Jedro

Toženka je valutno tveganje s pogodbo v celoti prenesla na tožnika kot kreditojemalca. Takšen pogodbeni dogovor sicer ni prepovedan, če sta tožnika z njim soglašala. Njun pristanek pa je lahko bil pravno upošteven le, če je toženka ob sklepanju pogodbe celovito in pošteno opravila svojo pojasnilno obveznost. Gre za obveznost pogodbene stranke opozoriti drugo pogodbeno stranko na določene okoliščine, ki so pomembne za uresničitev interesov, zaradi katerih je druga stranka sklenila pogodbo, in ji pojasniti pomen teh okoliščin za uresničitev njenih interesov.

Tožnika se nista zavedala, da valutno tveganj bremeni samo njiju in da si ga ne delita s toženko. Toženka bi zato tožnika morala opozoriti tudi na možnost, čeprav hipotetično, velike rasti tečaja CHF, ki bi lahko imela za posledico, da bo cena kredita v CHF nazadnje višja kot cena kredita v domači valuti.

Tožnika bi morala dokazati, da si je toženka s pogodbo izgovorila zase korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar sta se sama zavezala izpolniti z isto pogodbo. Šele takšno nesorazmerje bi po prvem odstavku 119. člena OZ lahko imelo za posledico ugotovitev, da je pogodba oderuška in zato nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo uveljavljala ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, ki sta jo 17. 4. 2008 sklenila s toženko. Obenem sta zahtevala, da jima toženka vrne 31.645,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, podrejeno s 6 % obrestmi od 27. 3. 2017 dalje. Dodatno sta podrejeno uveljavljala še ugotovitev ničnosti posameznih pogodbenih določil (tretjega odstavka 3. člena, sedmega odstavka 5. člena, drugega odstavka 10. člena in petega odstavka 4. člena točke 1. pogodbe) ter vračilo 31.645,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2. Sodišče prve stopnje je vse zahtevke tožnikov zavrnilo. Odločilo je še, da morata tožnika toženki povrniti 7.721,85 EUR pravdnih stroškov.

3. Tožnika se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno zaključilo, da je toženka pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost. Verjelo je pričama Š. in K., ki nista verodostojni. Priči sta zaposleni pri toženki, konkretnega primera se ne spomnita, izpoved priče Š. pa je celo v očitnem nasprotju s spisovnim gradivom. Sodišče pa ni zaslišalo prič D., M. in L., ki sta jih predlagala tožnika, s čimer ju je pri dokazovanju postavilo v neenak položaj v primerjavi s toženko. Zmotno je ocenilo, da je tožnikova izpoved skladna z izpovedmi prič Š. in K. Na podlagi tožnikovih izjav v zvezi z obrestnim tveganjem mu je pripisalo, da se je zavedal valutnega tveganja. Špekulativno je zaključilo, da se je tožnik odločil za kredit v CHF, ker je bil tedaj ugodnejši. Zakaj naj bi bilo utemeljeno pričakovati zavedanje povprečnega potrošnika, da je cena za ugodnejši kredit hkrati pogojena s prevzemom večjega rizika, ni obrazložilo. Tožnika nista pričakovala večjih nihanj v medsebojnem razmerju obeh valut, toženka pa te njune zmote bodisi ni zaznala, bodisi je tožnika vedoma držala v zmoti. V resnici je bil tožnikoma sporni kredit prikazan kot najbolj ugoden, nihanja valutnega razmerja pa kot minimalna. Toženka bi jima morala predstaviti vsaj simulacije višine obroka v primeru zelo velike depreciacije EUR v razmerju do CHF, pa tega ni storila. Tožnika zaradi pomanjkljivih pojasnil nista mogla razumeti specifičnega tveganja deviznega kredita, saj več od opozorila na možno spremembo anuitete nista dobila. Pogodba je bila sklenjena leta 2008, eno leto po uvedbi EUR, ko je bil ta še močna valuta. Toženka se je, tudi zaradi opozoril Banke Slovenije, zavedala relativno visoke volativnosti tečaja in tveganosti tovrstnih kreditov za komitente, pa tožnika na to ni opozorila, zato je ravnala nepošteno. Čeprav takšnega nihanja ni pričakovala, bi morala predvidevati, da do tega lahko pride. Tožnik je zaman iskal kredit s fiksno obrestno mero, toženka pa je izkoristila njegov šibkejši položaj in tožnikoma prodala kredit v CHF pod pretvezo njegove večje ugodnosti, zlasti nižje referenčne obrestne mere. Pogodbene obveznosti obeh strank so v očitnem nesorazmerju, saj je celotno tveganje preneseno na tožnika, zato je pogodba že iz tega razloga moralno zavržna in nična.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevanih procesnih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo tako, da jo je mogoče preizkusiti. V sodbi je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, vsebino izvedenih dokazov pa je korektno povzelo. Pojasnilo je tudi, zakaj ni izvedlo ostalih predlaganih dokazov. Pritožbeni očitek o arbitrarnosti dokaznega postopka ni upravičen. Čeprav je sodišče o okoliščinah sklepanja sporne pogodbe zaslišalo samo toženkini priči (Š. in K.), ne pa prič (D., M. in L.), ki sta jih predlagala tožnika, s tem ni prekomerno in nedopustno poseglo v njuno pravico do izjave v postopku. Dejstva, ki jih je sodišče vzelo kot podlago za svojo presojo, je namreč tožnik priznal, zato nadaljnje izvajanje dokazov o teh dejstvih ni bilo potrebno (prvi odstavek 214. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo predvsem na svojo presojo, da je toženka ob sklepanju sporne kreditne pogodbe s tožnikoma izpolnila svojo pojasnilno obveznost. Pritožbeno sodišče s tem zaključkom izpodbijane sodbe ne soglaša. Ker se pritožbeni pomisleki glede dokazne ocene v prvi sodbi nanašajo prav na dejstva in dokaze v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne obveznosti, podrobnejši odgovor nanje ni potreben.

