Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja stanovanjskih in poslovnih stavb in prostorov po 227. členu KZ ni pomembno, ali je obdolženec uporabnik hiše, prav tako ni pomemben način odstranitve ali poškodovanja naprav, instalacij, delov hiše ali prostorov (način poškodovanja ni zakonski znak tega kaznivega dejanja).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene I.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojena I.C. je dolžna plačati 800 eurov povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojeni I.C. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja stanovanjskih in poslovnih stavb in prostorov po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 227. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo štirih let. Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Kršitve postopka naj bi bile v tem, da sodišče prve stopnje ni ocenilo pisnega zagovora, ki ga je vložil zagovornik; da ni obrazložilo krivde obsojenke; da ni jasen način storitve kaznivega dejanja, kaj pomeni izraz "koristnica" in da je obsojenka nameravala s kaznivim dejanjem preprečiti oškodovanki bivanje v hiši. Sodišče druge stopnje naj bi storilo enako kršitev postopka s tem, da ni presodilo pritožbenih navedb. Kršitev kazenskega zakona utemeljuje s tem, da je zmotno stališče sodišča, da status "zakonitega bivanja v hiši ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženke" in da oškodovanka ni dokazala, da je po določbah Stanovanjskega zakona zakonita uporabnica obsojenkine hiše, "koristnik" pa ni najemnik in ne uživa kazensko-pravnega varstva. Predlaga, da se zahtevi ugodi tako, da se obsojenko oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da ima izpodbijana sodba razloge o zagovoru, o krivdi ter o drugih odločilnih dejstvih, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa se ne more uveljavljati domnevno nezakonite obtožbe.

Zahteva zagovornika obsojene I.C. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja določno, katere kršitve kazenskega zakona ali kazenskega postopka naj bi sodišče storilo in na kakšen način. Z navedbami, da sodišče ni ocenilo zagovora, da ni obrazložilo krivde in da so razlogi sodbe nejasni ali protislovni, zahteva smiselno uveljavlja kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za takšno kršitev gre (med drugim), če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, takih napak pa sodba sodišča prve stopnje nima. Ni utemeljena trditev zahteve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vloge zagovornika z naslovom "pisni zagovor". V drugem odstavku obrazložitve na drugi strani je sodišče prve stopnje povzelo vsebino te vloge, ki pa seveda ni zagovor obdolženca po 324. členu oziroma po členih 227. do 233. ZKP, saj je obsojenka izjavila, da se ne bo zagovarjala. Do navedb v tej vlogi se je sodišče opredelilo v 3.odstavku na tretji strani sodbe, torej so očitki v zahtevi povsem zgrešeni.

Tudi ni točno, da se sodba sodišča prve stopnje ni opredelila do krivde obsojenke, saj jo je obrazložila v zadnjem odstavku na tretji strani in prvem odstavku na četrti strani.

Trditev, da iz sodbe ni jasno, kako je obsojenka odstranila vrata, okna, talne obloge in napeljavo centralnega ogrevanja, izklopila elektriko in vodo, ne zadeva odločilne okoliščine tega kaznivega dejanja, ker način odstranitve ali poškodovanja naprav, instalacij, delov hiše ali prostorov ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.

Izraz "koristnik" je istopomenka za izraz uporabnik in je dovolj pogosto v široki rabi, da je povprečno razgledanemu in razumnemu človeku poznan, vsebuje pa ga tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Zato Vrhovno sodišče ne pritrjuje mnenju vložnika, da pomen tega izraza ni jasen.

Vrhovno sodišče tudi ne vidi razloga za stališče zahteve, da ni jasna trditev v sodbi, da je obsojenka s svojim dejanjem nameravala doseči "da bi oškodovanki preprečila bivanje v svoji hiši".

Trditev zahteve, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb, ni obrazložena, zato ni mogoče presoditi, katere relevantne pritožbene navedbe ni preizkusilo, trditev pa tudi ni utemeljena, saj se sodba sodišča druge stopnje s presojo pritožbenih navedb obširno ukvarja.

Navajanja zahteve za varstvo zakonitosti o pravnem položaju uporabnice hiše, s katerimi utemeljuje sicer nedoločeno kršitev kazenskega zakona, so povsem odveč, saj to vprašanje ni pomembno za obstoj kaznivega dejanja po 227. členu KZ.

Ker zahteva zagovornika obsojene I.C. ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obdolženec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine obsojenki je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo njene premoženjske razmere, kot jih je ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje, ter ne posebno zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti.