Jedro

Zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni tedaj, ko je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi, kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani akt. Tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji.

Upravno sodišče je na seji izvajalo dokaze in ocenjevalo dejstva. S tem je poseglo v revidentovo pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, se lahko na seji nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).

Upravni organ s tem, ko je družbi A. d. d. omogočil uresničevanje pravice do udeležbe v postopku, skladno z namenom dovoljene obnove upravnega postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP v zvezi z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, pri tem pa v okviru razlogov sodbe o dovolitvi obnove z dne 25. 5. 2017 obrazložil, zakaj je za učinkovito uresničevanje te pravice v obnovljenem postopku treba ugotavljati, ali revident izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije na podlagi 199. člena ZV-1, kot tudi kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi družbe A. d. d., ni presegla okvira obsega po 9. točki 260. člena ZUP dovoljene obnove postopka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 109/2018-41 z dne 5. 11. 2019, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, št. 35501-45/2010/221 z dne 30. 5. 2018, s katero je ta razveljavila svojo odločbo, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008 (1. točka izreka odločbe), zavrnila zahtevek tožeče stranke za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (2. točka izreka odločbe) ter odločila, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (3. točka izreka odločbe). Vlada Republike Slovenije je z razveljavljeno odločbo št. 35501‑5/2008/5 z dne 14. 2. 2008 za koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač določila tožečo stranko.

2. V izpodbijani sodbi je Upravno sodišče poudarilo, da že iz sodbe tega sodišča I U 1493/2015‑27 z dne 25. 5. 2017 (o dovolitvi obnove postopka) izhaja, da je pravno varovani interes prizadete stranke (družbe A. d. d.) za vstop v postopek podan, poleg tega pa je tudi ta družba sama vložila vlogo za podelitev koncesije. Na njen pravni interes ne vpliva, da je toženka njeno vlogo zavrnila, saj je bila ta odločba izdana kasneje kot odločba, katere pravilnost in zakonitost se presoja v tem upravnem sporu. V zvezi z očitkom prekoračitve okvira dovoljenega obsega obnove postopka je sodišče pojasnilo, da je bila toženka v obnovljenem postopku dolžna ugotavljati dejansko stanje tudi z upoštevanjem navedb prizadete stranke, ki jih zaradi njenega izostanka v prvotnem postopku ni ugotavljala, kar izhaja iz prvega odstavka 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ob tem pa se je sklicevalo tudi na načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), ki lahko privede do drugačne odločitve kot v prvotnem postopku. Toženka je ugotavljala dejansko stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, v zvezi s katero je bila dovoljena obnova postopka, pri tem pa je upoštevala tudi dokaze, ki so datirani po datumu izdaje predhodne odločbe, saj se te listine nanašajo na dejstva, odločilna za ugotavljanje dejanskega stanja v času izdaje odločbe in dodatno utemeljujejo ugotovitev, da tožeča stranka na dan 10. 8. 2002 ni rabila vode, in tako ne izpolnjuje pogojev iz 199. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Rabo vode bi morala dokazati sama in ne zadošča, da jo je rabil subjekt, ki ji je nepremičnino z vrtino prodal. Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča) glede neizvedbe glavne obravnave pojasnilo, da je tožeča stranka predlagala le branje listin, vendar ni z ničemer utemeljila (in to tudi ne izhaja iz zadeve), da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, temveč le ocena teh dokazov in v zvezi s tem pravilna uporaba materialnega prava in pravil postopka. Kontradiktornost v tem sporu je bila zagotovljena z medsebojnim posredovanjem vlog strank, ki so se v svojih odgovorih nanje lahko opredelile do navedb drugih strank.

3. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom X DoR 236/2019-3 z dne 19. 2. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanj: 1.) Ali je bilo ravnanje Upravnega sodišča, ko ni razpisalo glavne obravnave, temveč je odločilo na nejavni seji, zakonito in v skladu z vzpostavljenimi kriteriji Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice? in 2.) Ali je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožena stranka pri odločanju v postopku obnove postopka ni presegla okvira obsega dovoljene obnove?

4. Zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča je tožnik (v nadaljevanju revident) na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložil revizijo. **Glede prvega revizijskega vprašanja navaja**, da je Upravno sodišče, s tem, ko je odločilo na nejavni seji in ni izvedlo glavne obravnave, ravnalo nezakonito in v nasprotju s kriteriji, ki so jih vzpostavili Vrhovno sodišče, Ustavno sodišče Republike Slovenije in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Opozarja na diametralno nasprotje svojih navedb in navedb stranke z interesom v obravnavani zadevi, zaradi česar bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo, na kateri bi oba procesna subjekta lahko sodišču neposredno predstavila svoja stališča in dokaze. Upravno sodišče je presojalo dokaze na nejavni seji, kar je nepravilno. Navaja, da je v tožbi izrecno zapisal, da se ne strinja s sojenjem na nejavni seji, torej z drugimi besedami, da zahteva izvedbo glavne obravnave, poleg tega pa je zatrjeval, da je v obnovljenem upravnem postopku dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno ter da se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja. Upravno sodišče se je pri obrazložitvi v izpodbijani sodbi sklicevalo na določbo 71. člena ZUS-1 (in ni obrazložilo zanj pomembnih in izpostavljenih vprašanj ter navedb), hkrati pa ni izvedlo glavne obravnave. Na ta način je Upravno sodišče brez dvoma poseglo v njegove temeljne ustavno varovane pravice do sojenja na glavni obravnavi v smislu 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišču očita tudi neustrezno obrazložitev odločitve za neizvedbo glavne obravnave, še zlasti zaradi sklicevanja na starejše in preseženo stališče Ustavnega sodišča iz odločbe Up-1055/05 z dne 19. 6. 2006. Opozarja na odstop odločitve Upravnega sodišča od stališč, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi X Ips 15/2019. **Glede drugega revizijskega vprašanja navaja,** da je z izpodbijano odločbo toženka razveljavila prvotno odločbo z dne 14. 2. 2008 iz razlogov, ki niso obnovitveni razlogi, s tem pa je presegla okvir dovoljene obnove postopka, določene s sodbo z dne 25. 5. 2017. Toženka je postopek vodila na način, kot da je postopek obnove dovoljen v celoti, ne le v delnem obsegu (tj. po 9. točki 260. člena ZUP), zaradi česar tudi izpodbijana odločba presega okvir dovoljenega obsega obnove postopka, saj z njo tožena stranka posega v pravnomočno pridobljene pravice tožeče stranke. V obnovljenem postopku je bilo dejansko in pravno stanje ugotovljeno povsem drugače kot v prvem postopku, toženka pa je sklepala, da revident ne izpolnjuje pogojev za podelitev koncesije po 199. členu ZV-1. S tem, ko je upravni organ v postopku, obnovljenem po 9. točki 260. člena ZUP, dejansko stanje ugotovil drugače in posledično drugače uporabil materialno pravo, je presegel dovoljen okvir obnove postopka, določen v sklepu o obnovi postopka, saj je prvotno odločitev razveljavil iz razloga, ki ne more biti obnovitveni razlog (prim. X Ips 23/2012, X Ips 114/2011, X Ips 516/2007). Takšen poseg, pa ni samo v nasprotju z določbami ZUP, marveč tudi v nasprotju z določbo 158. člena Ustave. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženke ni določno navedeno, v katere pravice A. d. d. naj bi bilo z odločbo z dne 14. 2. 2008 poseženo, odločba pa je bila razveljavljena zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa obnova ni bila dovoljena. S tem, ko je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke z obrazložitvijo, ki odstopa od uveljavljene sodne prakse, pa je sodišče poseglo v njegove z odločbo z dne 14. 2. 2008 pridobljene pravice. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, stranka z interesom pa navaja, da deloma niso podani pogoji za dovoljenost revizije in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo v tem delu zavrže, sicer pa je revizija neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev, zahteva pa tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve upravnih organov in upravnega sodišča, ki so povezane s pravnim vprašanjem glede katerega je bila revizija dopuščena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP). Izven konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, pa revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na revizijske navedbe, ki to vprašanje presegajo, kot tudi ne na navedbe, s katerimi revident nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

