Jedro

Ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti v odstotku tudi sicer predstavlja le določen orientacijski podatek, ki sodišču pomaga odmeriti pravično odškodnino in ki je kot dejanski podatek podvržen pravni presoji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in obsodilo toženo stranko na plačilo zneska 5,110.000,00 SIT tožnici in zneska 1,444.000,00 SIT tožniku, vse z zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Tožnici je odmerilo odškodnino v višini 8,600.000,00 SIT, tožniku pa v višini 1,950.000,00 SIT. Že prejeti akontaciji je revaloriziralo in toženi stranki naložilo plačilo razlike med odmerjenimi in že prejetimi zneski. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in sprejelo dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Po stališču tožene stranke sta obe odškodnini odmerjeni v povprečju med 30% do 40% previsoko in sicer tožnici glede telesnih bolečin za znesek 1,000.000,00 SIT, glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti za znesek 1,800.000,00 SIT in glede skaženosti za 200.000,00 SIT in za te zneske predlaga znižanje odškodnine. Za tožnika tožena stranka izpodbija prisojeni znesek odškodnine nad zneskom 1,200.000,00 SIT, torej za 750.000,00 SIT in sicer glede telesnih bolečin za 300.000,00 SIT in iz naslova strahu nad 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nad zneskom 300.000,00 SIT, za skaženost pa nad 100.000,00 SIT. Tožena stranka trdi, da odškodnina pri tožnici ni objektivna glede na bolečine, ki jih je tožnica utrpela. Z dosojeno odškodnino so porušena razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Opozarja na dejstva, ki jih je uveljaljala že v pritožbi glede previsoke odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je bila ta le za 10% zmanjšana.

Objektivno gledano ne gre za takšne spremembe v zunanjosti tožnice, zaradi katerih bi se morala izogibati družbe oziroma bi ji bilo neprijetno v stikih z drugimi ljudmi. Glede tožnikovih poškodb tožena stranka trdi, da je bil tožnik le lahko telesno poškodovan in se je zdravil le ambulantno ter tudi nima trajnih posledic. Tožnik nima trajnih posledic v smislu funkcionalnih posledic in je njegova profesionalna in prostočasna aktivnost v minimalni meri zmanjšana. Revizija povzema določene dele izvedeniškega mnenja in se sklicuje na njih, ko predlaga znižanje odmerjene odškodnine.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Pri odmeri odškodnine mora sodišče to odmeriti v skladu s kriteriji, predpisanimi v 200. členu Zakona o obigacijskih razmerjih (ZOR).

Upoštevati mora pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče je dolžno odškodnino odmeriti v takšni višini, ki je primerna teži in vrsti poškodbe oškodovanca ter posebnostim, ki so se pojavile pri oškodovancu zaradi poškodbe, istočasno pa mora paziti, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih.

Opisane kriterije sta sodišči prve in druge stopnje dosledno upoštevali pri odmeri odškodnine tako tožnici kakor tudi tožniku. Uvodoma revizijsko sodišče poudarja, da je vezano le na tiste dejanske ugotovitve, ki so v izpodbijanih sodbah in ki predstavljajo dejansko podlago revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). Opozorjeno je že bilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka ni uveljavljala, nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa ni razlog, ki bi ga stranka smela uveljavljati v reviziji. Revizijsko sodišče sprejema torej ugotovljeni obseg škode in njenih posledic, ki bistveno vplivajo predvsem na življenje tožnice in v ugotovljeni meri tudi na življenje tožnika. Zato odgovarja le na tiste revizijske očitke, ki terjajo odgovor o pravilni uporabi materialnega prava, ne pa tudi tiste, ki jih je že uveljavljala v pritožbi ali ki predstavljajo izpodbijanje dejanskih ugotovitev.

