Jedro

Tudi za zaključek o obstoju verjetnosti terjatve je potrebno, da upnik (tožnik) navede konkretna dejstva in trditve, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je verjetnost terjatve podana.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 7.9.2005 s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi: "Ugovoru se v delu, ki se nanaša na drugega tožnika M. A. s.p. ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 18.4.2005 in popravni sklep z dne 22.4.2005 se v tem delu razveljavita, predlog za izdajo začasne odredbe z dne 16.4.2005 se v tem delu zavrne."

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo z dne 18.4.2005 in popravni sklep z dne 22.4.2005 v delu, ki se nanaša na drugotožnika M. A. s.p., kot neutemeljen zavrne, razen v delu, ki se nanaša na višino zagrožene denarne kazni v 2. odst. izreka začasne odredbe z dne 18.4.2005. V tem delu je namreč sodišče prve stopnje ugovoru delno ugodilo tako, da je izrek o denarni kazni nad zneskom 1.500.000,00 SIT razveljavilo in v enakem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje šteje, da odklop elektrike in postavitev rampe in varnostne službe na vhodna vrata, pomenita motenje posesti in je zaradi tega potrebno izdati začasno odredbo. Taka odločitev sodišča prve stopnje pa je po prepričanju pritožnice nepravilna. Odklop elektrike ni bil njeno samovoljno ravnanje, ampak je temeljilo na pravu, to je na najemni pogodbi sklenjeni med tožnikom in A. d.d.. Slednja je dne 5.1.2004 odstopila od najemne pogodbe. Stranki sta sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju - energetski viri z dne 26.6.2001, ta se nanaša na 3. člen najemne pogodbe. Iz pogodbe izhaja, da bo tožena stranka dobavljala tožniku energetske vire ter da vsaka stranka lahko odpove pogodbo z enomesečnim odpovednim rokom. Tožena stranka je tudi od te pogodbe odstopila z dopisom z dne 14.1.2004. Slednje pa pomeni, da dejanje tožene stranke ni bilo protipravno in da predpostavka za izdajo začasne odredbe ni bila izpolnjena. Nadalje v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje sledi vsem navedbam in predlogom tožeče stranke in njene dokaze šteje kot povsem prepričljive. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke verjetnejša, ker je slednja vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, je nezadostno. Utemeljenost terjatve naj bi izhajala že iz dejstva vložene tožbe in predloga, kar kaže na avtomatizem pri izdajanju začasne odredbe v tem primeru. Dokazov sodišče prve stopnje ni preverjalo. Tako npr. iz priloženih fotografij sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnika ovira varnostna služba in verižna rampa, čeprav vsega tega na fotografijah ni videti. Pritožnica se sprašuje, na podlagi katerega dokaza je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terjatev in motenje podano. Dokazov izpodbijani sklep ne navaja in jih ne analizira. Gre za bistveno kršitev postopka. V nadaljevanju pritožnica opozarja, da je izrek izpodbijanega sklepa povsem nekonkreten in s tem nedovoljen, saj ne navaja, s čim in na kakšen način naj bi tožena stranka izvajala motenje posesti in tako niti ne ve, česa oziroma katerega ravnanja se je dolžna vzdržati. Tak izrek je lahko osnova za nepošteno in neutemeljeno kaznovanje. Tudi zagrožena kazen v višini 1.500.000,00 SIT je pretirana, gre za očitno arbitriranje sodišča brez realne in pravne podlage, brez pravih razlogov. Glede domnevnega motenja - neoviranega dostopa do poslovnega prostora, pa pritožnica pojasnjuje, da se nahaja poslovni prostor, ki ga ima tožnik v najemu, na njenem tovarniškem dvorišču, da je to dvorišče ograjeno in da vanj vodi edini dostop preko vhoda, ki ga prikazujejo fotografije v spisu. Jasno je tudi, da ima tožena stranka na navedenem vhodu vratarsko službo, ki vrši kontrolo prihoda in odhoda vozil in oseb. To je nekaj običajnega pri večjih varovanih kompleksih in to ne more pomeniti motenja. Pritožnica tudi trdi, da se navedena kontrola varnostne službe ne izvaja od začetka aprila 2005, ampak že od začetka marca 2005, kar pomeni, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke vložen prepozno. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da gre za enoten tožbeni zahtevek, da ne gre za spremembo tožbe ipd., temelji na zmotni uporabi določb ZPP. Poleg tega pa pritožnica izpostavlja, da navedena kontrola vratarske službe tožeče stranke ne moti v taki meri, da bi bila upravičena do posestnega varstva. Tožeča stranka in njene stranke niso motene pri posesti poslovnega prostora, saj jim je dostop vedno omogočen. Dejstvo je, da se poslovni prostori ne nahajajo na ulici ali neposredno ob javni cesti, s katere bi vsakdo lahko neovirano prišel, ampak se nahajajo v tovarniškem kompleksu tožene stranke, v katerem je veliko premoženja. Tožena stranka mora imeti zaradi varnosti nad kompleksom vzpostavljeno kontrolo, ki jo izvaja prav vratarska služba na vhodu. Vztraja pri zaslišanju več prič ter ogledu kraja - to je vhoda v tovarniški kompleks.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na začasno odredbo z dne 29.6.2004 v zvezi s sklepom z dne 14.1.2005, s katero je sodišče toženi stranki naložilo, da priklopi električno energijo v poslovnih prostorih na naslovu T. 13 v I., v katerih tožeča stranka opravlja dejavnost, so neupoštevne, saj je navedena začasna odredba že pravnomočna in ni predmet tega pritožbenega postopka.

