Jedro

Nobenega dvoma ni, da je toženec z dopisom pozval uporabnike kletnih prostorov, med njimi tudi tožnico, da prostore, ki jih uporabljajo, izpraznijo do 5. 11. 2007 zaradi njihove obnove. Tožnica se na dopis ni odzvala in prostorov ni izpraznila. Vendar dejstvo, da tožnica ni reagirala na poziv za izpraznitev prostorov, ni mogoče označiti kot konkludentno soglasje za izpraznitev. V našem pravu ne velja "češ strinja se tisti, ki molči" (1. odstavek 30. člena OZ). Z molkom je mišljena pasivnost naslovnika, iz katerega ni mogoče sklepati na obstoj volje naslovnika za izpraznitev prostorov. Molk ima lahko pomen izjavljene volje samo v izjemnih primerih (3. odstavek 30. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencu naložilo, da vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da mora tožnici omogočiti prost vstop v sobi, ki sta bili prej označeni s št. 28 in 30, sedaj s K13, K 13a in K9, ki se nahajata desno od kletnih stopnic, za drugimi vrati na desni strani in prvimi vrati na levi strani v kletnih prostorih poslovne stavbe na K. 1 v Ljubljani, in ji omogočiti uporabo omenjenih prostorov na način, da bo ključ pri varnostniku poslovne stavbe ter vanju vrniti vse iz njih odstranjene stvari, ki so navedene v 1. točki izreka sklepa. Obenem je tožencu prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji, kot je bila izpraznitev sob, motiti posest tožnice. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 1097,80 EUR.

Proti sklepu se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnica pa naj mu povrne pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožnica s tožbo zahtevala, da toženec vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da bo tožnici omogočen prost vstop v sobi št. 28 in 32, ki se nahajata desno od kletnih stopnic, prva soba na desni strani in prva soba na levi strani v kletnih prostorih poslovne stavbe. Nato je tožbo popravila tako, da je zahtevala, da se ji omogoči vstop v sobi št. 28 in 30, pri čemer opisno ni spreminjala lege teh sob. Naknadno je 13. 6. 2008 s pripravljalno vlogo spremenila tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da se ji omogoči prost vstop v sobi, ki sta bili prej označeni s številko 28 in 30, sedaj pa sta označeni kot K 13, K 13a in K9, pri čemer je spremenila tudi opis, saj je navedla, da se sobi nahajata za drugimi vrati na desni strani in prvimi vrati na levi strani. Tožnica je tako pisno spremenila oznako sob, v katerih naj bi bila motena njena posest. Toženec opozarja, da tožnica ni imela v posesti sobe, ki bi se nahajala desno od kletnih stopnic, za prvimi vrati desno. To pomeni, da je šlo za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka. Glede na to je tožnica posestno varstvo prepozno zahtevala in bi zato moralo sodišče v tem delu tožbo zavreči. Nadalje toženec meni, da ravnanja tožnice pred in po odnosu premičnin iz kletnih prostorov dne 5. 11. 2007 kažejo, da se je strinjala z odstranitvijo premičnin iz kletnih prostorov. Tožnica je bila z dopisom z dne 23. 10. 2007 obveščena o izpraznitvi prostorov, ker naj bi se začela nujna sanacijska dela, in tudi opozorjena, da če ne bo sama odstranila premičnin iz prostorov, jih bo toženec. Tožnica se na dopis ni odzvala. Res je, da ni dala izrecnega soglasja za izpraznitev kletnih prostorov, vendar temu ni nasprotovala. Tudi naslednjega dne 6. 11. 2007, ko se je nadaljevalo praznjenje kletnih prostorov, zakonita zastopnica tožnice, ki je bila pri tem prisotna, ni nasprotovala odstranitvi omar. Tožnica ni z ničemer pokazala, da nasprotuje izpraznitvi prostorov. Prav tako ni nasprotovala odvozu njenih neuporabnih stvari dne 22. 11. 2007, temveč je celo potrdila, naj podjetje S. d. d., odpisani inventar odpelje na odpad. Vse to pa kaže, da se je z izpraznitvijo kletnih prostorov strinjala.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica s tem, ko je prvotno navajala, da se soba številka 28, za katero se je izkazalo, da je sedaj označena s številko K13 in K 13a, nahaja desno od kletnih stopnic za prvimi vrati na desni strani, nato pa navedbo 13. 6. 2008 popravila tako, da gre za prostor za drugimi vrati na desni strani, ni spremenila tožbe. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (2. odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 in 45/08). Tožba pa ni spremenjena, če tožnik spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe tako, da tožbeni zahtevek ni spremenjen (3. odstavek 184. člena ZPP). Dopolnitev označbe kletnega prostora (sobe št. 28) in poprava njegove lege ne pomeni spremembo istovetnosti zahtevka. