Jedro

Tožnik je imel možnost zmanjšati škodne posledice z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil. Zato mora tisti del škode, ki je posledica te njegove opustitve, trpeti sam (prvi odstavek 192. člena ZOR).

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je v prometni nesreči utrpel kot sopotnik v vozilu, ki ga je vozil toženkin zavarovanec.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in toženko obsodilo na plačilo 15.637,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še 19.692,88 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe je tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Navaja, da je zaključek sodišč o deljeni odgovornosti zmoten. Meni, da sta nižji sodišči do takšne napačne odločitve prišli zaradi napačne dokazne ocene; dokazi niso bili ustrezno vrednoteni in pravilno ocenjene izpovedbe prič K., B. in Š., ki so povedale, da vozilo na zadnjih sedežih ni imelo varnostnega pasu. To je potrdil tudi tožnik v svoji izpovedbi. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj navedenim pričam in tožniku ne verjame. Temu je sledilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po postavitvi izvedenca, ki bi lahko potrdil, da vozilo ni imelo varnostnega pasu na zadnjem sedežu. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ter pri posamezni postavki le-te ponavlja že ugotovljene dejanske okoliščine, ki naj bi utemeljevale prisojo višje odškodnine. Posebej izpostavlja mladost tožnika in dolgotrajnost sodnega postopka.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na odločitev o deljeni odgovornosti, po svoji vsebini predstavljajo grajo dejanskih ugotovitev, kar na revizijski stopnji, zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, ni dovoljeno. Sodišče prve stopnje je na strani šest svoje sodbe pojasnilo razloge, zakaj ni sledilo pričam, ki jih izpostavlja revident, in verjelo tožniku. Navedlo je tudi razloge o zavrnitvi dokaznega predloga po postavitvi izvedenca cestno prometne stroke (glej str. sedem sodbe sodišča prve stopnje), o navedenih pritožbenih očitkih pa se je izreklo tudi sodišče druge stopnje.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji nižjih sodišč o tožnikovem 20 odstotnem prispevku. Tožnik je namreč imel, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, možnost zmanjšati škodne posledice z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil. Zato mora tisti del škode, ki je posledica te njegove opustitve, trpeti sam (prvi odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

9. Prav tako ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za posamezne v reviziji zatrjevane oblike nepremoženjske škode. Pravna podlaga za pravično denarno odškodnino je v 200. in 203. členu ZOR. Sodišče mora odškodnino odmeriti glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Poleg tega mora zaradi enotnosti sodne prakse upoštevati druge primerljive primere.

10. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel travmatsko epifiziolizo glavice leve stegnenice z dislokacijo, prišlo je tudi do odmrtja glavice. Kolčni sklep je bilo treba zamenjati s totalno brez cementno kolčno protezo. Vstavljene so mu bile umetne ponvice in glavice v vratu stegnenice.

11. Nižji sodišči sta pri odmeri odškodnine pravilno upoštevali vse okoliščine primera (intenziteto in trajanje telesnih bolečin, ki bodo občasno prisotne tudi v bodoče, nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja, zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki se izkazuje tudi v 30 odstotni trajni invalidnosti ter zaradi tega, ker bo tožnik kot mlada oseba posledice čutil še dolgo, primarni in sekundarni strah ter posledice skaženosti). Poleg tega ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev,(1) višja odškodnina ne bi bila utemeljena, niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 5/2000, II Ips 557/97, II Ips 764/2007, II Ips 46/2007, II Ips 203/2006, II Ips 127/2007, II Ips 937/2008, II Ips 862/2008, II Ips 888/2007 itd.