Jedro

Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila OT, ko je toženki priznalo stroške za sestavo kratkih vlog z dne 11. 3. 2020 in 16. 8. 2021, v višini 20 točk za vsako, po 4. točki tar. št. 39 (za kratke dopise in obvestila). Po tar. št. 39 OT so obračunane storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah OT, ker gre za samostojne storitve. Res je sicer, kar navaja toženka v odgovoru na pritožbo, da je navedeni kratki vlogi oziroma dopisa vložila na podlagi pozivov sodišča. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi toženka še en izvod odgovora na tožbo s prilogami (kar je toženka na poziv sodišča dostavila z vlogo z dne 11. 3. 2020) in pojasnilo, da v odgovoru na tožbo predlagane priče ne govorijo slovenskega jezika (kar je toženka na poziv sodišča pojasnila v vlogi z dne 16. 8. 2021), lahko podala že sama od sebe - že z odgovorom na tožbo, torej brez poziva sodišča. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pritožbenemu stališču, da omenjenih vlog ni mogoče šteti za samostojni storitvi, ki bi utemeljevali posebno povračilo stroškov, saj sta že zajeti v strošku sestave odgovora na tožbo, in ne predstavljata stroška, ki bi bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 275,40 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 299,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Izpodbija odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sklepa. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in tožniku naloži povrnitev stroškov v znesku 257,04 EUR, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ima izpodbijani sklep takšne pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti, zato je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je po njegovem mnenju kršilo tudi 155. člen ZPP, saj je stroške odmerilo v nasprotju z Odvetniško tarifo (OT). Sodišče je očitno odločilo, da predstavlja posamezna vloga toženke samostojno vlogo, ne da bi to obrazložilo, in ni štelo, da gre za storitev, ki je že zajeta v osnovni tarifi. Sodišče ni ugotovilo, kaj predstavlja vsebina posamezne vloge. Izpodbija priznanje stroškov za dve kratki vlogi z dne 11. 3. 2020 in 16. 8. 2021 v višini 20 točk ter za vlogo z dne 27. 8. 2021 v višini 50 točk. Nagrada za kratke dopise in obvestila po 4. točki tar. št. 39 OT se prizna le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. Po sodni praksi se kratki dopisi in kratke vloge ne priznavajo, saj se šteje, da so ti že zajeti v storitvi za glavno storitev. Nadalje navaja, da ni jasno, kaj je sodišče toženki priznalo glede vloge z dne 27. 8. 2021. V sklepu navedena tar. št. 39/5 se na navedeno vlogo ne nanaša. Če pa je imelo sodišče v mislih obrazložen dopis iz tar. št. 39/3, pa opozarja, da vloge, s katero je toženka podala soglasje k umiku tožbe in priglasila nastale stroške postopka, ni mogoče oceniti kot obrazloženo vlogo. Sodišče bi toženki za to vlogo lahko priznalo kvečjemu 20 točk po tar. št. 39/4, čeprav meni, da tudi te vloge ni mogoče šteti za samostojno opravilo. Pripominja še, da ni znano, kdaj prične teči 15-dnevni izpolnitveni rok za plačilo stroškov.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v okviru pritožbenih razlogov ter razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane stroškovne odločitve jasen, četudi ne vsebuje v pritožbi izpostavljenega zapisa, kdaj začne teči 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti. Da začne teči rok za izpolnitev obveznosti prvi dan po vročitvi prepisa sodbe oziroma sklepa stranki, ki ji je bila naložena obveznost, izhaja že iz zakona, in sicer iz tretjega odstavka 313. člena ZPP. Ker je tožnik zoper sklep vložil pritožbo, ki zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, bo začel izpolnitveni rok teči prvi dan po dnevu, ko bo tožnik prejel sklep pritožbenega sodišča. 7. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da ima izpodbijani sklep takšne pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka v zadostni meri obrazložilo. Tako je izrecno navedlo za katere odvetniške storitve je toženki priznalo stroške postopka, v kakšni višini in po kateri tarifni številki Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.; OT). Glede na priznane stroške za kratke vloge z dne 11. 3. 2020, 16. 8. 2021 in 27. 8. 2021 in navedene točke tar. št. 39 OT, po katerih je sodišče prve stopnje priznalo stroške za te vloge, je očitno, da je sodišče prve stopnje štelo, da gre za samostojne storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah OT. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje to svojo odločitev podrobneje obrazložiti. V pritožbi očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila OT, ko je toženki priznalo stroške za sestavo kratkih vlog z dne 11. 3. 2020 in 16. 8. 2021, v višini 20 točk za vsako, po 4. točki tar. št. 39 (za kratke dopise in obvestila). Po tar. št. 39 OT so obračunane storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah OT, ker gre za samostojne storitve. Res je sicer, kar navaja toženka v odgovoru na pritožbo, da je navedeni kratki vlogi oziroma dopisa vložila na podlagi pozivov sodišča. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi toženka še en izvod odgovora na tožbo s prilogami (kar je toženka na poziv sodišča dostavila z vlogo z dne 11. 3. 2020) in pojasnilo, da v odgovoru na tožbo predlagane priče ne govorijo slovenskega jezika (kar je toženka na poziv sodišča pojasnila v vlogi z dne 16. 8. 2021), lahko podala že sama od sebe - že z odgovorom na tožbo, torej brez poziva sodišča. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pritožbenemu stališču, da omenjenih vlog ni mogoče šteti za samostojni storitvi, ki bi utemeljevali posebno povračilo stroškov, saj sta že zajeti v strošku sestave odgovora na tožbo, in ne predstavljata stroška, ki bi bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in stroške postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, znižalo za stroške omenjenih vlog, torej skupaj za 40 točk s pripadajočimi materialnimi stroški v višini 2 % (kar, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, znese 24,48 EUR).

9. Ni pa utemeljena pritožba glede priznanih stroškov za vlogo z dne 27. 8. 2021, s katero je toženka podala soglasje k umiku tožbe in priglasila stroške postopka, katerih povračilo je zahtevala. Ta vloga pa predstavlja samostojno storitev, ki je bila glede na konec postopka zunaj glavne obravnave (zaradi umika tožbe) potrebna. V izpodbijanem sklepu navedena 5. točka tar. št. 39 (za pribavo izpiskov in podatkov), kot podlaga za priznanje stroškov za to vlogo v višini 50 točk, predstavlja očitno pisno pomoto, saj že tožnik v nadaljevanju pritožbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženki stroške za to vlogo priznalo na podlagi 3. točke tar. št. 39 OT (za obrazložene dopise). Soglasje z umikom tožbe s priglašenimi stroški celotnega postopka ni storitev, ki bi bila zajeta v kateri drugi vlogi, prav tako pa ni zajeta v kaki drugi tarifni številki OT, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke tar. št. 39 OT utemeljeno priznalo toženki in plačilo stroškov za to vlogo skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP naložilo tožniku (prim. sklep VSL II Cp 91/2020 in sklep VSL II Ip 254/2020).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, znižalo na 275,40 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker je tožnik v pritožbenem postopku uspel z zanemarljivim delom pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).