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, katere prostore je tožnica uporabljala v kletni etaži. Iz načrta kletnih prostorov (priloga B9) je jasno razvidno, da je toženka uporabljala prostore, ki so sedaj označeni s K13 in K 13a ter K9. Desno od kletnih stopnic na desni strani se sicer nahaja več prostorov, vendar pa sta le za enimi vrati prostora (označena s K 13 in 13a), ki ju je tožnica uporabljala. Zato tožnica s popravo opisa, da se ti sobi nahajata za drugimi vrati desno, ko je med strankama jasno, na katere prostore se spor nanaša, poprava posameznih dejanskih navedb in s tem ustrezna poprava tožbenega zahtevka, ne pomeni spremembe istovetnosti tožbenega zahtevka, torej spremembe tožbe. Bistvo oziroma predmet tožbenega zahtevka je tako po prvotnem kot tudi po popravljenem tožbenem zahtevku prostor, ki se nahaja desno od kletnih stopnic desno in ga je tožnica imela v dejanski posesti, in je nedvomno, da pravdni stranki vesta kje je to, zato ne more biti bistveno, ali gre za prostor za prvimi ali drugimi vrati desno.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni soglašala z izpraznitvijo kletnih prostorov, kjer je imela spravljene svoje stvari. Nobenega dvoma ni, da je toženec z dopisom z dne 23. 10. 2007 pozval uporabnike kletnih prostorov, med njimi tudi tožnico, da prostore, ki jih uporabljajo, izpraznijo do 5. 11. 2007 zaradi njihove obnove. Tožnica se na dopis ni odzvala in prostorov ni izpraznila. Vendar dejstvo, da tožnica ni reagirala na poziv za izpraznitev prostorov, ni mogoče označiti kot konkludentno soglasje za izpraznitev. V našem pravu ne velja "češ strinja se tisti, ki molči" (1. odstavek 30. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 - UPB1). Z molkom je mišljena pasivnost naslovnika, iz katerega ni mogoče sklepati na obstoj volje naslovnika za izpraznitev prostorov. Molk ima lahko pomen izjavljene volje samo v izjemnih primerih (3. odstavek 30. člena OZ). Da bi take izjemne okoliščine med pravdnima strankama bile, pa toženec niti ne zatrjuje. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da neodziv tožnice na poziv toženca ne pomeni soglasje za izpraznitev prostorov, ne glede na to, da je bila tožnica opozorjena, da bo sicer toženec sam izpraznil prostore. Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi naknadna privolitev tožnice, da se odstranijo določene stvari iz preddverja stavbe, ki so bile prinesene iz kletnih prostorov, ne predstavlja soglasja za izpraznitev teh prostorov. Dejstvo je, da je toženec 5. 11. 2007 brez dovoljenja tožnice (samovoljno) izpraznil kletne prostore, ki jih je uporabljala, zato tudi kasnejša odobritev tožnice (22. 11. 2007), da se določene njene stvari (ki niso predmet zahtevka) odpeljejo na odpad, ne pomeni izključitev protipravnosti njenega motilnega ravnanja. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da tožnica s tem, ko je bila njena zakonita zastopnica dne 6. 11. 2007 prisotna pri odpiranju dveh varnostnih omar, ni soglašala z nadaljnjo izpraznitvijo kletnih prostorov. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je zakoniti zastopnici verjelo, da je pri odpiranju omar prisostvovala le za to, da bi preverila ali je v njih kakšna poslovna dokumentacija, ne pa zato, ker bi soglašala z odstranitvijo omar iz kleti. Njeno izpoved namreč potrjuje tudi vsebina dopisa toženca tožnici (priloga B6), iz katerega je razvidno, da bi toženec v vsakem primeru odstranil omari, ne glede na to, ali bi bila tožnica prisotna ali ne. Toženec sicer v pritožbi opozarja, da zakonita zastopnica tožnice ni izrazila nestrinjanje z odstranitvijo varnostnih omar, vendar opustitev obrambe svoje posesti (pravice do samopomoči po 31. členu SPZ) proti tistemu, ki neupravičeno moti njeno posest, še ne pomeni, da je z izpraznitvijo prostorov soglašala Posestno varstvo je naravnano predvsem na varovanje obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarmi. Njegov cilj je preprečitev, omejevanje in sankcioniranje samovoljnega uveljavljanja pravic, pa čeprav prihaja ta samovolja od tistega, ki ima pravico do stvari (33. člena SPZ). Od vsakogar se zahteva, da svoje pravice uveljavlja po sodni poti. Glede na to, da tožnica ni soglašala z izpraznitvijo kletnih prostorov, da je bila posestnica kletnih prostorov, v katerih je hranila svoje stvari in v katere od 5. 11. 2007 nima več dostopa, da je toženec (oziroma po njegovem naročilu delavci Snage, d. d., ki so ravnali v njegovo korist) tisti, ki je izpraznil kletne prostore, izpraznitev kleti pa ne temelji na zakonu (prim. 3. odstavek 33. člena SPZ), je materialnopravna pravilna odločitev sodišča prve stopnje o dolžni vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih posegov.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Ker v postopku ni storilo niti kršitev postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora kriti svoje pritožbene stroške.