Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se zaradi delne ugoditvi pritožbi tožnika, sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1,000.000 SIT in 122.884 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1999 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožniku poravnati 16.125 SIT pritožbenih stroškov, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka mora tožniku poravnati 35.640 SIT revizijskih stroškov, v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer iz naslova odškodnine za telesne bolečine 300.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 350.000 SIT, za strah 150.000 SIT in pravdne stroške.

Višji tožbeni zahtevek do zneska 1,600.000 SIT je zavrnilo. Pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v stroškovnem izreku, v ostalem pa je njegovo pritožbo zavrnilo in glede glavne stvari potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del sodbe za znesek 450.000 SIT ter v navedenem okviru predlaga njeno spremembo. Navaja, da je bila odškodnina prenizko odmerjena. To, da ni takoj po nezgodi iskal zdravniške pomoči, kaže na njegov visok tolerančni prag. Zdravniško pomoč je iskal šele, ko so bile bolečine neznosne in je bila zdravniška pomoč nujna. Potek zdravljenja, ki je trajal en mesec in devet dni, kaže na dokaj prolongirano zdravljenje tovrstne poškodbe. Predlaga zvišanje odškodnine zaradi prestanih telesnih bolečin na znesek 500.000 SIT. Tožnik je po poklicu monter centralnih kurjav, pri delu je vezan na statično in prisilno držo vratne hrbtenice več ur preko delovnega dne. Gre za montiranje, varjenje, kar so položaji, kjer zaradi vibracij z delovnimi stroji in dolgotrajne prisilne drže nastopijo bolečine. Tožnik sedaj za delo porabi več časa in energije. Predlaga zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na znesek 550.000 SIT. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v ostalem pa ni utemeljena.

Revizija obseg izpodbijanja opredeli z zneskom 450.000 SIT, vendar pa je iz obrazložitve razvidno, da tožnik predlaga zvišanje prisojene odškodnine za telesne bolečine za znesek 200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v enakem znesku, torej skupaj za 400.000 SIT. Revizija je torej glede zneska 50.000 SIT neobrazložena. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo zato preizkusilo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (386. člen ZPP) in po uradni dolžnosti glede kršitve 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa ni podana.

Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči z dne 27.2.1996, pri čemer je prišlo do lahkega zvina vratne hrbtenice. Glede višine odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ni mogoče pritrditi trditvam v reviziji. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik trpel tri dni srednje hude bolečine, ki so se v nekaj dneh ublažile. Še tri tedne po imobilizaciji je trpel lahke telesne bolečine. Te je imel še tri do štiri tedne pri fizičnih obremenitvah. Tožnik je bil v bolniškem staležu štirideset dni. Tako ugotovljene okoliščnine ne potrjujejo revizijske navedbe, da je šlo za prolongirano zdravljenje tovrstne poškodbe, temveč je mogoče tožnikovo bolečinsko obdobje oceniti kot relativno kratko. Obseg prestanih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki so se izkazovale v obliki nošenja vratne opornice, izpostavljenosti rentgenskemu sevanju in ambulantnih pregledov, je v odškodnini, odmerjeni v višini 300.000 SIT, ustrezno upoštevan. Revizijsko sodišče pa okoliščine glede tožnikovega visokega tolerančnega praga in neznosnih bolečin, ne more upoštevati, saj gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (387. člen ZPP).

Oviranost tožnika se kaže predvsem v njegovem poklicnem delu. Tožnik, ki je po poklicu monter centralne kurjave, ima težave zaradi prisilne drže telesa in pri dvigovanju težjih predmetov. Opravlja lahko sicer vse življenjske aktivnosti, vendar mora vanje vlagati več truda.

Težave ima tudi pri vožnji z avtomobilom. Izvedenca sta njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenila kot 3-odstotno oziroma 5-odstotno. Glede na uveljavljeno sodno prakso je odškodnina za to vrsto škode v znesku 350.000 SIT prenizka. Revizijsko sodišče je tožniku za duševne bolečine zaradi znižanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 550.000 SIT, kot to predlaga v reviziji.

Revizijsko sodišče je odločalo na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP in 393. člena ZPP.

Zaradi delno spremenjenih sodb nižjih sodišč in posledično spremenjenega uspeha strank v sporu, je revizijsko sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških (drugi odstavek 166. člena ZPP). Pravdni stroški tožnika do 25.2.1998 (kot jih je odmerilo sodišče druge stopnje) znašajo 97.958 SIT in do povračila tega zneska je tožnik upravičen, saj je bil njegov uspeh dotedaj 100-odstoten. Njegovi pravdni stroški po tem datumu so bili odmerjeni na znesek 80.676 SIT, pravdni stroški tožene stranke pa na 70.000 SIT. Glede na 63-odstotni uspeh tožnika v pravdi, po spremembi zahtevka 25.2.1998, mora tožena stranka tožniku, po delnem pobotu medsebojnih stroškov prve stopnje, povrniti 122.884 SIT. Ker je tožnik v pritožbenem postopku terjal zvišanje prisojene odškodnine za 800.000 SIT, je uspel s 25 odstotki svojega predloga. Glede na pravdne stroške pritožbenega postopka, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo na znesek 64.500 SIT, mu je tožena stranka torej dolžna povrniti znesek 16.125 SIT pritožbenih stroškov. Tožnik je v reviziji uspel s 44 odstotki svojega predloga. Revizijsko sodišče je odmerilo revizijske stroške na podlagi priloženega stroškovnika po odvetniški in taksni tarifi na znesek 81.000 SIT, 44 odstotkov od navedenega pa znaša 35.640 SIT, kar mora tožena stranka povrniti tožniku.