Jedro

V primeru uveljavljanja škode na podlagi sklenjenega pogodbenega zavarovanja odgovornosti mora tožnik v tožbi navesti tudi elemente odškodninske odgovornosti, sicer je tožba nesklepčna.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v izpodbijanem delu (tč. 1 in 3 izreka) sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 12.657,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - z evrsko protivrednostjo od zneska 37.719,34 SIT od 25.10.2006 do 31.12.2006, od zneska 157,40 EUR od 12.9.2007 dalje in - od zneska 12.500,00 EUR od 12.9.2007 dalje do plačila in tožniku povrniti pravdne stroške.“

2. Pritožba tožnika se zavrne in v zavrnilnem delu (tč. 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 423,00 EUR v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 12.657,40 EUR ter mu povrniti 1.344,12 EUR pravdnih stroškov, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki in v pritožbah predlagata ustrezno spremembo, tožnik zvišanje prisojene odškodnine, tožena stranka pa stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena v prenizkem znesku. Za telesne bolečine bi bila primerna odškodnina 8.000,00 EUR in ne 6.000,00 EUR, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ter v nadaljevanju pritožbe povzema poškodbe, ki jih je utrpel in nevšečnosti med zdravljenjem. Poškodbe so pri tožniku pustile trajne posledice, ki so vidne v zadebeljenosti desnega gležnja in omejenosti v skočnem sklepu in tožnik čuti bolečine ob vsaki obremenitvi poškodovane desne noge. Ni več sposoben za hojo na daljše razdalje, težave ima pri hoji na neravnem delu terena, ni sposoben za opravljanje težjih fizičnih del in meni, da mu pripada iz tega naslova 9.000,00 EUR. Pri odmeri stroškov sodišče ni upoštevalo sodne takse za razširitev tožbe v znesku 144,00 EUR.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnik v tožbi ni navedel nobenega dejstva, na katerega opira svoj zahtevek. Trditvena podlaga ne vsebuje nobene navedbe o odgovornosti zavarovanca tožene stranke, nedopustnem ravnanju niti o obstoju vzročne zveze in je tožba nesklepčna in ker je vložena po odvetniku, bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči. Tožena stranka je na to opozarjala ves čas postopka, saj oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode, če so podani splošni pogoji odškodninskega delikta. Sodišče se je ugovoru tožene stranke o pomanjkanju trditvene podlage v izpodbijani sodbi izognilo. Po zavarovalnih pogojih, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zavarovanca in njegovih svojcev ter poslovnih družbenikov zavarovanca. Ker je tožnik družbenik zavarovanca, zavarovanje ni podano, saj ni tretja oseba.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa neutemeljena.

V konkretnem primeru tožnik uveljavlja od tožene stranke povračilo škode na podlagi zavarovalne police za zavarovanje odgovornosti po Zakonu o graditvi objektov, ki jo je sklenil zavarovalec T.K. d.o.o. s toženo stranko. Tožnik je družbenik in direktor zavarovalca in trdi, da se je poškodoval kot delavec (vodja gradbišča) zavarovalca 18.7.2006 na gradbišču v Č., ko je pri sestopu s približno 70 cm visokega zidu stopil na kamen, ki se je premaknil in je tožnik utrpel hudo poškodbo desne noge. Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke ne zadostuje sam obstoj škodnega dogodka, kot je ves čas v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila tožena stranka, temveč je potrebna tudi odgovornost zavarovalca glede na sklenjeno zavarovalno polico. Tožnik ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, kljub temu da je tožena stranka opozarjala na pomanjkanje trditvene podlage tožbe, ni dopolnil in ni zatrjeval dejstev, v čem je odškodninska odgovornost zavarovalca. Tožnik kot oškodovanec bi lahko zahteval povračilo škode od tožene stranke, če bi bili podani splošni pogoji odškodninskega delikta (nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza, odgovornost povzročitelja). Tožnik ne v tožbeni trditveni podlagi ne v kasnejših vlogah in obravnavani ni zatrjeval nobenega od zgoraj navedenih elementov, razen nastanka škode, kot utemeljeno trdi tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage samo ugotavlja, da tožnik uveljavlja škodo na podlagi čl. 149 OZ (objektivna odgovornost), kot utemeljeno opozarja tožena stranka. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago, na katero je ves čas opozarjala tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, je tožba nesklepčna. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugodilo nesklepčnemu zahtevku, napačno uporabilo materialno pravo in je bilo v posledici tega utemeljeni pritožbi tožene stranke ugoditi in v izpodbijanem obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti ter zavrniti tožbeni zahtevek, istočasno pa tudi zavrniti pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe (čl. 358 in 353 ZPP).

Tožena stranka je uspela s pritožbo in ji mora tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo sodno takso za pritožbo. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/2 v zvezi s členom 154 ZPP.