Jedro

V ponovljenem postopku bo višje sodišče moralo izvesti obravnavo. Trditev tožene stranke, da tožnikova aktivnost na pritožbeni obravnavi ne bo potrebna, ni utemeljena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Bpp 634/2016 z dne 2. 3. 2017, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločitve je pojasnila, da mora za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilec kumulativno izkazati dva pogoja, in sicer subjektivni ali finančno materialni pogoj in objektivni pogoj, določen v 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Slednjega tožnik ne izpolnjuje. Tožnik je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil za zastopanje na naroku za glavno obravnavo pri Višjem sodišču v Ljubljani v zadevi opr. št. II Cp 1769/2016. V tej zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da je hipotekarna posojilna pogodba, sklenjena med A.A., tožnico v tem pravdnem postopku in tožnikom, sicer tožencem v pravdnem postopku, nična. Višje sodišče je v pritožbenem postopku prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zahtevku tožnice ugodilo, vendar pa je Vrhovno sodišče RS v revizijskem postopku s sodbo opr. št. II Cp 57/2914 odločitev Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka ter mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Vrhovno sodišče RS je v sodbi pojasnilo, da višje sodišče, ki je podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne bi smelo brez pritožbene obravnave ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja in poseči v prvostopenjsko odločitev. Višje sodišče je v zadevi zato razpisalo obravnavo, za katero tožnik prosi, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da se bodo na tej obravnavi obravnavala le procesna vprašanja ter da zato tožnik, glede na stadij postopka, kjer njegova aktivnost v smeri zatrjevanja pravnorelevantnih dejstev in njihovega dokazovanja ni potrebna, tudi ne potrebuje posebne pravne pomoči. Tožena stranka je zato presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 24. člena ZBPP in je njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila, ne da bi presojala ali izpolnjuje subjektivne kriterije za dodelitev te pomoči. 2. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj mu povrne tudi stroške postopka. Meni, da tožena stranka ni pravilno uporabila določbe 24. člena ZBPP, nadalje določb 347., 348, 349. in 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kršila pa tudi njegovo pravico do izjave, ki izvira iz načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr. št. X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013, pojasnilo, da presoja upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči vedno vključuje tudi presojo ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačno pravno pomoč, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja organu nalaga, da ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Do pojma očitno nerazumne zadeve se je opredelilo tudi Upravno sodišče RS v sodbah, opr. št. I U 1380/2011in opr. št. I U 786/2016. Kljub opisanim zakonskim določbam in sodni praksi, pa je tožena stranka pri sprejemanju odločitve ugotavljala vsebinsko utemeljenost prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je ocenila, da se bodo na glavni obravnavi, ki jo je razpisalo Višje sodišče v Ljubljani, obravnavala le procesna vprašanja, nadalje, da je prvostopenjsko sodišče že ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine in da se torej od tožnika ne zahteva aktivnosti v postopku.

3. Iz določb 347., 348, in 358. člena ZPP izhaja, da lahko pritožbeno sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča, če je prvostopenjsko sodišče pravno pomembna dejstva ugotavljalo le z listinami, pisnimi izjavami prič, ogledom predmetov ali posredno izvedenimi dokazi. Če pa je prvostopenjsko sodišče dejstva ugotavljalo z zaslišanjem prič in strank, je ob drugačni ugotovitvi teh dejstev pritožbeno sodišče dolžno dokaze ponovno izvesti na glavni obravnavi. Stranke sicer med obravnavo pri pritožbenem sodišču ne morejo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov niti uveljavljati pobotnega ugovora, če tega niso storile pred prvostopenjskim sodiščem, vendar pa se obravnava pred pritožbenim sodiščem vodi po pravilih, ki se uporabljajo za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje, vključno z vsemi obveznostmi strank. Stranke imajo tudi na obravnavi pred pritožbenim sodiščem pravico in dolžnost aktivno sodelovati in podajati izjave, lahko pa jih k temu pozove predsednik senata pritožbenega sodišča ali sodnik poročevalec. Poleg tega imajo zaradi zavarovanja svojih koristi pravico in dolžnost podajati ugovore procesne narave, saj kasneje tega ne morejo več storiti. Prav tako imajo pravico postavljati vprašanja strankam, pričam in izvedencem, ki jih pritožbeno sodišče zasliši. Izpodbijana odločba tožene stranke torej ne temelji le na zmotni uporabi določbe 24. člena ZBPP, pač pa tudi na napačni razlagi določb 347., 348, 349. in 358. člena ZPP. To še zlasti velja zato, ker bo moralo v pravdni zadevi, v kateri tožnik prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, višje sodišče zaslišati priče in stranke, kar pomeni, da teza tožene stranke o neaktivnosti tožnika na tej obravnavi ne drži. Tožnik tudi izpostavlja, da je Ustavno sodišče RS večkrat poudarilo, da mora biti vsaki stranki v pravdnem postopku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, kot tudi o pravnih vprašanjih. Gre za pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS. Izpodbijana odločba pa to pravico tožniku krši, saj mu onemogoča, da bi bil na glavni obravnavi s pomočjo ustreznega pravnega zastopanja v okviru brezplačne pravne pomoči, do katere je zaradi slabega premoženjskega stanja upravičen, zmožen sodelovanja pri ponovnem izvajanju dokazov.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi presodila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki ga določa 24. člen ZBPP in zato ni posebej presojala ali izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev te pomoči, saj morata biti oba kriterija izpolnjena kumulativno. Po določbi 24. člena ZBPP se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi. Tožena stranka meni, da glede na stadij pravdnega postopka, v katerem tožnik prosi za dodelitev pravne pomoči, ne potrebuje zastopanja po odvetniku, saj se bodo pri višjem sodišču obravnavala le procesna vprašanja in zato tožnikova aktivnost v smeri dokazovanja pravnorelevantnih dejstev ni več potrebna.

7. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno povzela vsebino sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 37/2015 z dne 2. 6. 2016. Vrhovno sodišče RS je v revizijskem postopku ugotovilo, da je Višje sodišče v Ljubljani, ki je s sodbo opr. št. II Cp 57/2014 z dne 4. 6. 2014 spremenilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1821/2013-11 z dne 15. 11. 2013, izdano v pravdni zadevi tožnice A.A. zoper tožnika kot toženca v pravdi, zaradi ugotovitve ničnosti posojilne pogodbe, bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Do kršitve je prišlo, ker je višje sodišče podvomilo v pravilnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo okrožno sodišče na podlagi neposredno izvedenih dokazov in spremenilo njegovo odločitev, ne da bi pred tem izvedlo pritožbeno obravnavo. Vrhovno sodišče RS je zato odločitev Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje z napotkom, da kršitev odpravi, kar pomeni, da od njega zahteva, da izvede pritožbeno obravnavo, šele nato pa odloči o pritožbi.

8. Sodišče pritrjuje tožniku, ki v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila določbe ZPP o pritožbeni obravnavi. Če višje sodišče v pravdnem postopku razpiše glavno obravnavo, nanjo povabi stranke oziroma njihove zakonite zastopnike ali pooblaščence in pa tiste priče in izvedence, za katere sklene, da jih bo zaslišalo (prvi odstavek 348. člena ZPP). Pri izvedbi glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje smiselno veljajo določbe o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (281. do 305. člen). Če na obravnavo ne pride nasprotna stranka (v predmetnem pravdnem postopku je to tožnik), se šteje, da so trditve o dejstvih, ki se v pritožbi izpodbijajo ali zatrjujejo, resnične (drugi odstavek 348. člena ZPP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje se začne s poročilom poročevalca, ki razloži stanje stvari, ne da bi dal svoje mnenje o utemeljenosti pritožbe, nakar se prebere sodba ali del sodbe, na katerega se nanaša pritožba, če je treba pa tudi zapisnik o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, nakar pritožnik obrazloži svojo pritožbo, nasprotna stranka pa odgovor na pritožbo (tretji in četrti odstavek 348. člena ZPP). Ker v obravnavanem primeru višje sodišče dvomi v pravilnost dokazne ocene okrožnega sodišča, bo moralo, skladno s petim odstavkom 348. člena ZPP, neposredno izvesti dokaze in ugotavljati dejstva v katera dvomi.

9. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS v predmetni pravdni zadevi ter ob upoštevanju prej opisanih določb ZPP, sodišče meni, da je tožena stranka napačno presodila, da se bodo v ponovljenem postopku pred Višjim sodiščem v Ljubljani obravnavala le postopkovna vprašanja in da zato tožnikova aktivnost v postopku ne bo potrebna. Res je sicer, da je bila bistvena kršitev določb postopka razlog za razveljavitev sodbe višjega sodišča, vendar pa je do te kršitve prišlo zato, ker je višje sodišče, ki je podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča, ne da bi izvedlo pritožbeno obravnavo. V ponovljenem postopku bo zato višje sodišče moralo izvesti obravnavo (ta je tudi že določena za dan 19. 5. 2017). Trditev tožene stranke, da tožnikova aktivnost na pritožbeni obravnavi ne bo potrebna, torej, glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS in v 8. točki te obrazložitve citirane določbe ZPP, ni utemeljena. Sodišče meni, da je pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči treba poiskati in v odločbi utemeljiti ravnovesje med načelom enakopravnega uresničevanja pravice do sodnega varstva in konkretno življenjsko situacijo, torej v konkretnem primeru tudi sposobnostjo tožnika, da se lahko pritožbene obravnave udeleži sam ter učinkovito zaščiti svoje interese. Tožena stranka tega v dosedanjem postopku ni ugotavljala, razlog za to pa je v napačni razlagi tako sodbe Vrhovnega sodišča RS kot tudi določb ZPP, ki urejajo postopek pritožbene obravnave, posledično pa napačne razlage določbe 24. člena ZBPP.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljeno kršitev odpraviti, kolikor bo ugotovila, da tožnik izpolnjuje objektivni kriterij za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči, pa oceniti še izpolnjevanje subjektivnega kriterija in nato sprejeti odločitev.

K točki II izreka:

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.