9. Potrošniška kreditna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, zaradi valutne klavzule v pogodbi predstavlja tvegan pravni posel. Končna cena kredita je namreč v celoti odvisna od nihanj na valutnem trgu, ki jih ni mogoče vnaprej predvideti; obenem rast vrednosti CHF v razmerju do EUR, ker sta se tožnika zavezala, da bosta kredit odplačevala v evrski protivrednosti glede na vsakokratni tečaj CHF, povzroči počasnejše odplačevanje glavnice.

10. Toženka je valutno tveganje s pogodbo v celoti prenesla na tožnika kot kreditojemalca. Takšen pogodbeni dogovor sicer ni prepovedan, če sta tožnika z njim soglašala. Njun pristanek pa je lahko bil pravno upošteven le, če je toženka ob sklepanju pogodbe celovito in pošteno opravila svojo pojasnilno obveznost. Gre za obveznost pogodbene stranke opozoriti drugo pogodbeno stranko na določene okoliščine, ki so pomembne za uresničitev interesov, zaradi katerih je druga stranka sklenila pogodbo, in ji pojasniti pomen teh okoliščin za uresničitev njenih interesov.1 V skladu z načelom vestnosti in poštenja mora namreč pogodbenik s pravo mero in na ustrezen način skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov svojega sopogodbenika (5. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).2

11. Toženka bi torej tožnika morala med drugim jasno opozoriti, da bosta v primeru velike spremembe tečaja CHF vse posledice nosila sama in da bosta takšno breme morda težko zmogla. Toženka ni tako ravnala. Iz sodbe je sicer mogoče povzeti, da je kreditojemalce opozarjala na dvojno tveganje (zaradi tečajne razlike CHF/EUR in zaradi vezanosti obrestne mere na libor), nadalje, da ni dajala prednosti kreditom v CHF, niti nobenih zagotovil glede gibanja tečaja v prihodnje; poleg tega jih je seznanila tudi z informativnim izračunom kredita v CHF. Po presoji pritožbenega sodišča vse navedeno ne zadošča, čeprav je tožnik priznal, da je toženka tožnikoma predstavila tveganje valutnih sprememb. Tožnika sta očitno želela varen (stanovanjski) kredit. Nihala sta med kreditom v CHF in kreditom v domači valuti, kar je bilo toženki znano. Na podlagi toženkinih pojasnil sta tožnika menila, da je kredit v CHF „vzdržnejši“, pri tem pa sta bila očitno osredotočena predvsem na (ugodnejšo) obrestno mero. Ni dvoma, da je tožnik, ki je po poklicu ekonomist, razumel, kaj je valutno tveganje. Tožnika pa se nista zavedala, da to tveganje bremeni samo njiju in da si ga ne delita s toženko. Toženka bi zato tožnika morala opozoriti tudi na možnost, čeprav hipotetično, velike rasti tečaja CHF, ki bi lahko imela za posledico, da bo cena kredita v CHF nazadnje višja kot cena kredita v domači valuti. Toženka tega ni storila, tožnika pa na to nevarnost, zlasti glede na predočene podatke o preteklem gibanju tečaja CHF, nista pomislila. Sporno kreditno pogodbo sta sklenila v prepričanju, da je kredit v CHF ugodnejši od kredita v domači valuti.

