Jedro

Ker je tožnica prejela za arondirano zemljišče denarno odškodnino v višini 101% vrednosti podržavljenih zemljišč, je treba pri odločanju upoštevati 1. odstavek 72. člena ZDen. Upošteva pa se tako, da mora upravičenec, če je dana odškodnina presegla 30% vrednosti podržavljene nepremičnine, v primeru vrnitve v naravi, vrniti celoten znesek prejete odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka

59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 9.5.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote D. z dne 6.2.2002, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo 1/3 parc. št. 325/54 in parc. št. 325/16, obe k.o. D. Tožena stranka v odločbi navaja, da sta bili navedeni parceli tožnici podržavljeni na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (TZIKZ). Prvostopni upravni organ je pravilno ugotovil, da je ob podržavljenju dana odškodnina dosegla 101% vrednosti podržavljenih zemljišč, zato se pri denacionalizaciji v skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDen v celoti upošteva. Ker se tožnica ni odločila za povrnitev navedene odškodnine, je pravilna odločitev prvostopnega organa, da se njena denacionalizacijska zahteva za vrnitev navedenih zemljišč zavrne.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je prvostopni upravni organ pravilno upošteval določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, v katerem je urejena obveznost upoštevanja odškodnin, danih ob podržavljenju premoženja, katerega vrnitev se zahteva v denacionalizacijskem postopku, pod pogojem, da so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Navedena določba narekuje ugotavljanje višine odškodnine, dane ob podržavljenju. Prvostopni upravni organ je pravilno, ob podržavljenju dano odškodnino v znesku

18.787,50 din valoriziral po Odredbi o koeficientu povečanja tolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba) ter izračunal vrednost podržavljenih zemljišč po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok) in ugotovil, da dana odškodnina dosega 101% vrednosti podržavljenih zemljišč. Pri izračunu je upošteval stanje zemljišča ob podržavljenju - travnik 5, kot izhaja iz identifikacijskega potrdila geodetskega organa.

Zemljiški kataster je bil tudi v času podržavljenja uradna evidenca o dejanskih podatkih zemljiških parcel. Stanje parc. št. 325/54 kot travnik 5 v času podržavljenja med strankami ni sporno, sporna je dejanska raba parc. št. 325/16, ki je glede na katastrske podatke tudi travnik 5. Tožena stranka pa je pravilno upoštevala tudi pri parc. št. 325/16 katastrsko kulturo travnik 5, saj tožnica ni dokazala drugačne dejanske rabe zemljišča. Na njej pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da podatek v zemljiškem katastru ne ustreza dejanskemu stanju v času podržavljenja. Po izračunu ob podržavljenju dane odškodnine pa je organ pravilno, ker upravičenka odškodnine ni bila pripravljena vrniti, ugotovil, da ni upravičena do vračila niti sorazmernega deleža nepremičnine v naravi.

Odškodnina za podržavljeno nepremičnino je namreč dosegla vrednost nepremičnin ter zato dejanske in pravne podlage za oškodovanje v denacionalizaciji tako ni. Neutemeljen je tudi tožničin ugovor, da se je upoštevalo pri izračunu vrednosti parc. št. 325/54 današnje katastrsko stanje (njiva, travnik), saj to iz izračuna, ki je prikazan v odločbi organa prve stopnje ne izhaja.

Tožnica vlaga zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje pritožbo.

Navaja, da je prvostopni upravni organ vrednost zemljišč v času podržavljenja in v času vračanja izračunal različno. Komisija za denacionalizacijo ni upoštevala dopolnitev in pojasnil, ki jih je dala k poročilu o dejanskem in pravnem stanju zadeve, ampak je vztrajala pri svojem izračunu. Odškodnina, dana ob podržavljenju ni bila pravična. Predlagala je, da strokovna komisija preveri stanje na zemljišču in uradno ugotovi dejansko stanje, kar pa se ni zgodilo. Ves čas prosi, da je treba ponovno ovrednotiti sedanjo vrednost zemljišč. Parc. št. 325/54 je postala slab ograjen pašnik, čeprav je prikazana 3/4 kot njiva, ostalo kot travnik. Parc. št. 325/16 je bila ob odvzemu obdelana njiva, kar lahko dokaže s pričami, sedaj pa je to razrito zemljišče, obračunano kot njiva. Če bi bil izračun odškodnine v času vračanja pošteno ovrednoten po dejanskem stanju, ne bi mogla vrednost presegati vrednosti podržavljenih zemljišč. Predlaga, da se ji zagotovi ponoven izračun vrednosti podržavljenih zemljišč in popravi krivica, ki se dogaja že toliko let. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju, ne navaja še enkrat. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi ugovori pa še navaja: V obravnavanem primeru je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je bilo predmetno kmetijsko zemljišče tožnici podržavljeno na podlagi TZIKZ, to je po predpisu iz 29. točke 3. člena ZDen. Navedeni predpis predstavlja pravno podlago za denacionalizacijo, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Glede na to, da je bila tožnici dana za podržavljeno zemljišče denarna odškodnina, je sicer izkazana pravna podlaga podržavljenja. Vendar, ker je tožnica prejela za arondirano zemljišče denarno odškodnino, je treba pri odločanju o denacionalizaciji upoštevati določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, po kateri se odškodnine, ki so presegle 30% vrednosti podržavljene nepremičnine, upoštevajo. Upoštevajo pa se tako, da mora upravičenec, če je dana odškodnina presegla navedeni odstotek vrednosti, v primeru vrnitve podržavljene nepremičnine v naravi, vrniti celoten znesek prejete odškodnine. V obravnavanem primeru predstavlja dana odškodnina 101% vrednosti podržavljenih zemljišč in je torej presegla njihovo vrednost ob podržavljenju. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ker tožnica prejete odškodnine ni pripravljena vrniti, ni upravičena do vračila niti sorazmernega deleža zemljišča v naravi. Upoštevanje prejete odškodnine v smislu 1. odstavka 72. člena ZDen namreč v tem primeru pomeni vrnitev prejetega denarnega zneska. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zato v obravnavanem primeru ni dejanske in pravne podlage za tožničino odškodovanje v denacionalizacijskem postopku.

Prvostopno sodišče je tožnici tudi pravilno pojasnilo, da je bil podlaga za izračun vrednosti obeh arondiranih parcel katastrski podatek v času podržavljenja - travnik 5. Tožnica v pritožbi ponavlja tožbeni ugovor, da naj bi bila parc. št. 325/16 ob podržavljenju njiva in ne travnik 5. Vendar, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tožnica ni dokazala drugačne dejanske rabe zemljišča, kot je navedena v katastru, ki je uradna evidenca o dejanski rabi zemljišča. V izračunu, ki ga je prvostopni upravni organ povzel v obrazložitev odločbe, pa sta tudi po presoji pritožbenega sodišča navedeni pravilni vrednosti podržavljenih zemljišč in ob podržavljenju dane odškodnine. Ob primerjavi navedenih vrednosti pa je bilo nato pravilno ugotovljeno, da je dana odškodnina presegla vrednost podržavljenih zemljišč.

Ker je bilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno in ker določbe postopka v upravnem sporu niso bile kršene, je pritožbeno sodišče na podlagi

73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.