopka, saj v izreku izpodbijane odločbe ni ugotovitve, da je prvi dan začasne zadržanosti od dela 25. 10. 2017. Tožnik z izpodbijanima odločbama ni prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, zato procesna predpostavka za sodno varstvo na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 ni podana. Pozneje izdane odločbe tožene stranke z dne 17. 8. 2018, 26. 10. 2018 in 13. 11. 2018, v katerih je tožena stranka kot prvi dan začasne zadržanosti od dela priznala 5. 1. 2015 niso predmet konkretnega socialnega spora, ki se nanaša na odločitev tožene stranke za obdobje od 17. 2. 2018 do 30. 3. 2018. Očitek tožnika, da bi sodišče moralo o zahtevku tožnika odločiti po vsebini, ne pa tožbo zavreči, je neutemeljen, saj iz argumentacije sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povsem jasno izhaja, zakaj je sodišče štelo, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe in je posledično tožbo zavrglo. Tudi v kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo navedeni argumentaciji tožene stranke, pa le-ta poudarja, da je bil s prej citiranimi odločbami tožene stranke (z dne 17. 8. 2018, 26. 10. 2018 in 13. 11. 2018) dejansko naknadno izpolnjen tožbeni zahtevek tožnika, s čimer je njegov pravni interes prenehal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnik je s tožbo izpodbijal dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 6. 2018, s katero je bilo delno ugodeno njegovi pritožbi, vloženi zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 13. 2. 2018. Odločeno je bilo, da je tožnik od 17. 2. 2018 do 30. 3. 2018 začasno nezmožen za delo (bolezen). V ostalem je odločba imenovanega zdravnika ostala nespremenjena. Glede na tožbeni zahtevek je v zadevi sporen zgolj datum, od kdaj dalje je tožnik začasno nezmožen za delo. Tožnik namreč uveljavlja, da je prvi dan začasne nezmožnosti za delo 5. 1. 2015. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe z dne 13. 2. 2018 pa izhaja, da je prvi dan zadržanosti od dela 25. 10. 2017. Sodišče prve stopnje se je med drugim postavilo na stališče, da ker gre za datum, ki je naveden le v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ne pa v izreku, tožnik nima pravnega interesa, da bi sodišče tekom postopka ugotovilo, kateri je prvi datum tožnikove začasne nezmožnosti za delo. Pritožbeno sodišče se je v sporu med istima strankama že opredelilo do tega vprašanja4. Zavzelo je stališče, da za dopustnost izpodbojne tožbe ni potrebno dokazovati pravnega interesa, saj se ta domneva. To pa posledično pomeni, da mora v takih primerih sodišče odločiti po vsebini.

7. Za odločitev v sporni zadevi pa je odločilno, da je sodišče že v drugem sporu pravnomočno odločilo tudi o spornem bolniškem staležu in sicer za čas od 8. 7. 2017 dalje pa do 24. 10. 2017. Omenjeno vprašanje je bilo predmet postopka, ki se je vodil pred sodiščem pod opr. št. IV Ps 1479/2017, ki jo omenja tudi tožnik tako v tožbi kot tudi v pritožbi. Sodišče je glede obdobja od 8. 7. 2017 do 24. 10. 2017 odločilo s pravnomočno sodbo opr. št. IV Ps 1479/2017 z dne 18. 6. 2018. Pritožbenemu sodišču je navedena zadeva poznana, saj je bila predmet presoje tudi navedena sodba, vendar le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka5. 8. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo o spornem obdobju že pravnomočno razsojeno, kar pomeni, da sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi o istem obdobju ponovno odločalo. Tožnik ima tako v celoti pokrit bolniški stalež od 5. 1. 2015 dalje, ne glede kateri datum je zapisan v obrazložitvi izpodbijanih odločb. Glede na navedeno je bilo potrebno tožbo na podlagi 274. člena ZPP zavreči, ne sicer zaradi pomanjkanja pravnega interesa, temveč zato, ker je bilo o spornem obdobju že pravnomočno odločeno.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Glej Psp 345/2018 z dne 22. 11. 2018 in Psp 344/2018 z dne 29. 11. 2018. 5 Glej Psp 366/2018 z dne 12. 12. 2018.