Jedro

Priznana dejstva mora sodišče sprejeti v podlago odločbe.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih delih (točka II in IV) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo (povračilo) vlaganj v gostinski prostor in toženi stranki naložilo v plačilo 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2020 naprej do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka: za plačilo 75.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2020 naprej in za zakonske zamudne obresti od 5.000 EUR za čas od 24. 2. 2020 do 27. 2. 2020). V točki III izreka je v celoti zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek toženke za plačilo uporabnine po 400 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od 15. 10. 2017 do 15. 10. 2022. O stroških postopka je odločilo v točki IV tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.531,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude naprej.

2.Pritožbo vlaga tožeča stranka. Sodbo izpodbija v točki II in IV izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

Navaja, da je napačno stališče, da stroškov, izkazanih z računi, ni kril tožnik, ampak družba in da je zato vlaganja opravila družba. Za obravnavano zadevo ni bistveno vprašanje ločenosti pravne subjektivitete/ločenega premoženja tožnika in njegove družbe. Tožnik niti ni trdil, da je bilo premoženje družbe njegovo lastno premoženje, pač pa, da je družba ravnala po njegovem naročilu za njegov račun in da je treba ravnanja družbe presojati kot njegova ravnanja. Odločilno je vprašanje izpolnitvenega pomočnika v odnosu do nasprotne pogodbene stranke ne do dobaviteljev. Sodišče je pojem izpolnitvenega pomočnika razlagalo preozko in napačno. Vsa zatrjevana vlaganja v toženkino nepremičnino je treba obravnavati kot tožnikova lastna vlaganja. Take so bile navedbe obeh pravdnih strank. Toženka ni ugovarjala tožbenim navedbam, iz odgovora na tožbo izhaja, da je vlaganja štela za tožnikova lastna vlaganja. Med pravdnima strankama to dejstvo ni bilo sporno. Sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je šlo za vlaganje družbe. Na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP je treba navedena dejstva šteti za nesporna in dokazana. Sodišče je zagrešilo kršitev 7. člena ZPP, ki je bistveno vplivala na pravilnost sodbe, saj je zaradi napačnega dejanskega izhodišča zavrnilo tožbeni zahtevek. Tudi sicer je napačna in nevestna dokazna ocena (kršitev 8. člena ZPP in napačna ugotovitev dejanskega stanja), saj sodišče razen računov ni ocenilo drugih dokazov, iz katerih izhaja, da je vlaganja izvajal tožnik in zagotavljal denarna sredstva za vlaganje. Gre za sodbo presenečenja (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče ni razkrilo svojega materialno pravnega gledišča (oz. pravne podlage 4. in 7. člena ZGD-1). Podana je kršitev 279.c člena ZPP ter 285. člena ZPP, ker sodišče ni opravilo programa vodenja postopka in materialno procesnega vodstva. Če bi bil tožnik opozorjen, bi dopolnil podlago o dejanskem vlagatelju ter uveljavljal dodatno podlago, ker je bila družba z 31. 8. 2022 izbrisana iz sodnega registra in je postal prevzemnik ter imetnik vsega premoženja družbe tožnik, vključno s terjatvami do toženke (426. člen ZGD-1).

3.Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik od toženke vtožuje plačilo 80.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2020 naprej, in sicer iz naslova povračila stroškov vlaganja v njeno nepremičnino, primarno na podlagi petega člena posodbene pogodbe z dne 30. 11. 2010 (znesek 75.625,97 EUR po računih, ki jih je priložil k tožbi, in znesek 5.000 EUR, na kolikor je ocenil vrednost svojega dela in časa, ki ju je vložil v predelavo in obnovo lokala). Podredno tožbeni zahtevek opira na 48. člen SPZ2, pri čemer je ocenil vrednost svojih vlaganj v toženkino nepremičnino na 80.000 EUR, toženkino obogatitev pa na 60.000 EUR.

6.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po obeh podlagah pretežno zavrnilo (razen z priznanih 5.000 EUR) po ugotovitvi, da predloženi računi za izvedbo gradbenih oz. obnovitvenih del ter za nakup materiala glasijo na tožnikovo družbo in ne nanj. Ocenilo je, da tožnik v nepremičnino toženke ni vlagal svojih materialnih sredstev, pač pa družba, zato je tožbeni zahtevek, oprt na navedene račune, zavrnilo.

