Jedro

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozvati pritožnika k dopolnitvi predloga tako, da mu bo mogoče ugoditi, temveč se mora stranka, še posebej pa to velja za pravno osebo, sama poučiti o tem, kaj je potrebno za ugoditev njenemu predlogu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prvotožene stranke za oprostitev plačila sodne takse in podrejeni predlog za dovolitev obročnega plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper sodbo, izdano 3.4.2015. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila prvotožena stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, da višje sodišče predlogu ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da Zakon o sodnih taksah – ZST-1 ne dopušča popolne oprostitve plačila sodne takse, je pravilna in temu ni kaj dodati (4. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 11. člena ZST-1). S takim predlogom pritožnik pač ne more uspeti.

5. Navedbe v zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks glede tožeče stranke, za odločitev niso pomembne. Pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks se namreč presojajo individualno, torej strogo vezano le na predlagatelja. Pri tem pa pritožnik navaja dejstva v zvezi s premoženjem osebe, ki ni tožeča stranka, ki jih tudi zato ne bi bilo mogoče upoštevati.

6. Navedbe v zvezi s podrobno strukturo premoženja in izterljivostjo posameznih terjatev so pritožbene novote. Novote je dopustno uveljavljati le, če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pred odločitvijo sodišča prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Pritožnik tega pogoja ni izkazal, zato jih tudi višje sodišče ne sme upoštevati. Pri tem sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozvati pritožnika k dopolnitvi predloga tako, da mu bo mogoče ugoditi, temveč se mora stranka, še posebej pa to velja za pravno osebo, sama poučiti o tem, kaj je potrebno za ugoditev njenemu predlogu. V skladu s 4. odstavkom 12. člena ZST-1 sodišče lahko po uradni dolžnosti preveri resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju, kadar dvomi v resničnost teh navedb, nikakor pa to ni namenjeno iskanju dodatnih podatkov za ugoditev predlogu. Stranka, ki je podala pomanjkljiv, ne dovolj obrazložen predlog, sama nosi posledice takega ravnanja.

7. Glede na navedeno višje sodišče presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja le iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pri tem pa ugotavlja, da je to upoštevalo vsa dejstva, ki jih je navedel že pritožnik v svojem predlogu. Zato je očitek, da naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejstva, neutemeljen. Ob presojanju pravilnosti podatkov si je pomagalo tudi z javno objavljenima bilanco stanja na dan 31.12.2014 in izkazom poslovnega izida za leto 2014 ter s podatki o pritožnikovem transakcijskem računu. Pravilnosti povzetih dejstev pritožnik niti ne ugovarja, dodaja pa nova dejstva, ki jih sodišče prve stopnje zaradi pretežne pavšalnosti predloga ni moglo upoštevati, ne sme pa jih upoštevati niti višje sodišče, kot je bilo obrazloženo že zgoraj.

8. Glede na podatke, ki jih je imelo sodišče prve stopnje, je njegova odločitev pravilna. Iz upoštevanih podatkov namreč ne izhaja, da bi bila zaradi plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo ogrožena dejavnost pritožnika, kaj šele, da ne bi mogel zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse. Že upoštevaje dokaj visoke kratkoročne poslovne terjatve (202.756,00 EUR) in odsotnosti trditev o otežkočeni unovčljivosti teh terjatev na eni strani in zneskom sodne takse (3.885,00 EUR) na drugi strani, je bil mogoč le zaključek, da je bil pritožnik sposoben takoj zagotoviti plačilo vse sodne takse. Ob nadaljnji pavšalnosti trditev glede premoženja v delnicah, glede česar je že sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da pritožnik ni pojasnil niti, kolikšen delež sredstev predstavljajo te delnice, je pravilen tudi zaključek, da pritožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede okoliščin, navedenih v 4. odstavku 11. člena ZST-1. 9. Ker tako pritožnik z upoštevnimi trditvami in pravočasno predloženimi dokazi ni dokazal, da taksne obveznosti ni sposoben izpolniti takoj, je pravilna odločitev, da pritožnika niti delno ni mogoče oprostiti plačila sodnih taks, kar pa že samo po sebi pomeni, da tudi ni izkazal (ne s trditvami in ne z dokazi), da bi lahko plačilo sodnih taks zagotovil šele v nekem daljšem obdobju.

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

11. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP.