Jedro

Če sodišče prve stopnje ugodi tožbi tožeče stranke, s katero je v postopku za presojo zakonitosti predlagala odpravo odločbe in odpravi odločbo tožene stranke, tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi in odločbo Carinske uprave RS z dne 16.2.1998 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V razlogih sodbe je navedlo, da je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep in odločbo Carinarnice N.G. z dne 9.8.1996, na podlagi katerih je tožeči stranki v obnovljenem postopku po uvozni carinski deklaraciji z dne 24.8.1993, odmerila carino in ostale dajatve.

Po presoji sodišča prve stopnje je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ker upravni organ pred izdajo odločbe ni dal možnosti tožeči stranki, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba. Pri carinjenju je bila poleg ostalih dokumentov priložena faktura tujega vlagatelja C.C. z dne 18.8.1993, na kateri je navedeno, da gre za tuje vlaganje. Iz knjigovodstva prodajalca G. pa je razvidno, da je bilo vozilo po fakturi z dne 18.8.1993 tožeči stranki dejansko prodano in da ne gre za tujo vlogo. Zaradi tega je Carinarnica N.G. ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 30.b člena Carinskega zakona, to je, da so plačila carine oproščene osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe, če tuja oseba vlaga opremo za več kot 5 let in če znaša vloga tuje osebe najmanj 20 % od celotnega vlaganja. Navedeni zapisnik je bil poslan tožeči stranki, ki je podala pripombe. Tožena stranka pa v obrazložitvi svoje odločbe, ko povzema ugotovitve iz zapisnika o naknadni kontroli uvoženega blaga z dne 28.12.1995, ki ga je sestavila Carinarnica N.G., ugotavlja, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in da je tožeča stranka imela možnost se izjaviti o okoliščinah in dejstvih, ugotovljenih v ugotovitvenem postopku. Toda po presoji sodišča je tožeči stranki bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah le v obsegu fakture z dne 18.8.1993, ki naj bi bila najdena v knjigovodstvu podjetja G. iz I., ni pa imela možnosti izjasniti se o obvestilu Carinskega okrožja v G. in o dopisu Urada kriminalistične službe N.G. z dne 2.4.1996, ter o izjavi C.C., ki jo je podal na zaslišanju pred Poveljstvom centralne davčne policije v P. V zapisniku o naknadni kontroli uvoženega blaga z dne 28.12.1995, ki je bil poslan tožeči stranki, je govora le o dveh fakturah, od katerih naj bi bila tista, ki jo je tožeča stranka predložila ob carinjenju, neresnična.

Navedeni zapisnik ne govori o dopisu Urada kriminalistične službe N.G., o obvestilu Carinskega okrožja v G. in o izjavi C.C, na zaslišanju pri Poveljstvu centralne davčne policije iz P. Te listine pa očitno niso bile poslane niti kot priloga k navedenemu zapisniku tožeči stranki, saj so pod opombo "priloga" navedene le fakture.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je odločilo brez opravljene glavne obravnave, čeprav je bila v tožbi zahtevana. Če bi sodišče upoštevalo določbo 50. člena ZUS, bi tožeča stranka imela možnost sodišču podrobno opisati dejanski stan zadeve in obrazložiti kršitve, ki jih je tožena stranka zagrešila v postopku pred izdajo upravnega akta (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). V obravnavani zadevi ne gre le za kršitev določila 1. odstavka 8. člena in 3. odstavka 143. člena ZUP, kot to v obrazložitvi sodbe trdi sodišče prve stopnje. To je le ena izmed več bistvenih kršitev določb postopka, ki jih je zagrešila tožena stranka in ki jih je tožeča stranka uveljavljala v tožbi.

Sodišče bi moralo zavzeti stališče do vseh uveljavljanih kršitev in določno navesti, katere kršitve so po njegovem mnenju podane in zakaj. S tem bi bila tudi toženi stranki dana možnost, da bi svoja ravnanja v postopku lahko prilagodila stališču sodišča. V nasprotju s to dolžnostjo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča do tožnikovega uveljavljanja kršitve določil ZUP, ki urejajo obnovo postopka, niti o dolžnem spoštovanju določil 11. in 62. člena ustave ter o pravilni uporabi Zakona o prometnem davku ter tarife davka od prometa proizvodov. Na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kaže tudi to, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do vprašanja verodostojnosti listin, ki so bile predložene slovenski carini. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek z izvedbo glavne obravnave.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se primerno uporablja v upravnem sporu na podlagi 16. člena ZUS, je pritožba nedovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V tem primeru je sodišče prve stopnje tožbi tožeče stranke ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, ker je ugotovilo bistveno kršitev določb postopka, saj tožeča stranka ni imela možnosti, da bi se izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba prve stopnje. Sprejeta odločitev pomeni največjo korist tožeče stranke, saj je odločba tožene stranke odpravljena. Zato si tožeča stranka s pritožbo ne more še izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je v postopku za presojo zakonitosti predlagala odpravo odločbe tožene stranke in vrnitev v ponoven postopek. Tožeči stranki je bilo že s tako odločitvijo sodišča prve stopnje ugodeno v celoti. V novem postopku pa bo tožeča stranka lahko uveljavljala vse svoje ugovore tako glede postopka, dejanskega stanja kot materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS kot nedovoljeno zavrglo.