Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po prvem odstavku 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v vmesnem času od izpolnitve zahtevka do umika tožbe ni bilo opravljeno nobeno pravdno dejanje, saj je v tem času potekal celo pritožbeni postopek. O pritožbenih stroških tožene stranke, ki se nanašajo na sporno izpolnitev zahtevka, je potrebno odločiti po pravilu kritja separatnih stroškov, sicer pa upoštevati delež uspeha v pravdi.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa delno spremeni tako, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 109,92 EUR (namesto 81,84 EUR), v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.
II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa.
III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 28,69 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa postopek ustavilo, v II. točki izreka pa je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 81,84 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.
2. Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi ji sodišče moralo priznati stroške pritožbenega postopka Pdp 732/2018. Navaja še, da bi ji moralo sodišče za dve soglasji k umiku tožbe priznati več kot le 50 točk, saj je šlo za obrazloženi vlogi, pomembni za odločitev o stroških postopka. Sodišče teh navedb ni upoštevalo. Zmotno je uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP. Tožnik (dela) tožbe ni umaknil takoj po (delni) izpolnitvi zahtevka (5. 12. 2017), ampak šele v ponovljenem postopku, ne takoj po prejemu sklepa pritožbenega sodišča. Najprej je namreč tožnik umaknil le del tožbe nad prejetim zneskom (torej niti ne v posledici izpolnitve), sodišče pa je postopek napačno v celoti ustavilo. Ne drži torej, da v času od izpolnitve zahtevka do umika tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, saj je bil v vmesnem času izveden celo pritožbeni postopek. Meni, da bi ji moral tožnik povrniti vse stroške.
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Izpodbijani del sklepa je preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).
5. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila 918,91 EUR, tožena stranka je zahtevek delno izpolnila 5. 12. 2017, tožnik pa je v prvotnem postopku tožbo umaknil le nad izpolnjenim delom. Sodišče prve stopnje je postopek napačno ustavilo v celoti, namesto le v delu, glede katerega je bila tožba umaknjena (188. člen ZPP), kar je uspešno uveljavljala tožena stranka v pritožbi. V pritožbenem postopku je postala pravnomočna odločitev, ki se je nanašala na ustavitev postopka glede zneska 622,48 EUR, ter s tem povezana odločitev, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 79,59 EUR stroškov postopka. V ostalem je bil sklep razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, tako da je bil predmet ponovljenega postopka preostali, še ne pravnomočno ustavljeni del postopka, ter preostali stroški prvostopenjskega postopka. Za končno odločitev pa so bili pridržani tudi stroški pritožbenega postopka.
6. Tožeča stranka je v ponovljenem postopku z vlogo z dne 22. 11. 2018 podala umik tožbe še v preostalem delu. Zato je sodišče prve stopnje še v tem delu postopek ustavilo in odločilo o stroških postopka na prvi in pritožbeni stopnji. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik upravičen do povrnitve 24 % stroškov (tolikšen delež zahtevka je tožena stranka izpolnila), tožena stranka pa do 76 % stroškov postopka. Delež izpolnitve se namreč šteje kot delež uspeha v pravdi, ki je relevanten za odmero stroškov postopka po drugem odstavku 154. člena ZPP.
7. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da ji mora tožnik povrniti celotne stroške pritožbenega postopka Pdp 732/2018, kar pa ne velja tudi glede vseh ostalih stroškov tožene stranke.
8. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka poudarja, da do umika tistega dela tožbe, ki je posledica izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke, ni prišlo takoj po izpolnitvi zahtevka. Vendar pa tožnik zgolj zaradi tega, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, ampak več mesecev kasneje, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov postopka. Pojem takojšnje izpolnitve je treba tudi v tem sporu razlagati kot v drugih istovrstnih sporih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici izpolnitve zahtevka umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, ampak kasneje, pomembno pa je, ali so bila v vmesnem času opravljena kakšna procesna dejanja, da bi prišla v poštev uporaba pravila o separatnih stroških postopka.
9. Po prvem odstavku 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v vmesnem času od izpolnitve zahtevka do umika tožbe ni bilo opravljeno nobeno pravdno dejanje, saj je v tem času potekal celo pritožbeni postopek. O pritožbenih stroških tožene stranke, ki se nanašajo na sporno izpolnitev zahtevka, je potrebno odločiti po pravilu kritja separatnih stroškov, sicer pa upoštevati delež uspeha v pravdi.
10. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo stroške postopka v višini 142,79 EUR oziroma (glede na delež uspeha) v višini 34,27 EUR, česar pritožba niti ne problematizira. Toženi stranki je po postavkah Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka: odgovor na tožbo 200 točk, dve soglasji k umiku tožbe 2-krat po 50 točk, pritožba 250 točk, 2 % materialni stroški, kar skupno znaša 257,50 EUR oziroma 195,70 EUR. Posledično je stroške tožene stranke ugotovilo v višini 161,43 EUR, upoštevaje še pravnomočno odločitev o 79,59 EUR pa je tožniku naložilo plačilo razlike v višini 81,84 EUR.
11. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi ji moralo sodišče za vlogi, s katerima je soglašala z umiki tožb, priznati več kot 50 točk, češ da je v njih podala natančnejše navedbe, ki naj bi bile potrebne za odločitev o stroških postopka, kar ne drži. Pravilno pa se tožena stranka zavzema za to, da se njeni pritožbeni stroški tožniku naložijo kot separatni stroški. To pomeni, da se ji pritožbeni stroški priznajo v celotni višini - 250 točk in 2 % materialni stroški, ne pa znižani glede na delež uspeha, kot ostali stroški postopka. To pomeni, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti še 109,92 EUR.
12. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločitev delno spremenilo tako, da je znesek 81,84 EUR zvišalo na 109,92 EUR. Ker sicer uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je v ostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sklepa (365. člen ZPP).
13. Tožena stranka je s pritožbo uspela doseči priznanje višjih stroškov, ne pa tudi celotnih stroškov (tj. razlika do 195,70 EUR in zvišanje postavk za dve vlogi). Zato se pritožbeni uspeh ocenjuje na 25 %. Tožnik ji je dolžan povrniti 250 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 114,75 EUR, v 25 % pa 28,69 EUR (154. in 165. člen ZPP).