7.Pritožbi je treba pritrditi, da tožbenih navedb, da je bil investitor vlaganj dejansko tožnik, tožena stranka ni niti neposredno (izrecno) niti posredno (konkludentno) prerekala. Tožnik je v zvezi s predloženimi računi v tožbi pojasnil oz. zatrjeval, da se pretežno glasijo na tožnikovo družbo, v kateri je tožnik edini družbenik in je bil v času vlaganj tudi edini direktor, vendar je navedena družba vse stroške krila za račun tožnika in je ravnala kot tožnikov izpolnitveni pomočnik in da je bil investitor dejansko tožnik. Toženka je tem navedbam in predloženim računom ugovarjala le, da so nečitljivi. Hkrati je navajala, da ni jasno, kaj se je nabavljalo oz., da naj bi tožnik nabavljal razne materiale, kje in zakaj na bi to porabil, pa ni jasno. Generalno je prerekala (le) vse navedbe o prenovi lokala. Nadalje je ugovarjala višini računov, češ da ni jasno, kako je tožnik prišel do skupnega zneska vlaganj, ali je to seštevek vseh računov, ko je tožnik kupoval vse od vijakov, orodja, potrošnega materiala in želi sedaj to naprtiti toženki. Zahtevku iz naslova neupravičen pridobitve pa je ugovarjala z navedbami, da je določilo o upravičenosti vračila tistega, kar je tožnik vložil v nepremičnino, vezano na prenehanje posodbene pogodbe in omejeno na del, ki ga je tožnik prejel v neodplačno rabo.

8.Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb strank (drugi odstavek 214. člena ZPP). Breme toženke, da se izjavi o navedbah, da je stroške vlaganj plačal tožnik (in ne njegova družba), je bilo na toženki. A ga ne na trditveni ne na dokazni ravni (s svojim zaslišanjem) ni zmogla, kot pravilno opozarja pritožba. Upoštevaje razpravno načelo (7. člen ZPP) morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Enako velja za ugovore, s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Toženka se ni sklicevala niti na tožnikovo priznanje, da predloženi računi glasijo na njegovo družbo in ne nanj. Vnaprejšnje tožnikovo priznanje bi učinkovalo (še)le, če bi se toženka nanj sklicevala, pa se ni, kar izhaja iz podatkov spisa. Izjava stranke, ki je v trditvah priznala nekaj, kar je zanjo neugodno, koristno pa za nasprotno stranko, ima značilnost trditve o dejstvu, na katero bi se morala toženka vsaj sklicevati, da bi ga sodišče smelo upoštevali oz. ugotavljati. Priznana dejstva mora sodišče sprejeti v podlago odločbe, a tega nasprotju s 7. členom ZPP ni storilo. Ker v obravnavanem primeru ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne bi smele razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), je z ugotavljanjem dejstev o aktivni legitimaciji za vtoževani znesek stroškov po predloženih računih preseglo trditveno podlago in nepravilno ugotavljalo priznana dejstva. Kršitev razpravnega načela je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), kar je terjalo njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bil investitor zatrjevanih vlaganj tožnik in ne njegova družba.

9.Zaradi napačnih izhodišč, ko je tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, sodišče prve stopnje višine zahtevka iz naslova plačila stroškov vlaganj še ni ugotavljalo. Opisane pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Gre namreč za samostojen sklop dejanskega stanja, do katerega se sodišče ni opredelilo. Dejansko stanje o sporni višini zahtevka bi moralo prvič ugotavljati in se do njega opredeljevati pritožbeno sodišče. S tem bi neutemeljeno prikrajšalo pravdni stranki za pravico do pritožbe, medtem ko ponovno sojenje na prvi stopnji ne bo nesorazmerno prizadelo njune pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi in drugi odstavek 354. člena ZPP).

10.V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati priznana dejstva o dejanskem investitorju vtoževanih vlaganj in ugotoviti še njihovo višino.

11.Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka. Za končno odločbo je pridržano tudi odločanje o stroških pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002.

3Podčrtalo pritožbeno sodišče.

4Podčrtalo pritožbeno sodišče.

5Odgovor na tožbo na redni številki 25, točka I, stran 2 in 3.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 214, 214/2 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 4, 7 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 48

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.