Jedro

V pravdni zadevi, v kateri zahteva tožeča stranka ugotovitev svoje dedne pravice, opira pa jo na očetovstvo zapustnika, gre za premoženjsko pravni zahtevek in pravica strank do revizije je odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka v tožbi.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se za potrebe dedovanja ugotovi, da je tožnica kot nezakonska hči zakonita dedinja po pok. Tožničino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da tožeča stranka v reviziji izpodbija dejansko stanje in da iz tega razloga revizija ni dovoljena. Pa tudi sicer revizija ni utemeljena.

Revizija ni dovoljena.

Tožnica je v tožbi z dne 19.2.1988 zahtevala, da se ugotovi, da je nezakonska hči pok. V teku postopka je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da se za potrebe dedovanja ugotovi, da je kot nezakonska hči zakonita dedinja po pok. Do te pravdne zadeve je prišlo, ker je bila tožnica v zapuščinskem postopku napotena na pravdo. Tožnica v tej zadevi ne zahteva ugotovitve očetovstva po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ampak zahteva le ugotovitev svoje dedne pravice. Njen zahtevek je premoženjskopravne narave in pravica strank do revizije je odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je navedla tožnica v tožbi (3. odstavek 382. člena ZPP). Po 10. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 55/92), ki velja od 5.12.1992 dalje, se v reviziji zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. V času vložitve predmetne tožbe dne 19.2.1988 je bila za pravico do revizije odločilna vrednost spornega predmeta 80,00 din (Zakon o spremembah in dopolnitavah zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ št. 74/87). Revizija ni bila dovoljena, če vrednost spornega predmeta ni presegla tega zneska. Tožnica je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta znesek 1,00 din. Tožničino zvišanje vrednosti na zadnji glavni obravnavi na 50.000,00 din glede na 2. odstavek 40. člena ZPP na pravico do revizije ne more vplivati. Zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta revizija ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče po 392. členu ZPP zavreči. Izrek o stroških temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožnica nosi stroške revizije, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker teh stroškov v konkretnem primeru ni mogoče šteti med potrebne pravdne stroške, katere mora povrniti nasprotna stranka.