12. Stališče izpodbijane sodbe, da je od povprečnega potrošnika utemeljeno pričakovati zavedanje, da je cena za ugodnejši kredit prevzem večjega rizika, je po presoji pritožbenega sodišča prestrogo. Res pa zgolj dejstvo, da toženka ni zaznala opisane zmote tožnikov, še ne pomeni, da je sporna kreditna pogodba zato nična.

13. Ugotovljena kršitev pojasnilne obveznosti namreč terja dodatno presojo morebitne nepoštenosti pogodbenega pogoja. Pogodbeni pogoj je nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (23. in 24. člen Zakona o varstvu potrošnikov; v nadaljevanju ZVPot).

14. Izpodbijana sodba v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da toženki ni mogoče očitati slabovernosti pri sklepanju sporne kreditne pogodbe. Glede na opozorila Banke Slovenije, na katere se sklicuje pritožba, je toženka, upoštevaje zahtevano profesionalno skrbnost, sicer lahko pričakovala rast tečaja CHF v prihodnje, vendar ne tako izrazite. Zanesljivo pa ni mogla pričakovati in predvideti enostranskega ukrepa švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel največji vpliv na vrednost CHF. Ni torej zadostne podlage za sklepanje, da je toženka na nepošten način pripravila tožnika k sklenitvi pogodbe.

15. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ob sklepanju pogodbe ni ravnala nepošteno in da ni izkoristila lahkomiselnosti tožnikov.

16. Končno ni utemeljeno niti pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da med položajema pogodbenih strank ni bilo znatnega neravnotežja. Dejstvo, da je bilo celotno tečajno tveganje preneseno na tožnika, ne zadošča. Slednje, kot je bilo že navedeno, samo po sebi ne more biti moralno zavržno. Tožnika bi morala dokazati, da si je toženka s pogodbo izgovorila zase korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar sta se sama zavezala izpolniti z isto pogodbo. Šele takšno nesorazmerje bi po prvem odstavku 119. člena OZ lahko imelo za posledico ugotovitev, da je pogodba oderuška in zato nična.

17. Tudi sklicevanje tožnikov na domnevno nemoralnost pogodbe je pretirano. Pogodba bi lahko bila nemoralna le, če bi bila obveznost tožnikov tako visoka, da ob primerjavi s toženkino po splošnem prepričanju oziroma glede na splošno sprejeta moralna načela to nesorazmerje ne bi bilo več sprejemljivo. Tožnika nista pojasnila, katerim temeljnim moralnim načelom nasprotuje sporna pogodba. Navajala sta sicer, da se ne bi odločila za najem kredita v CHF, temveč za varnejši kredit v domači valuti, če bi toženka zadostila svoji pojasnilni obveznosti. Vendar pa tožnika nista navajala in dokazala, kakšna cena kredita bi bila zanju še sprejemljiva, predvsem pa nista dokazala, da bi za kredit v domači valuti nazadnje plačala manj, kot znaša končna cena njunega kredita v CHF. Še več, iz tožnikove izpovedi izhaja, da sta tožnika celo ponujeno konverzijo kredita zavrnila, ker bi se s tem odrekla ponovni spremembi pogodbe („rehabilitaciji situacije“, kot je izpovedal tožnik), če bi se tečaj znižal oziroma vrnil na prejšnjo raven. Toženki zato ni mogoče očitati, da je vedela, da tožnika pogodbe ne bi sklenila, če bi jima v zadostni meri vsebinsko pojasnila valutno tveganje.

18. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana sodba kljub deloma drugačnim materialnopravnim razlogom pravilna, saj sporna kreditna pogodba ni nična. Prav tako niso nična posamezna pogodbena določila, kot je tožnikoma ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

19. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

20. Tožnika sta s pritožbo propadla, zato morata svoje pritožbene stroške kriti sama, medtem ko toženka, ne glede na doseženi pritožbeni uspeh, do povračila svojih stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičena. Ker z njim ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, stroški za odgovor niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

1 Nina Plavšak in ostali: Obligacijsko pravo, splošni del; GV Založba, Ljubljana 2009, str. 139. 2 Ibidem, stran 135.