Jedro

Pri zdravniških posegih zdravnik ne ravna tako, kot je treba, kadar je poslabšanje zdravja posledica nepravilnega in nestrokovnega zdravnikovega ravnanja ali kadar je zdravnikovo ravnanje sicer strokovno popolnoma neoporečno, je pa kljub temu protipravno, ker zanj ni bilo bolnikovega soglasja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev s stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v znesku 15,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter odškodnino za materialno škodo v znesku 6.231,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1995 do plačila ter tožniku povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožniku pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženke v znesku 143.000,00 SIT, drugotoženki pa tožnik dolžan plačati 75.000,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku in v pritožbi navedel, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. V sodbi namreč niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi te pomanjkljivosti pa sodbe sploh ni mogoče preizkusiti. Prvostopno sodišče pa tudi ni odločalo o dokaznih predlogih, ki jih je tožnik podal v tožbi in pripravljalnih vlogah. Predlagal je zaslišanje doc. dr. A. Ž., ki bi lahko kot strokovna oseba odgovoril, ali je v času po operaciji, ob pravilni zaznavi napake pri operaciji, bilo mogoče s pravočasnim zdravljenjem tožnikove težave popolnoma odpraviti oziroma jih vsaj omiliti. Tožnik je predlagal tudi, naj izvedenec pojasni, ali se odstotek kvare povratnega živca pri operaciji ščitnice, ki se pojavlja v literaturi, nanaša na okvaro enega ali obeh živcev, opravi analizo uspešnosti operacij ščitnice pri drugotoženki za leto 1993 in 1994 ter pregleda vse medicinske protokole o operaciji tožnika pri drugotoženki oziroma naj mnenje izdela tuja neodvisna strokovna institucija. Šele na podlagi izvedbe navedenih dokazov bi lahko prvostopno sodišče odločalo o objektivni in krivdni odgovornosti drugotoženke. Ker niso bili izvedeni vsi dokazi, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma je zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni podana odgovornost toženk. Drugotoženka je objektivno odgovorna za ravnanja svojega delavca, ki ga je postavila, poleg tega ni zagotovila ustreznih pogojev za operacijo, operacijo pa je izvajala oseba oziroma ekipa, ki ni bila ustrezno usposobljena. Pri drugotoženki se zato v zadnjem času operacije ščitnice skoraj ne izvajajo oziroma se izvajajo v minimalnem obsegu, ampak se operacije bolnikov drugotoženke izvajajo v drugih bolnišnicah. Tožnik pa ni niti ni bil seznanjen o vseh možnih metodah diagnostificiranja in zdravljenja ter o posledicah in učinkih zdravljenja, torej, da se lahko pojavijo komplikacije in da lahko izgubi glas. Ker ni bil seznanjen s posledicami in učinki operacije, tudi ni mogel odkloniti predlaganega medicinskega posega. Tožnik je bil pred posegom v takšnem stanju, da je lahko o operaciji odločal sam, saj poseg ni bil tako nujen za ohranitev njegovega življenja. Če pa bi bil seznanjen z morebitnimi posledicami, bi si lahko izbral ustreznega zdravnika, ki bi opravil operacijo oziroma poskušal najti še druge možnosti zdravljenja. Podana pa je tudi krivdna odgovornost drugotoženke, saj operater in njegova ekipa niso ravnali s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, pri operaciji je namreč prišlo do prerezanja obeh živcev, eden pa je bil prerezan celo dvakrat. Glede na navedeno je predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Prvotoženka odgovora na pritožbo ni podala.

Na pritožbo pa je odgovorila drugotoženka in nasprotovala pritožbenim navedbam tožnika. Menila, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako pa v sojenju na prvi stopnji niso bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Glede odškodninske odgovornosti toženk je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot pravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti drugotoženke in posledično prvotoženke vzelo I. odst. 170. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uporablja v konkretnem primeru. Po I. odst. 170.čl. ZOR namreč pravna oseba odškodninsko odgovarja za škodo, ki jo povzroči njen delavec pri delu, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. V skladu s stališčem sodne prakse odgovornost bolnišnice ni objektivna, ampak gre za poostreno krivdno odgovornost. Delodajalec se lahko ekskulpira le, če dokaže, da je delavec (objektivno) ravnal tako, kot je treba. Če se pa ugotovi krivdna odgovornost delavca, je podana tudi odškodninska odgovornost njegovega delodajalca.

Pri zdravniških posegih zdravnik ne ravna tako, kot je treba oziroma je zdravniški poseg nedopusten, kadar je poslabšanje zdravja posledica nepravilnega in nestrokovnega zdravnikovega ravnanja ali kadar je zdravnikovo ravnanje sicer strokovno popolnoma neoporečno, je pa kljub temu protipravno, ker zanj ni bilo bolnikovega soglasja.