_Glede neizvedbe glavne obravnave_

8. Ustavno sodišče je v odločbi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 pravico do glavne obravnave v upravnem sporu opredelilo kot samostojno človekovo pravico, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS.1 Poudarilo je, da izvedba glavne obravnave nima pomena le kot sredstvo za izvedbo dokazov, ampak je njen namen tudi omogočiti, da se organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju, kjer se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče. S tem je nadgradilo svoje dotedanje stališče, da je glavna obravnava le sredstvo za izvedbo dokazov, na katerega se je v izpodbijani sodbi sklicevalo sodišče prve stopnje.2 Glavna obravnava je glede na navedeno namenjena ne le izvedbi dokazov, ampak tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev dejanskega stanja.

9. Iz stališč Ustavnega sodišča izhaja, da je glavna obravnava namenjena tudi zbiranju dokaznega gradiva ob sodelovanju obeh strank upravnega spora, nato pa izvedbi tistih dokazov, ki jih Upravno sodišče oceni kot pravočasne, primerne in pomembne za odločitev. Vendar mora sodišče presojo, katere dokaze bo izvedlo, katere pa zavrnilo, opraviti na glavni obravnavi.3

10. Namen glavne obravnave je torej, da se opravi razprava tako o dejanskih, kot tudi o pravnih navedbah strank, ki jo usmerja sodišče preko materialnega procesnega vodstva in odprtega sojenja ter na podlagi katere sodišče pravnomočno odloči o sporu.4

11. Izjeme od splošnega pravila, da sodišče na prvi stopnji upravnega spora odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), so določene v 59. členu ZUS-1 in jih je po presoji Vrhovnega sodišča treba razlagati skladno z Ustavo RS in restriktivno.5 Ustavno sodišče poudarja, da mora iz razlogov za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi glavna obravnava ni potrebna.6

12. Po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči na seji, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Drugi odstavek 59. člena pa taksativno našteva primere, ko sodišče lahko odloči brez glavne obravnave kljub spornemu dejanskemu stanju. Glede izjeme iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-17, je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je navedena zakonska določba protiustavna, saj ureja nedopustno izjemo od glavne obravnave. Sodišče je torej ne sme uporabiti kot podlago za opustitev izvedbe glavne obravnave, saj bi s tem nedopustno poseglo v ustavno pravico strank do izvedbe glavne obravnave.8

13. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svojo sodbi jasno in izrecno obrazložiti.9

14. Prav tako je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni tedaj, ko je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi, kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani akt. Tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji.10

15. V obravnavani zadevi je revident v tožbi izrecno zahteval razpis glavne obravnave in neposredno izvedbo predlaganih dokazov.11 Poudaril je tudi, da je bil v obravnavanem primeru že upravni postopek enostopenjski in bi s stališča ugotavljanja dejanskega stanja zadeve, obravnavanje na nejavni seji pomenilo dodaten obid načela kontradiktornosti in pravice stranke do izjave v postopku.

16. Revident utemeljeno opozarja, da je bilo dejansko stanje med strankama sporno (to potrjuje tudi povzetek tožbenih navedb v izpodbijani sodbi). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi12 samo izpostavilo, da je ključno relevantno vprašanje, odločilno za sprejem odločitve, v odgovoru na vprašanje, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoj, določen v 199. členu ZV-1 (tj. rabo vode iz vrtine RgS-2/88). Pojasnilo je,13 da je ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje predpisanih pogojev (ne glede na v tožbi zatrjevano izpolnjevanje teh pogojev s strani pravnega prednika tožeče stranke) pravilen. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da je Upravno sodišče na seji izvajalo dokaze (z vpogledom v dokazne listine – konkretno pogodbo o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997) in ocenjevalo dejstva.14 S tem je poseglo v revidentovo pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 60/2021 z dne 10. 11. 2021 pojasnilo, da se lahko na seji nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).

