Jedro

Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe ni nezakonit dokaz, niti ni nedovoljen dokaz, saj ne gre za dokaz, ki bi moral biti izločen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni K. T. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) in oproščen storitve kaznivega dejanja posilstva po tretjem odstavku 180. člena KZ. Sodišče je obsojenemu izreklo zaporno kazen enega leta in devet mesecev zapora ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojenega K. T. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenemu naložilo stroške postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik uveljavlja kršitev materialnega prava po 1. točki 372. člena ZKP, bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka ZKP. Zagovornik navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe 180. člena KZ, ker je ignoriralo, da je oškodovanka s poznejšo privolitvijo v spolne odnose z obsojencem, dejansko privolila tudi v spolni odnos za nazaj. Podaja očitek, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov bistveno prekršilo kazenski postopek po drugem odstavku 371. člena ZKP, ter kršilo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave in EKČP. Prav tako uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter trdi, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ter da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Nadalje vložnik navaja, da je sodišče kršilo 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba temelji na dokazu na katerega se po določilih ZKP ne more opirati.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana, saj iz izreka sodbe izhaja opis, na kakšen način je uporabil silo in zakaj se oškodovanka obsojencu ni mogla upreti. Zahteva po mnenju vrhovne državne tožilke prav tako neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona z zatrjevanjem, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 180. člena KZ, ker je ignoriralo, da je oškodovanka s poznejšo privolitvijo v spolne odnose z obsojencem dejansko privolila v spolni odnos tudi za nazaj. S tem pa obramba zatrjuje, da sodišče ni ugotovilo dejstva, in sicer privolitve oškodovanke v spolni odnos, to pa pomeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dovoljen razlog za vložitev zahteve. Prav tako neutemeljen je očitek obrambe, da sodišči štejeta intenzivnost upiranja in sile za nepomembno pri ugotavljanju kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja namreč ni potrebno, da bi morala sila ali grožnja trajati ves čas do dokončanja spolnega občevanja. Glede na opis zakonskih znakov v izreku sodbe, je zaključek sodišča in uporaba kazenskega zakona pravilna. Neutemeljen je po mnenju vrhovne državne tožilke tudi očitek obrambe, da je sodišče bistveno prekršilo kazenski postopek po drugem odstavku 371. člena in kršilo pravico do obrambe, saj v predmetni zadevi obramba ni izkazala pravne relevantnosti predlaganih dokazov. V zvezi z očitkom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi v preostalem delu zahteve, obramba z navajanjem dokazov in povzemanjem izpovedb prič uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje in ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanke ni nezakonit dokaz, niti ni nedovoljen dokaz, saj ne gre za dokaz, ki bi moral biti izločen.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen zagovorniku in obsojencu. O odgovoru se je izjasnil obsojenčev zagovornik, ki je navedel, da je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva v celoti neutemeljen.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zagovornik uveljavlja kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj naj bi sodišče z zmotnimi predpostavkami vodenja postopka zavrnilo predlagane dokaze, ki so dokazovali zelo pomembna dejstva, ki kažejo na obstoj ali neobstoj kaznivega dejanja in s tem kršilo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je na strani 12 in 13 jasno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče v točki 6. Vložnik v zahtevi ne izpodbija utemeljenosti odločitve sodišča prve in druge stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov, zgolj s ponavljanjem svojega stališča v zahtevi za varstvo zakonitosti brez utemeljitve o relevantnosti in potrebnosti predlaganih dokazov za ugotovitev odločilnih oziroma pomembnih dejstev in okoliščin ter argumentov o zmotni ugotovitvi izpodbijanih sodb glede pomena predlaganih dokazov za pravilnost sodbe pa zahteva v tem delu ni mogla uspeti.

7. Zagovornik nadalje uveljavlja kršitev zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ter zatrjuje, da v izreku sodbe ni konkretizirana uporaba sile zoper oškodovanko ter upiranje oškodovanke takšni sili. Naveden očitek ni utemeljen, iz izreka sodbe izhaja jasen opis na kakšen način je uporabil silo in zakaj se oškodovanka ni mogla upreti obsojencu. Vrhovno sodišče pa je v sodbi I Ips 333/2002 že zavzelo stališče, da pri posilstvu ni nujno, da sploh pride do fizičnega odpora žrtve, če sta sila in grožnja takšni, da že sami po sebi izključujeta odpor. Prav tako neutemeljen je vlagateljev očitek, da je oškodovanka s poznejšo privolitvijo v spolne odnose privolila v spolni odnos tudi za nazaj. S tem obramba zatrjuje, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejstev in s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8.

Neutemeljena je tudi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kjer zagovornik trdi, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ter da niso navedeni razlogi o določilih dejstvih, v nadaljevanju pa navaja povzetke dokazov in povzema izpovedbe prič, ter vsebinsko predstavlja drugačno dokazno oceno, s tem pa uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9. Vložnik uveljavlja tudi kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter navaja, da sodba temelji na dokazu, na katerega se po določilih ZKP ne more opirati in da ovadba ni dokaz na katerem lahko temelji sodba. Navedena kršitev ni podana, sodišče prve stopnje je kot dokaz ocenilo izpovedbo oškodovanke, ki je bila podana v času preiskave in na glavni obravnavi. Na zapisnik o sprejemu ovadbe se je sodišče oprlo le toliko, da je preizkusilo verodostojnost oškodovanke. Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe ni nezakonit dokaz, niti ni nedovoljen dokaz, saj ne gre za dokaz, ki bi moral biti izločen (83. člen ZKP).

10. Zagovornik je v vlogi predlagal, da ga Vrhovno sodišče obvesti o seji senata, kar pa v skladu z 423. členom ZKP ni predvideno.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).