Na podlagi 47. čl. Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZD) ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico med drugim izvedeti tudi za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost in predvideno trajanje zdravljenja, dati soglasje za kakršen koli medicinski poseg in da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnostificiranja ter odkloniti predlagane posege. Brez predhodnega soglasja bolnika se nujni medicinski poseg lahko opravi le, če bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja o tem ne more odločati (48. čl. ZZD). Poseg brez bolnikovega predhodnega soglasja je torej dopusten le, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je medicinski poseg nujen in da bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposoben odločati. Pojasnilna dolžnost tako zdravnika zavezuje, da bolnika seznani z diagnozo, z možnimi načini zdravljenja, z nevarnostmi, ki so povezane s posameznimi posegi, in tudi s posledicami, do katerih lahko pride, če bolnik medicinsko pomoč odkloni. Opustitev pojasnila o morebitnih posledicah operacije pa pomeni opustitev strokovnega zdravljenja, kar ima lahko, če pride do škode, za posledico odškodninsko odgovornost. Zdravnik pa izpolni svojo obveznost glede pojasnilne dolžnosti, če je v poglavitnih obrisih in na ustrezen način bolniku prikazal stanje, ga seznanil s prognozo in ga tudi opozoril na običajne, redne rizike. Bolniku mora torej predstaviti možnosti zdravljenja, dobre in slabe strani morebitnih različnih metod, ki prihajajo v poštev, predvsem pa ga je dolžan opozoriti na običajne rizike predlaganega načina zdravljenja.

Sodišče prve stopnje je glede poteka same operacije tožnika na podlagi zaslišanja tožnika, dr. B. F. ter predvsem pisnega izvedenskega mnenja in neposrednega zaslišanja prim. J. A., dr. med., dejansko stanje popolno ugotovilo. Da je torej operacijo ščitnice, ki je bila močno povečana, pri tožniku izvedel kirurg ustrezne stroke, ki je bil za opravljanje takšne operacije usposobljen. Med samo operacijo pa je pri tožniku prišlo do hudih krvavitev, ki jih pred operacijo ni bilo mogoče predvideti in ki jih je kirurg ustavljal s šivi in moral vstaviti dva redona, čeprav se običajno pri operaciji vstavi samo eden. Zaradi takšne krvavitve je lahko prišlo do nastanka hematoma, ki je lahko neposredno po tem pripeljal do okvare povratnih živcev. Živca pa sta bila lahko poškodovana tudi ob sami vstavitvi redonov, ki sta trdi in togi cevki, ki se ju vstavi ob živec. Povratni živec, ki oživčuje glasilko, pa poteka v tesnem stiku s ščitnico in sicer od zadaj tako, da ga ščitnica zmeraj pokriva in je v primeru povečane ščitnice še bolj skrit. Pri sami operaciji, ki je potekala strokovno pravilno in je kirurg svoje delo opravil v skladu s profesionalnimi standardi, torej strokovno in s potrebno skrbnostjo, je torej prišlo do komplikacije, vendar zapleta kirurg kljub predvidljivosti ni mogel preprečiti.

Prvostopno sodišče pa ni ugotovilo, ali je tudi pooperativno zdravljenje pri tožniku potekalo strokovno neoporečno in z največjo mero skrbnosti. Dr. B. F. je sicer izpovedal, da je bil tožniku po operaciji tubus potegnjen ven in da je tožnik lahko samostojno dihal, kar je potrdil tudi izvedenec prim. J. A. in pojasnil, da je bil to pokazatelj, da je stanje po operaciji zadovoljivo. Iz medicinske operacije pa je razvidno, da so se tožniku tri dni po operaciji že pojavile težave, vendar je bil šele dne 8.4.1994 (18 dni po operaciji) pregledan v ORL ambulanti v C., kjer mu je bilo predpisano le nadaljevanje B-vitaminske terapije in fizikalne terapije z elekrostimulacijami živcev, ki so jo izvajali tudi še po pregledu tožnika v Ambulanti za kirurgijo ožilja pri drugotoženki dne 10.6.1994 (torej več kot dva meseca). Šele ob pregledu v ORL ambulanti C. dne 24.6.1994 so zaradi tožnikovih težav pri dihanju priporočali napotitev na ORL kliniko zaradi operativnega posega na glasilkah, ki je bil nato opravljen dne 25.8.1994 (pet mesecev po operaciji ščitnice) na Kliniki za ORL in cervikofacilano kirurgijo K. c. v L.. Tožnik je zatrjeval, da je bilo njegovo zdravljenje po operaciji neustrezno in da bilo ob pravilnem in pravočasnem ukrepanju mogoče povratne živce, ki so bili poškodovani pri operaciji, celo pozdraviti. V dokaz svojih navedb je v pripravljalni vlogi z dne 31.1.2002 predlagal zaslišanje docenta dr. A. Ž., ki pa ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo in s tem ni dalo tožniku možnosti, da bi svoje trditve dokazal. Tako je ostalo dejansko stanje glede skrbnosti in pazljivosti pri pooperativnem zdravljenju tožnika nepopolno ugotovljeno.