17. Ker je po navedenem Upravno sodišče odločilo brez glavne obravnave v nasprotju z določbami ZUS-1, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po četrtem odstavku 75. člena ZUS-1, ki hkrati pomeni kršitev revidentove pravice do glavne obravnave oziroma pravice do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS. Odgovor na revizijsko vprašanje je torej, da ravnanje Upravnega sodišča, ko ni razpisalo glavne obravnave, temveč je odločilo na nejavni seji, ni bilo zakonito in v skladu z vzpostavljenimi kriteriji Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in ESČP. 18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1).

_**Glede okvira obsega dovoljene obnove**_

19. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta Vlada RS in Upravno sodišče (ki je njeni odločitvi pritrdilo) presegla s sklepom o dovolitvi obnove postopka določen okvir odločanja v obnovljenem postopku.

20. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče,15 da je obnova dovoljena le v obsegu, navedenem v izreku sklepa o njeni dovolitvi, in tega obsega ni dovoljeno preseči, saj bi se v nasprotnem primeru lahko poseglo v pravnomočno (ali dokončno) odločbo v delu, v katerem obnova ni dovoljena. Tak poseg ni samo v nasprotju z ZUP, temveč tudi s 158. členom Ustave, po kateri je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Namen obnovljenega postopka, dovoljenega po 9. točki 260. člena ZUP, je preveriti pravilnost in zakonitost odločbe, ob sodelovanju osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala, pa bi morala.

21. Obnova postopka po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Če gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP (kot v obravnavanem primeru) pa je dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranska udeleženka oziroma stranka. To pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.16

22. V obravnavanem primeru se je postopek podelitve koncesije vodil na zahtevo revidenta. Prvotno je bil samo on stranka tega postopka, ne glede na to, da je tudi stranka z interesom podala zahtevo za podelitev koncesije na isti vrtini iz istega vodonosnika. Upravno sodišče je na podlagi tožbe stranke z interesom s sodbo I U 1493/2015-27 z dne 25. 5. 2017 (med drugim) odločilo, da se dovoli obnova postopka o določitvi koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, zaključenega z odločbo Vlade RS št. 35501‑5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, v obsegu stranske udeležbe stranke z interesom (družbe A. d. d.), tj. iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP).17 V takem primeru je treba navedbe stranke, ki prej ni sodelovala v postopku, upoštevati tudi glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev koncesije revidenta. Stranka z interesom je namreč, tako kot revident, podala zahtevo za podelitev koncesije na isti vrtini, s tem pa izkazuje pravni interes za ugotovitev, da revident pogojev za pridobitev koncesije ne izpolnjuje. Možnost sodelovanja v postopku seveda pomeni možnost podajanja predlogov in predložitev dokazov, in če organ v taki situaciji ugotovi drugačno dejansko stanje, to ne pomeni preseganja okvira dovoljene obnove. Seveda pa je treba pred izdajo odločbe (tudi v obnovljenem postopku) stranki, ki je prvotno sama sodelovala v postopku (kot tudi stranki, ki je naknadno po sklepu o obnovi vstopila v postopek), dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Organ namreč tudi v obnovljenem postopku svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

23. Da je tožena stranka izreku in razlogom iz pravnomočne sodbe o dovolitvi obnove postopka, kot tudi stališču Vrhovnega sodišča o namenu dovoljene obnove upravnega postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP, sledila, je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega akta. Toženka se je na straneh 6 in 7 izpodbijanega upravnega akta sklicevala na stališče, ki ga je sprejelo Upravno sodišče v sodbi z dne 25. 5. 2017 in v tej zvezi navedla, da ugovorov družbe A. d. d. ni mogoče omejiti le na njeno formalno sodelovanje v postopku, kar bi ji omogočilo izjavljanje v obnovljenem postopku, brez možnosti presoje zakonitosti revidentu podeljene koncesije, saj bi šlo v nasprotnem primeru za izvotljeno pravico sodelovanja. Kot navaja toženka v izpodbijanem aktu, je prav zato treba v obnovljenem postopku ob sodelovanju stranke z interesom presojati pogoje za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88 revidentu. Ključni pogoj za vložitev vloge za podelitev koncesije na podlagi 199. člena ZV-1 pa je okoliščina, da pravna ali fizična oseba rabi vodo ali morsko dobro ali odvzema naplavine.18

