Jedro

Na podržavljenem stavbnem zemljišču se vzpostavi lastninska pravica, če ima na takem zemljišču pravico uporabe prejšnji lastnik in ne tudi v pomenu, ko imajo pravico uporabe njegovi dediči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov proti sklepu Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo občine z dne 15.6.1992, s katerim je bila zavržena njuna zahteva za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc.št. 65 in 7. V obrazložitvi navaja, da je navedeno zemljišče bilo podržavljeno. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je možna v korist upravičenca, ki ima na njem pravico uporabe - torej prejšnjega lastnika podržavljenih nepremičnin (31. člen v zvezi z 9., 3., 4. in 5. členom zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91) in ne tudi njegovih pravnih naslednikov, kot sta to tožnika, ki sta obravnavano zemljišče pridobila na podlagi dedovanja. Zato ni bilo pogojev za uvedbo postopka (2. odstavek 125. člena ZUP).

Tožnika v tožbi navajata, da so v primeru smrti denacionalizacijskih upravičencev iz 3., 4. in 5. člena zakona njihovi pravni nasledniki upravičeni za uveljavljanje pravic (15. člen). Zato je zmotno stališče tožene stranke, da ni možna vzpostavitev lastninske pravice v korist upravičenčevih dedičev. Nasprotno, tožnika menita, da v primeru smrti upravičenca stopijo njegovi pravni nasledniki, ki imajo pravico uporabe na podržavljenem zemljišču in se v njihovo korist vzpostavi tudi lastninska pravica po 31. členu ZDEN. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi njuni zahtevi za vzpostavitev lastninske pravice.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Oba upravna organa pravilno ugotavljata, da se zahteva denacionalizacija zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča parc.št. 65 in 7, ki je bilo podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na podlagi sklepa o dedovanju sta pravico uporabe na teh zemljiščih pridobila tožnika.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen zakona). Na navedeno pravno podlago se sklicujeta tudi tožnika. Lastninska pravica se torej vzpostavi na tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen navedenega zakona in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način, določen v zakonu. Drugi kriterij je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljenja. Citirane zakonske določbe so torej podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, ki se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena zakona). Tožnika to nista, ker sta pravico uporabe na spornih zemljiščih pridobila z dedovanjem, kar ni sporno. Točno je sicer, da so pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi (15. člen). Vendar to pomeni le to, da gre dedičem v teh primerih položaj stranke in ne tudi, da so denacionalizacijski upravičenci, ko gre za situacijo iz 31. člena zakona. Zakon namreč vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču veže na pravico uporabe denacionalizacijskega upravičenca - to je prejšnjega lastnika in samo v tem primeru je mogoča vzpostavitev lastninske pravice na tej pravni podlagi. Ker v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo iz 31. člena zakona, ni bilo pogojev za uvedbo postopka, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka.

Glede na opisano zakonsko ureditev ni mogoča širša razlaga te določbe v korist univerzalnih pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca. V preteklosti se je namreč pravica uporabe na stavbnih zemljiščih prenašala ne samo na univerzalne pravne naslednike, ampak tudi na singularne pravne naslednike. Med ožjimi družinskimi člani je bila pravica uporabe ves čas v pravnem prometu (21. člen zakona o stavbnih zemljiščih - Uradni list SRS, št. 18/84, 18. člena zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list SRS, št. 27/72 in 5. člena zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, Uradni list SFRJ, št. 77/68). Do uveljavitve zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja pa pravni promet pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ni bil omejen. Od prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča se je tako pravica uporabe v preteklosti prenašala na različne načine. Vprašanja lastninjenja na navedene načine pridobljenih stavbnih zemljišč, pa ZDEN ni uredil in bo to vprašanje moral urediti drug zakon.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.