Jedro

Revident graja dejanski zaključek sodišča prve stopnje, temelječ na mnenju sodnega izvedenca o zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnika, ker se to mnenje razlikuje od ocene komisije za verifikacijo poklicne bolezni, da tožnikove življenjske funkcije zaradi poklicne bolezni niso zmanjšane. Ocena dokazov sodi v sfero dokazovanja, ki je metoda ugotavljanja pravno relevantnih dejstev: zmotna dokazna ocena ima (lahko) za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa je (če ni pravočasnih kršitev) po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP prepovedan revizijski razlog.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 5,200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo: za telesne bolečine, za duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, izvirajoče iz poklicne bolezni (azbestoze), za katero je zbolel na delu pri njej. Sodišče druge stopnje je takšno sodbo potrdilo.

2. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. točka prvega dostavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP), ki je podana zato, ker sta bili kršeni določbi tretjega odstavka 254. člena in 7. člena ZPP.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zaradi takšne kršitve je mogoče revizijo vložiti le, če je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

6. Po določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP se, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pravilnosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, zahteva mnenje drugih izvedencev. Po revizijskih trditvah naj bi sodišče druge stopnje to določbo kršilo, ker je kot pravilno sprejelo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zbolel za azbestozo in da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane, v zvezi s tem pa je kot procesno pravilno ocenilo postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog tožene stranke, ki je mnenju izvedenca dr. T. V. nasprotovala, naj angažira drugega izvedenca.

7. Vsaka zavrnitev strankinega predloga po angažiranju novega (dodatnega) izvedenca ne predstavlja procesne kršitve. Ignoriranje določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP predstavlja relativno procesno kršitev le takrat, ko je sodišče sicer mnenja, da je ekspertiza dvomljiva, nejasna, protislovna ali pomanjkljiva, pa kljub temu ne izkoristi spoznavnih možnosti, ki jih ponuja tretji odstavek 254. člena ZPP.(1) V konkretnem primeru pisno in nato z zaslišanjem izvedenca dodatno argumentirano mnenje dr. T. V. po oceni prvostopenjskega sodišča, z opisanimi hibami ni bilo obremenjeno, zato dokazovanje z novim izvedencem ni bilo potrebno. Te ocene tožena stranka v pritožbi ni grajala: v njej je uveljavljala izključno pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z obstojem vzročne zveze med tožnikovo izpostavljenostjo azbestnemu prahu in njegovo poklicno boleznijo in v zvezi s težo te poklicne bolezni (ali je tožnik v resnici zbolel za azbestozo, ali „le“ za boleznijo plevre, ki se kaže v nežnih spremembah v kostalni plevri obojestransko z drobnimi kalcinacijami). Da je bila zagrešena relativna procesna kršitev, je torej tožena stranka prvikrat uveljavljala v reviziji. Kršitve določb pravdnega postopka relativne narave so dovoljen revizijski razlog le, če so bile storjene (ali perpetuirane) v postopku pred sodiščem druge stopnje; to pomeni, da jih v revizijskem postopku ni več mogoče uveljavljati, če niso bile uveljavljane v pritožbi.(2)

8. V 7. členu ZPP je uzakonjeno razpravno načelo: v prvem odstavku je določeno, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zatrjevano kršitev določbe 7. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje tožena stranka argumentira z zapisom, da „revidentu ni jasno, zakaj skupina vrhunskih medicinskih strokovnjakov ne bi mogla in smela sprejeti zaključka, da pri tožniku zaradi posledic izpostavljenosti azbestu ni zmanjšanja življenjskih funkcij oziroma ne bi smelo sprejeti zaključka, da je mnenje interdisciplinarne komisije zgolj mnenje za potrditev obstoja poklicne bolezni, če pa je v tem mnenju vendarle tudi ocena tožnikovih posledic poklicne bolezni“. Tako zapisan očitek vsebinsko pomeni grajo dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, temelječega na mnenju sodnega izvedenca dr. T. V. o zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnika, ker se to mnenje razlikuje od ocene komisije za verifikacijo poklicne bolezni, da tožnikove življenjske funkcije zaradi poklicne bolezni niso zmanjšane. Ocena dokazov sodi v sfero dokazovanja, ki je metoda ugotavljanja pravno relevantnih dejstev: zmotna dokazna ocena ima (lahko) za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa je (če ni pravočasnih kršitev) po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP prepovedan revizijski razlog.

9. Revizija tožene stranke je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako Jan Zobec, v : Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, stran. 501; smiselno enako sodb VS RS II Ips 535/2003. Op. št. (2): Primerjaj sodbe VS RS II Ips 106/2003, 126/2005 in številne druge.