24. Iz navedenega sledi, da toženka s tem, ko je družbi A. d. d. omogočila uresničevanje pravice do udeležbe v postopku, skladno z namenom dovoljene obnove upravnega postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP v zvezi z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, pri tem pa v okviru razlogov sodbe o dovolitvi obnove z dne 25. 5. 2017 obrazložila, zakaj je za učinkovito uresničevanje te pravice v obnovljenem postopku treba ugotavljati, ali revident izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije na podlagi 199. člena ZV-1, kot tudi kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi družbe A. d. d., kot pravilno ugotavlja tudi Upravno sodišče v 28. in nadaljnjih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe, s tem ni presegla okvira obsega po 9. točki 260. člena ZUP dovoljene obnove postopka.

25. Odgovor na vprašanje se torej glasi, da je sodišče pravilno presodilo, da toženka pri odločanju v postopku obnove postopka ni presegla okvira obsega dovoljene obnove.

**K II. točki izreka**

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridrži za končno odločbo.

**Glasovanje**

27. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Stališče, da je sodišče kršilo zakon s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave, ker to terja 22. člen Ustave, ki je bilo potrjeno v več odločbah Ustavnega sodišča (glej npr. odločbe, št. Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019 in Up-685/19 z dne 9. 11. 2021), šteje za ustaljeno v ustavnosodni presoji (glej v zvezi s tem ločeno mnenje predsednika Ustavnega sodišča dr. Accetta k zadevi Up-588/19 z dne 12. 1. 2023). Svojo presoje o kršitvi pravice do glavne obravnave pa Ustavno sodišče omejuje na navedbe v ustavni pritožbi (npr. v zadevi Up-794/18 z dne 10.11. 2022). 2 Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča RS Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019 in Up-1135/17 z dne 21. 11. 2019. 3 Glej sklepe VS RS I Up 144/2020 z dne 11. 11. 2020, X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020 in druge. Izvedba glavne obravnave torej ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma treba izvesti na glavni obravnavi, temveč je tudi to presojo treba opraviti na sami glavni obravnavi. 4 Prim. sklep VS RS X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. 5 Glej npr. zadeve VS RS X Ips 22/2020, X Ips 59/2020, X Ips 118/2020 in X Ips 120/2020. 6 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 (14. točka obrazložitve). 7 Ta določa, da lahko upravno sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. 8 Glej sklep VS RS X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 (15. točka obrazložitve). 9 Prim. s sklepom VS RS X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020. 10 Prim. sklep VS RS X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. 11 Prim. s VII. tožbe (list. št. 13). 12 Prim. s 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 Prim. s 34. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 V 34. točki obrazložitve je tako navedlo: „V zvezi z vsebino te pogodbe sodišče ugotavlja, da sta stranki pogodbe B. d. o. o. in C. d. o. o., ki v uvodnih ugotovitvah pogodbe ugotavljata, da B. d. o. o. pri opravljanju svoje dejavnosti uporablja predmetno vrtino, da ima C. d. o. o. dobro organizirano in kadrovsko usposobljeno vrelčno službo, ki skrbi za vzdrževanje njenih vodonosnikov in vrtin ter da obstaja obojestranski interes, da slednja s svojo službo prevzame tudi opravljanje del vzdrževanja vrtin, katerih lastnik in uporabnik je B. d. o. o. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni stranka te pogodbe in ji ta pogodba ne zagotavlja nobenih pravic, pri tem pa pogodba ne določa, da bi bila prizadeta stranka oziroma njen pravni prednik dolžan storitve po pogodbi izvajati vsakokratnemu lastniku, ampak zavezuje samo pogodbeni stranki.“ 15 Prim. s sodbo X Ips 23/2012 z dne 2. 10. 2013. 16 Prim. sodbo VS RS X Ips 23/2012 z dne 2. 10. 2013, sodba X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010, X Ips 114/2011 z dne 5. 12. 2012. 17 Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. 18 Pri tej zahtevi je treba upoštevati stanje na dan uveljavitve ZV-1 (torej 10. 8. 2022) – pravna ali fizična oseba, ki poda vlogo na podlagi tega člena, je na ta datum morala rabiti vodo.