Glede začasne odredbe z dne 18.4.2005 v zvezi s popravnim sklepom z dne 22.4.2005, ki je predmet tega pritožbenega postopka pa predstavlja pravno podlago za odločitev predvsem določba 272. člena ZIZ, po kateri sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže tožeča stranka (upnik) za verjetno, da terjatev obstoji ter eno izmed predpostavk iz drugega odstavka istega člena, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da tožena stranka (dolžnik) z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki(upniku). Za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe morata torej biti kumulativno izpolnjena pogoja iz 1. in eden od pogojev iz 2. odst. 272. člena ZIZ.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s pravočasnostjo modifikacije tožbe. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zajema zastavljen okvir v prvotnem tožbenem zahtevku, ki v 3. točki toženi stranki prepoveduje "bodoče odklope električne energije in podobna ravnanja, ki bi posegla v posest tožnikov na poslovnih prostorih" tudi motenje s postavitvijo verižne rampe in delovanje varnostne službe, iz česar izhaja, da ne gre za spremembo tožbe in zato vprašanje o pravočasnosti spremembe tožbe odpade.

Tožeča stranka je hkrati z modifikacijo tožbe zaradi motenja posesti predlagala tudi izdajo dodatne začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži, da tožnikoma omogoči neoviran dostop do poslovnega prostora na naslovu T. 13 v I., in se v bodoče vzdrži vsakega takšnega in podobnega motenja, sicer se ji izreče denarna kazen. Verjetnost obstoja terjatve je izkazovala s tem, da je zatrjevala, da je tožena stranka po izdaji začasne odredbe z dne 29.6.2004, ponovno motila njeno posest s tem, da je na dostopni poti k poslovnim prostorom, ki jih imata v najemu tožnika, montirala verižno rampo, ki preprečuje neovirano vožnjo do poslovnih prostorov in tam angažirala varnostno službo, ki v njenem imenu in za njen račun tožečo stranko in njene komitente moti in jim preprečuje dostop do poslovnih prostorov, v katerih tožnika opravljata svojo dejavnost. Sodišče prve stopnje je takemu predlogu ugodilo in izdalo predlagano začasno odredbo. Na ugovor tožene stranke, češ da je izrek sklepa nejasen, ker ne navaja, s čim in niti na kakšen način naj bi tožena stranka izvajala motenje posesti in torej niti ne ve česa - katerega ravnanja se je dolžna vzdržati, je tožeča stranka odgovorila in smiselno zatrdila, da motenje predstavlja izredno grob nastop varnostne službe do vseh strank, namenjenih k drugemu tožniku, saj morajo te dlje časa brez razloga čakati na rampi, preden jih spustijo naprej. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu takim trditvam tožnika sledilo in obrazložilo, da sama postavitev rampe in vratarske službe ne bi pomenila motenja posesti, postane pa moteče, ko stranke, ki so k tožniku namenjene, ne morejo do njega v doglednem času, zato ne more neovirano opravljati svoje dejavnosti.

Pritožbeno sodišče se glede na vse navedeno povsem strinja s pritožbenimi navedbami, da iz trditvene podlage za izdajo začasne odredbe in izpodbijanega sklepa ni jasno, s čim in na kakšen način naj bi tožena stranka izvajala motenje posesti in kakšnih ravnanj se mora na podlagi prepovedi iz začasne odredbe v bodoče vzdržati. Trditve tožnika o motečem delovanju vratarske službe so presplošne in niso dovolj konkretizirane, da bi bila verjetnost terjatve izkazana. Tudi za zaključek o obstoju verjetnosti terjatve je potrebno, da upnik (tožnik) navede konkretna dejstva in trditve, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je verjetnost terjatve podana. Če trditvena podlaga tožeče stranke v tem smislu ni podana, je predlog neutemeljen in ga je treba brez nadaljnje obravnave zavrniti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, ne da bi obravnavalo ostale pritožbene trditve (3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.