Nikakor ne drži revizijski očitek, da so pri odmeri odškodnine tožnici za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (in bodoče bolečine) porušena razmerja med različno težkimi škodami in odškodninami zanje. Poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, so številne (njeno življenje je bilo neposredno ogroženo, bila je v smrtni nevarnosti), njihovo zdravljenje pa je potekalo zelo dolgo in ga je spremljalo veliko nevšečnosti in celo zaplet (ko je bila potrebna urgentna gastroskopija). Le toliko sme revizijsko sodišče pritrditi toženi stranki, da ne gre za katastrofalno škodo, gotovo pa se tožničine poškodbe uvrščajo med velike škode. Temu primerna je tudi odškodnina, ki je bila tožnici odmerjena.

Ni točen podatek v reviziji, da gre pri tožnici le za 10% zmanjšanje življenjskih aktivnosti; tega podatka v sodbah ni zaslediti. Ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti v odstotku tudi sicer predstavlja le določen orientacijski podatek, ki sodišču pomaga odmeriti pravično odškodnino in ki je kot dejanski podatek podvržen pravni presoji. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje pa je mogoče povzeti, da se je tožničino življenje zaradi posledic nesreče bistveno spremenilo: ovirana je pri vsakodnevnih opravilih (gospodinjstvo) in pri poklicnem delu (zaposlitev po 4 ure). Njene aktivnosti so povsem spremenjene, saj se ne more udeleževati rekreativnih športnih aktivnosti. Hudo prikrajšanje, ki povzroča duševne bolečine, so omejitve gibanja (hoja le po ravnem terenu v dolžini 500 metrov, ne more stati več kot eno uro ipd.), razvoj artroze, pojav psihičnih kriz, nošnja zobne proteze. Tudi številne brazgotine po celem telesu, posebej na obrazu, in šepanje, povzročajo tožnici duševne bolečine, ki opravičujejo odmero pravične odškodnine. Te posledice se odražajo v stikih tožnice z drugimi ljudmi, posebej poleti na plaži, vsakodnevno pa pri tem, da tožnica več ne nosi kratkih kril. To je sprememba, ki je poledica njenega občutenja neenakopravnosti zaradi številnih brazgotin.

Končno je treba poudariti, da višina odškodnine, odmerjena tožnici, v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse (saj identičnih nikoli ni), odstopa kvečjemu navzdol glede na povprečje odškodnin za podobne poškodbe in njihove posledice. Ta razmerja tožena stranka lahko preveri v informatizirani bazi višine odmerjenih odškodnin, ki jo vodi Vrhovno sodišče Republike Slovenije in ki je (brezplačno) dostopna vsakemu uporabniku, saj nedvomno ima ustrezno tehnično opremo. Napačen in zato neutemeljen je očitek v reviziji, da odmerjena odškodnina odstopa za 30% do 40% navzgor.

Enaka ugotovitev o tem, da odmerjena odškodnina kvečjemu odstopa navzdol od povprečja v podobnih primerih, velja tudi za višino odškodnine za tožnika. Trditev, da je bila tožnikova poškodba lahka, ne vzdrži preverjanja glede na ugotovitve sodišč druge in prve stopnje. Res je tožnikovo zdravljenje potekalo "le" ambulantno, o čemer odloča zdravniška stroka. Dejstvo pa je, da je tožnik trpel bolečine (čeprav - in k sreči - ne tudi hude) in to zmerne stopnje 18 dni in lahke stopnje 15 dni, da je imel imobilizirano desno zapestje (13 dni) in je nosil mehko ovratnico zaradi zvina vratne hrbtenice (16 dni). Ni res, da tožnik nima trajnih posledic: zaradi prisilne drže glave in vratu v poklicnem delu (tudi on je frizer) je potrebno razgibavanje, v delo pa mora vložiti več napora; vse to je posledica zaraslega zvina vratne hrbenice. Opustiti je moral košarko zaradi hitrih in sunkovitih gibov, ki spremljajo ta šport. Revizijsko sodišče je presodilo, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je neutemeljeno revizijo moralo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).