Jedro

Dokazni sklep o verodostojnosti izpovedi geometra Z. je bil podlaga za izključitev bistvene zmote tožnice pri sklepanju poravnave. Na trasirano mejno linijo, pri kateri je izvedenec upošteval vsa pravila stroke in jo pred sklepanjem poravnave tudi primerno označil, je tožnica pristala po "medsebojnem popuščanju", kot je označeno v poravnavi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enoto v Ljubljani dne 11.4.1991 v postopku zaradi ureditve meje sklenili sodno poravnavo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na razveljavitev te poravnave zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izvedenec geometer je mejno linijo, kakršna sledi iz katastra, ugotavljal na terenu, ne pa po skici geometra D.J., ki je bila podlaga za vpis mejne linije v kataster. Takšne linije sodišče v nepravdnem postopku ni vzpostavilo. V tem pogledu je bila izpovedba geometra nekritično sprejeta, čeprav je sama s seboj v nasprotju. Razlike v numeričnih podatkih izvedenčeve skice in skice geometra D.J. so očitne, izvedenec Z. pa se je postavil na stališče, da je skica geometra J. površna in slaba. Sicer pa je izvedenec Z. povedal, da je možno, da so bili mejni kamni premaknjeni še preden se je ugotavljala meja v nepravdnem postopku.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistveno zmoto kot podlago za izpodbijanje sodne poravnave z dne 11.4.1991 tožeča stranka pojasnjuje s trditvijo, da je poravnavo podpisala v prepričanju, da del mejne linije poteka v skladu s podatki katastra, kasneje pa naj bi ugotovila, da temu ni tako. Dokazovanje obstoja opisane zmote pa je na nižjih stopnjah imelo za posledico sklepanje, po katerem določbe 61. člena ZOR o bistveni zmoti pri podpisu poravnave ni mogoče uporabiti. Pri tem gre za oceno dejstev dejanskega stanja, ki so bila zbrana po zaslišanju prizadetih, predvsem pa geometra ing. V.Z., ki je sporno mejo, označeno v zapisu poravnave trasiral. Prav izpovedba omenjenega geometra je bila na nižjih stopnjah izčrpno obdelana s stališča njene dokazne vrednosti, posebej ob primerjanju podatkov skice, ki jo je svoj čas izdelal geometer J.D. Dokazni sklep o verodostojnosti izpovedi geometra Z. je bil podlaga za izključitev bistvene zmote tožnice pri sklepanju poravnave. Na trasirano mejno linijo, pri kateri je izvedenec upošteval vsa pravila stroke in jo pred sklepanjem poravnave tudi primerno označil, je tožnica pristala po "medsebojnem popuščanju", kot je označeno v poravnavi.

Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno: presoja ugotovljenih dejstev ni omogočila sklepanja o bistveni zmoti pri sklepanju poravnave.

Sicer pa revizijske navedbe v glavnem polemizirajo z dokazno oceno izpovedi geometra Z. Zatrjevana nasprotja v njegovih trditvah, graja njegovega strokovnega pristopa in opozarjanje na nekritično oceno njegove verodostojnosti spadajo v sklop nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Vendar pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, pa tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožeča stranka do njihove povrnitve ni upravičena, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa stroškov odgovora na revizijo ni zaznamovala.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91).