Jedro

Za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju je pomemben čas, v katerem se je to premoženje pridobivalo. Zato dogajanje po prenehanju zakonske zveze, torej tudi odplačevanje kreditov, ne vpliva več na višino deležev na skupnem premoženju. Premoženje je bilo takrat že pridobljeno, dolgove pa morata stranki poravnati v sorazmerju s svojima deležema.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (2. in 3. odst. izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje strank stanovanjska hiša K., ki stoji na parceli št. 1329/17 k.o. A. ter da je pri tej nepremičnini tožnik lastnik do ene četrtine hiše in prizidka - delavnice zgrajene k stanovanjski hiši K., prav tako do ene četrtine. Toženko je zavezalo, da mora tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da v tej pravdi uveljavlja le to, kar mu priznava že sam zakon. Zato nosi toženka dokazno breme. Sodišče je bilo pod vtisom, da je toženka razvezana ženska z otrokom ter da je to za njo neprijetno in krivično. Sodišče je namreč zapisalo, da je upoštevalo ne samo dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Toženka izhaja iz razmeroma dobro stoječe družine in zato nikoli ni bila vajena delati.

Je relativno mlada in povsem neizkušena in kar je tožnika najbolj prizadelo, se je ta neizkušenost kazala zlasti v gospodinjstvu, ki ga toženka nikoli ni vodila tako, kot bi ga morala voditi, kaj šele, da bi se ukvarjala z gradnjo hiše. Toženka ni imela osnovnih pogledov na problematiko, povezano z gradnjo objekta. Razen tega je tudi relativno zapravljiva. Poleg svoje plače je uporabila tudi del tožnikove in če tožnik ne bi bil tako prizadeven, sposoben in vztrajen pri ustvarjanju skupnega imetja, tega imetja sploh ne bi bilo (in tudi ne te pravde). Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza o višini dolgoročnega kredita, ki je ostal neodplačan, niti ni pojasnilo, po kakšnem tečaju je preračunalo še neodplačane kredite.

Zaradi te opustitve je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vsi računi se glasijo na toženkino ime zgolj zato, ker je tožnik toženko vpisal v P. stanovanjsko zadrugo. Toda račune je dejansko plačeval on. Njegovi osebni dohodki so bili vedno bistveno višji od toženkinih, razen tega pa je imel veliko prihrankov še iz časa pred sklenitvijo zakonske zveze. V času, ko sta bili stranki poročeni, toženka sploh ni bila zaposlena, za nameček pa je bila že noseča. Zmotna je tudi ugotovitev, da toženka ni bila tako pasivna pri pripravi dokumentov in dovoljenj, kot je zatrjreval tožnik. V tem pogledu ni napravila ničesar. Kot bivši miličnik pa je toženec vedel, kam je potrebno iti, da se stvar uredi. Sodišče se tudi ni vprašalo, kaj bi lahko tako mlada, krhka in neizkušena ženska storila pri gradnji hiše. Vse malice, pijačo in jedačo je moral s svojim denarjem kupovati tožnik. Ko je bila tožnica v službi, je v popoldanskem času najbolj garal. Sodišče tudi ni navedlo, katere priče so toženko videle delati na gradbišču oziroma pripravljati hrano za delavce. Če so njene najboljše moči izčrpane že s tem, da je nosila hrnao in pijačo delavcem, potem njen prispevek gotovo ni mogel biti ravno velik. Sicer pa so vsi številni delavci hodili le zaradi tožnika in niti slučajno ne zaradi toženke. Sodišče je sicer zapisalo, da je pri odločanju upoštevalo tudi plačila tožnika v obliki avtokleparskih del. Vendar to ni prišlo nikjer do izraza pri odločanju o zahtevku. Sodišče o tem piše tudi, da to niso bila večja dela, kar pa spet ne drži. Sodišče ni ugotovilo, koliko obrokov sta stranki skupaj odplačali, niti ne pove, koliko denarja je bilo odplačanega in koliko kreditnih obrokov vrnjenih. Zapisalo je le, da sta stranki odplačali kakih 10 do 15 obrokov. Neraziskane so ostale pomembne okoliščine, zlasti, kdaj sta stranki napeljali elektriko in vodo, ter kdaj sta sploh pričeli z gradnjo hiše. Pritožnik oporeka tudi mnenju izvedenca ter pričam, ki so toženkini sorodniki, na koncu pa sodišču še očita, da je hotel dopolniti svojo izpovedbo o tem, da je v sporno nepremičnino vložil tudi 20.000,00 DEM, kar je predstavljalo kupnino od prodanega stanovanja. Vendar sodišče o tem ni hotelo ničesar slišati.

Toženka je odgovorila na pritožbo, pri čemer opozarja na pomen dejstva, da stoji stanovanjska hiša s prizidkom na zemljišču, ki ga je dobila od svojih staršev in ki je bilo ob začetku gradnje opremljeno z vsemi komunalnimi in drugimi infrastrukturnimi elementi.

Hiša se je nato gradila s kreditom, ki ga je dobila toženka od svojega delodajalca. Oporeka še drugim pritožbenim trditvam ter predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, pri čemer ponavlja pritožbene trditve in razčlenjuje svoje poglede na prispevke strank k gradnji stanovanjske hiše in prizidka.

Pritožba je utemeljena.

Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju, pridobljenem z delom v zakonski zvezi, je treba izhajati iz določbe 1. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po kateri se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da pa zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Iz 2. odst. istega člena pa izhaja, da pri tem ne gre zgolj za računske operacije, v katerih bi se obračunavali zaslužki, vrednost dela in podobno, ampak se ugotavlja celovit odnos do skupnega življenja, do družine, gospodinjstva, dela nasploh in seveda tudi do neposrednega dela pri pridobivanju novega premoženja. Vsega tega ni mogoče številčno izraziti, ima pa enak pomen kot delo in zaslužek pri redni zaposlitvi. Zakonska zveza namreč ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih pa ne obračunska pravda. Zato je ob sedanjem stanju stvari brez pomena tožnikovo gostobesedno zatrjevanje, da je bila tožnica mlada, neizkušena, brez sposobnosti graditi hišo, relativno zapravljiva itd. Sicer pa so večina teh trditev (npr., da tožnica gospodinjstva nikoli ni vodila tako, kot bi ga morala voditi), pravzaprav ocene določenih ravnanj in stanj, o katerih pravilnosti pa ni mogoče soditi, če niso hkrati navedena tudi konkretna dejstva, ki posamezne ocene (kot ontološko - deontološke sinteze) utemeljujejo. In o teh dejstvih (npr., kako konkretno je tožnica vodila gospodinjstvo in kako konkretno bi ga morala) pritožba pravzaprav ničesar ne pove. Razen tega so tožnikove trditve, s katerimi izpostavlja delo v službi, istočasno pa svoje nesorazmerno garanje na zgradbi in za nameček še avtokleparska dela (s katerimi naj bi vračal pomoč znancev pri gradnji), tudi nelogične, saj se medsebojno izključujejo.

Irelevantne so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na problematiko najetja in odplačevanja kreditov. Za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju je namreč pomemben čas, v katerem se je to premoženje pridobivalo. Zato dogajanje, po prenehanju zakonske zveze, torej tudi odplačevanje kreditov, ne vpliva več na višino deležev na skupnem premoženju. Premoženje je bilo takrat že pridobljeno, dolgove pa morata stranki poravnati v sorazmerju s svojima deležema. Tisti, ki je odplačal več, kot bi bil dolžan glede na ugotovljeni solastninski delež, ima pravico to z drugim poračunati, ne more pa zaradi tega uveljavljati večjega deleža na premoženju.

Sodišče prve stopnje je torej pri oceni deležev na skupnem premoženju zmotno upoštevalo tudi to, katera od strank je dobila posojila in katera jih je in jih bo vračala. Po drugi strani pa je zanemarilo pomen razmerja med dohodki strank v času trajanja zakonske zveze, predvsem pa v skupno premoženje vloženo posebno premoženje. Slednje velja zlasti za toženkino zemljišče, ki se je z gradnjo spojilo v enoten objekt lastninske pravice in ki predstavlja (verjetno) edino entiteto skupnega premoženja, Če je sodišče prve stopnje po oceni prispevkov strank pri gradnji in drugih prispevkov, potrebnih za funkcioniranje družine, prišlo do zaključka, da sta ta prispevka enaka, bi moralo nato (namesto vprašanja, kdo je dobil kredite in kdo jih bo vračal) ugotavljati razmerje med osebnimi dohodki strank v času gradnje ter razmerje med vrednostjo v skupno premoženje vloženim posebnim premoženjem in vrednostjo celotnega fonda skupnega premoženja (t.j. poleg sporne nepremičnine - stanovanjske hiše s prizidkom še morebitne druge dele skupnega premoženja). In ker je to opustilo, pritožba (vsaj smiselno) utemeljeno opozarja, "da sodišče prve stopnje ni dognalo vseh pomembnih okoliščin". Ker je tako dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

Ker je odločitev o stroških pritožbenega postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjih odstavkih. Sodišče prve stopnje naj ugotovi, kakšna so bila v času gradnje razmerja med osebnimi dohodki strank ter s pomočjo izvedenca oceniti, kolikšno je razmerje vrednosti med zemljiščem (skupaj s komunalnimi priključki, če so ti že obstajali in morebitnim gradbenim dovoljenjem ter morebitno že zgrajeno ploščo in obodnim zidom), na katerem sta stranki zgradili oz. dogradili stanovanjsko hišo s prizidkom, ter vrednostjo celotnega fonda skupnega premoženja (to pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vrednost celotnega fonda skupnega premoženja). Ob tako (bolj ali manj) ekzaktnih ugotovitvah naj sodišče prve stopnje oceni še druge prispevke k nastanku skupnega premoženja (delo pri gradnji, delo v gospodinjstvu, skrb za družino, vzgojo in varstvo otrik itd.). Pri tem naj upošteva vsako prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine, pa čeprav ni materialne narave. Prav zaradi denarne nemerljivosti vseh drugih oblik dela in prizadevanj zakoncev izven delovnega razmerja je zakonodajalec v prvem odstavku 59. člena ZZZDR tudi določil domnevo, da sta deleža zakoncev enaka. Z merili 2. odst. tega člena pa preprečil različno vrednotenje posamznih prispevkov, do kateerih lahko pride tudi zaradi enostranskih interesov posameznega zakonca ob istočasnem opuščanju skrbi za družino.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP.