Jedro

Delno univerzalno pravno nasledstvo predstavlja odtujitev pravice, o kateri teče pravda, in privede do materialnopravne, ne procesnopravne, spremembe na strani tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek nadaljuje z dnem 2. 2. 2015 (I. točka izreka) in zavrnilo predlog družbe M. d.o.o., za vstop v pravdo namesto tožeče stranke (II. točka izreka).

2. Sklep zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s pritožbo v celoti izpodbija tožnik ter predlaga njegovo razveljavitev. Opozarja, da iz spisa izhaja, da je M., d.o.o., že dne 9. 1. 2015 vložil obvestilo o spremembi tožnika s predlogom, da sodišče izda sklep o vstopu nove stranke v postopek. Kot univerzalni pravni naslednik (6. odstavek 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)) je ta družba edini nosilec pravic in obveznosti, ki se tičejo izčlenjenega dela prvotnega tožnika, ki je danes že v stečajnem postopku. Vtoževana terjatev je bila v delitvenem načrtu opredeljena kot del premoženja, ki se prenaša na izčlenjeno družbo. Materialnopravno je torej nosilec terjatve novo nastala družba. Izčlenitev dela premoženja insolventne družbe in nastanek novega subjekta je nasledstvo sui generis, ki ga dosedanji procesni instituti direktno ne pokrivajo. V sodni praksi (tako pritožba) je že zastopano stališče, da se postopek po samem zakonu prekine že z dnem izčlenitve nove družbe, kar se je v konkretnem primeru zgodilo 17. 11. 2014. Prenehanje prvotnega tožnika se nanaša na izčlenjeni del in premoženje, ki je predmet prenosa na novo družbo. Pritožba meni, da bi sodišče moralo pri odločanju o prekinitvi postopka uporabiti materialnopravne predpise in ne zgolj procesnega zakona. Postopek bi moralo nadaljevati z univerzalnim pravnim naslednikom. Stališče pritožbe je, da bi moralo sodišče upoštevati tudi specifične določbe stečajne zakonodaje. Ker stečajni upravitelj vtoževane terjatve nima v bilanci stečajnega dolžnika, je pravdanje nedopustno, saj stroškovno posega v stečajno maso. Ker izčlenjena družba ni upnik stečajnega dolžnika, mu slednji kljub uspehu v pravdi ne bi smel prenesti izterjane terjatve. Sodišče naj bi s svojo odločitvijo odvzelo možnost izčlenjeni družbi izterjati terjatev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pritožbi tožeče stranke je v zadevi sporno, ali je potrebno predlagano subjektivno spremembo na strani tožeče stranke obravnavati po pravilih o nadaljevanju postopka z univerzalnim pravnim naslednikom pravne osebe (prvi odstavek 208. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) ali kot vstop osebe, ki je med pravdo pridobila sporno stvar ali pravico (drugi odstavek 190. člena ZPP). Sporno je torej, ali bi družba M., d.o.o., tožnika v sporu lahko nadomestila ali bi se mu lahko samo pridružila na aktivni strani. Izpodbijani sklep zavzema stališče, da gre za slednjo situacijo. Ker tožena stranka v vstop nove stranke v pravdo ni privolila, je sodišče predlog družbe M., d.o.o., za vstop v pravdo zavrnilo. O prekinitvi in nadaljevanju postopka je bilo odločeno zaradi uveljavitve stečajnega postopka nad tožnikom in ne zaradi prenehanja pravne osebe na tožeči strani. Za slednje pa si prizadeva pritožba.

5. Pravila o prekinitvi pravdnega postopka, vsebovana v 205. in nadaljnjih členih ZPP, so vzpostavljena iz razloga, da premostijo zastoj v postopku, ki nastane, ker postopka zaradi objektivnih okoliščin ni mogoče več nadaljevati (zaradi smrti stranke ali njenega zakonitega zastopnika, prenehanja pravne osebe, začetka stečajnega postopka ali izrednih razmer). Če tožeča stranka preneha obstajati, je možno postopek nadaljevati (in končati) samo tako, da vanj vstopi nova stranka - dedič fizične osebe ali pravni naslednik pravne osebe. Pritožbeno sodišče opozarja, da v obravnavani zadevi do takšne situacije (prenehanja stranke v postopku) ni prišlo. Tožeča stranka (kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje) ni prenehala obstajati. Čeprav je v stečaju (in je posledično sodišče prve stopnje postopek pravilno prekinilo, dokler ga ni prevzel stečajni upravitelj), ima še vedno pravdno sposobnost. Ker se tožbenemu zahtevku ni odpovedala in tožbe ni umaknila, ima v konkretni pravdi še vedno lastnost tožeče stranke. Zato seveda ni nikakršne procesne potrebe, da bi se postopek prekinil (prvi odstavek 205. člena ZPP). Predlog družbe M., d.o.o., za vstop v pravdo je sodišče prve stopnje torej pravilno presojalo po 190. členu ZPP in vstop zavrnilo, ker tožena stranka z njim ni soglašala.

6. V podporo takšni presoji zadeve se pritožbeno sodišče sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 553/2014 z dne 25. 8. 2005(1), ki utemeljuje uporabo drugega odstavka 190. člena ZPP tudi v primerih medpravdnega prenosa stvari ali pravic na pravnega naslednika v postopkih statusnega preoblikovanja gospodarskih družb. Bistvo presoje ni, da gre pri delitvi kapitalskih družb za univerzalno pravno nasledstvo, temveč da prenosna družba še vedno obstaja kot pravni subjekt. S procesnopravnega vidika je interes takega univerzalnega pravnega naslednika izenačen z interesom tretje osebe, ki pridobi sporni predmet - oba želita vstopiti v pravdo zato, ker sta med njenim tekom postala nosilca materialnopravne pravice, o kateri se odloča. Kot to poudari že Vrhovno sodišče, bistvo določbe drugega odstavka 190. člena ZPP ni v tem, da bi moralo iti za singularno nasledstvo, temveč v tem, da ščiti pravno zavarovane interese vseh vpletenih subjektov. Prav zato je za vstop pravnega naslednika v pravdo potrebno soglasje obeh pravdnih strank; tožeče zato, ker gre smiselno za umik tožbe z njene strani, tožene pa zato, ker lahko tožeča stranka umakne tožbo samo z njenim soglasjem (drugi odstavek 188. člena ZPP). Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v kasnejši odločbi II Ips 239/2008 z dne 8. 7. 2009, kjer je dodatno obrazložilo, da delno univerzalno pravno nasledstvo predstavlja odtujitev pravice, o kateri teče pravda, in privede do materialnopravne, ne procesnopravne spremembe na strani tožeče stranke.

7. Sodne prakse, iz katerega bi izhajal drugačen zaključek (kar v svoji pritožbi pavšalno zatrjuje tožeča stranka), pritožbeno sodišče ni našlo. Na podlagi predstavljenih argumentov se za neutemeljeno izkaže tudi pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo upoštevati značilnosti stečajne zakonodaje. Posledice stečajnega postopka na pravdo, ki jih predvideva zakon, je sodišče prve stopnje že upoštevalo in postopek pravilno prekinilo. Nadalje ni res, da je sodišče izčlenjeni družbi odvzelo možnost izterjave vtoževanega zneska. Tožnik lahko vedno zahteva spolnitev te vrednosti v korist prevzemnika terjatve.

8. Na podlagi navedenega v pritožbi uveljavljeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev procesnega in materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP).

9. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Nanj se je oprlo tudi Višje sodišče v Mariboru v podobni zadevi VSM sklep I Cpg 117/2015 z dne 7. 5. 2015.