Pritožba pa tudi utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo določbe ZZD, ki ureja t.i. pojasnilno dolžnost. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da kirurg tožnika pred operacijo ščitnice na možnost poškodovanja povratnih živcev, ki oživčujejo glasilke, pri operaciji in posledično izgubo glasu, sploh ni opozoril, čeprav je poškodba povratnega živca, kot je pojasnil izvedenec, statistično pomemben rizik oziroma nezaželen stranski učinek operativnega posega pri odstranjevanju ščitnice, do katerega pride v 0,7% - 7% operacij ščitnice. Tožnik je s konkludentnim dejanjem sicer privolil v operacijo, čeprav ni podpisal nobenega v ta namen pripravljenega formularja. Ker pa kirurg, ki je tožnika operiral, ni izpolnil svoje pojasnjevalne dolžnosti glede pojasnitve tveganja in opozorila na običajne, redne rizike operacije ščitnice, ki mu jo nalaga ZZD, privolitev tožnika ni bila pravno veljavna. Takšen poseg, ki je bil opravljen na podlagi neosveščene privolitve tožnika, pa je nedopusten, saj ni obstajala nobena od okoliščin iz 48. čl. ZZD, ki bi izključevala pojasnilno dolžnost zdravnika. Tožnik je pred operacijo zaradi povečane ščitnice sicer imel težave z dihanjem, vendar ni bil v smrtni nevarnosti, da bi bila potrebna takojšnja operacija. Poseg je bil tako v nasprotju s 47. čl. ZZD opravljen brez pravno veljavne privolitve tožnika. ZZD namreč bolniku izrecno zagotavlja poleg pravice do pojasnila glede diagnoze in terapije tudi pravico do pojasnila glede tveganja. Privolitev bolnika v zdravniški poseg mora biti resna in svobodna, kar pomeni, da je prosta vseh napak, pogoj za to pa je njegovo poznavanje položaja, torej bolnikova obveščenost o lastnem stanju in o možnostih zdravljenja. Upoštevnost privolitve je torej odvisna od tega, ali zdravnik izpolni pojasnilno dolžnost ali ne. Če zdravnik ne izpolni svoje pojasnjevalne dolžnosti, privolitev bolnika ni pravno veljavna in poseg, ki je bil opravljen na podlagi takšne pomanjkljive privolitve bolnika, je načeloma nedopusten. Za obstoj odškodninske obveznosti pa morajo biti poleg nedopustnega dejanja izpolnjeni še drugi pogoji in sicer nastanek pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Operacija ščitnice je bila pri tožniku predvsem zaradi težav z dihanjem in neučinkovitosti zdravljenja z V. sicer potrebna, vendar ni bil potreben takojšen operativni poseg. Tako bi se tožnik, če bi ga dr. B. F. opozoril na tveganje za nastanek nezaželenih posledic med posegom, torej možnost poškodbe povratnih živcev in posledično izgubo glasu, česar pa kljub zakonsko določeni pojasnilni dolžnosti glede tveganj, ni storil, imel možnost pozanimati še o drugih možnostih zdravljenja, kot utemeljeno navaja v pritožbi, in tudi o načinu opravljanja operativnega posega v drugih ustanovah, zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se tožnik vseeno odločil za operativni poseg prav pri drugotoženki. Tožnik bi namreč za izvedbo operativnega posega lahko izbral drugo bolnišnico, če bi menil, da je tam možnost poslabšanja njegovega zdravja, torej izgube glasu manjša. Bolnik ima namreč pravico do samoodločbe, ki pa temelji na ustrezni informiranosti o pravno relevantnih dejstvih in to pravico je dolžan zdravnik upoštevati in torej bolnika na ustrezen način tudi opozoriti na običajne rizike predlaganega zdravljenja.

Po mnenju sodišča druge stopnje je tako dejansko stanje glede strokovnosti in profesionalnosti pooperativnega posega, torej diagnostificiranja oziroma odkritja poškodbe povratnih živcev in pa predvsem pravočasnosti in ustreznosti zdravljenja tožnika po sami operaciji, ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede pojasnilne dolžnosti pa prvostopno sodišče dejanskega stanja tudi v tem delu ni popolno in pravilno ugotovilo.

Glede na navedeno je pritožba tožnika utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bilo tudi pooperativno zdravljenje pri tožniku v skladu s profesionalnimi standardi strokovnega ukrepanja. Glede razjasnitve teh okoliščin bo potrebno zaslišati tudi pričo doc. dr. A. Ž., kot je to predlagal tožnik. Prav tako pa bo potrebna ponovna izvedba dokazov o pojasnilni dolžnosti glede izbranega načina zdravljena, predvsem glede tveganja, ter o morebitnem nastanku škode zaradi opustitve dolžnega ravnanja zdravnika. Po dopolnitvi postopka v nakazani smeri ter skrbni in vestni oceni dokazov o vseh v tej zadevi relevantnih dejstvih, pa naj sodišče v sporu ponovno odloči. Odločitev o stroških temelji na določilih III. odst. 165. čl. ZPP.