Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zgolj dejstvo, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije, zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do državne štipendije. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo Direktive Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ki v členu 11. (1) (b) določa, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendijami za študij. Navezne okoliščine, ki jih je deloma ugotovilo sodišče (tožnica zakonito dalj časa prebiva v Republiki Sloveniji in je državljanka tretje države), in v tožbi navedene navezne okoliščine (da je državljanka Republike Kosova, da je bila v času vložitve tožbe stara 16 let in praktično vse svoje življenje zakonito prebiva v Republiki Sloveniji s svojo družino, da je vseskozi obiskovala slovensko osnovno šolo, trenutno obiskuje drugi letnik srednje šole, itd.) bi sodišče v luči citirane direktive moralo ovrednotiti pri ugotavljanju dejanskega stanja in v skladu z doktrino lojalne razlage oziroma razlaga nacionalnega prava v duhu Direktive Sveta 2003/109/ES krog subjektov, ki so upravičeni do državne štipendije, razlagati tako, da kot upravičene subjekte zajema tudi državljane tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas, saj iz 11. člena citirane direktive izhaja namen, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendiranjem za študij. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je bilo posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po odpravi odločbe tožene stranke CSD A. št. ... z dne 31. 1. 2014 ter odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 1. 2015, da ima tožnica pravico do državne štipendije za šolsko leto 2013/2014 in naprej, torej od 1. 9. 2013 dalje, dokler izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje, tožena stranka pa je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe s posebno odločbo odločiti o pravici, višini in izplačevanju državne štipendije ter sklenilo, da tožnica sama nosi stroške postopka. Navedeno odločitev je sprejelo na podlagi določbe prvega odstavka 8. člena Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013, ZŠtip-1), ki določa, da se štipendija lahko dodeli državljanom Republike Slovenije. Ugotovilo je, da tožnica ni bila državljanka Republike Slovenije v času vložitve vloge dne 9. 12. 2013 in tako ni podlage za priznanje pravice do državne štipendije tožnici kot državljanki tretje države, ne glede na njeno stalno prebivanje na podlagi ustreznega dovoljenja v Republiki Sloveniji.

2. Pritožuje se tožnica, saj meni, da je sodišče materialno pravo zmotno uporabljajo, ker je spregledalo, da tudi ZŠtip v 5. alineji 8. člena določa, da se štipendija dodeli tudi državljanom tretjih držav, ki imajo dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in njihovim ožjim družinskim članom, kot jih določa zakon, ki ureja prebivanje tujcem, čeprav je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, ZUPJS) navedeno podlago razveljavil, vendar so določila ZUPJS ustavno neskladna. ZŠtip-1 se je začel uporabljati s 1. 1. 2014, v veljavo pa je vstopil 17. 7. 2013. Tožnica je vlogo vložila v času njegove veljavnosti in je zakonske pogoje takrat izpolnjevala. Ker je uporaba zakona bila odložena na 1. 1. 2014, bi tožnica izplačilo štipendije ne smela prejeti pred navedenim datumom, niti ji pravica, glede na periodično denarno terjatev, ki cilja na celotno šolsko leto 2013/2014, ne bi smela biti odrečena. Meni, da je ustavno neskladna obrazložitev v izpodbijani sodbi v točki 10, da se pravica do državne štipendije, kot ena od pravic socialne varnosti zagotavlja le državljanom Republike Slovenije. Republika Slovenija mora zagotoviti socialno varnost tako svojim državljanom kot tudi osebam, ki na njenem ozemlju zakonito bivajo, saj gre v nasprotnem primeru za neenako obravnavanje oseb brez stvarnega oziroma razumnega razloga. Sodišče se ni poglobilo v namen ZŠtip-1 oziroma drugih zakonov, ki so posredno povezani z izobraževanjem in štipendiranjem in je na tej podlagi mogoče očitati tako zmotno uporabo materialnega prava kot tudi bistveno kršitev določb postopka, ki je podana v tem, da se sodba v tem delu ne more preizkusiti, saj sodišče ni navedlo odločilnih razlogov in se je sklicevalo zgolj na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 80/2013, kjer pa ne gre za identičen dejanski stan. ZŠtip-1 predstavlja specialni zakon glede na določila ZUPJS in je potrebno tako uporabiti specialni zakon in ne ZUPJS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka očitek nepravilne vročitve, saj je pritožbo zoper prvostopno odločbo, o kateri je odločala tožena stranka, vložila tožnica, pri tem je v uvodu odločbe ročno popravljeno oziroma dopisano ime B.B.. Iz obrazložitve pa izhaja, da je tožnica vlogo za dodelitev državne štipendije na pristojni CSD vložila po B.B. in se zoper odločbo o zavrnitvi vloge tudi pravočasno pritožila ter je bila tako odločba tožene stranke z dne 6. 1. 2015 vročena pravilno tožničini materi B.B. in njeni zakoniti zastopnici ter so tako pritožbene navedbe absolutne bistvene kršitve postopka očitno neutemeljene. Pogoj slovenskega državljanstva za pridobitev državne štipendije je določen v prvem odstavku 23. člena ZUPJS, ki kot krovni zakon določa vrste denarnih prejemkov, subvencij in plačil, torej pravic iz javnih sredstev in pogoje za njihovo uveljavljanje, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede bistvenih okoliščin, od katerih je odvisna uporaba materialnega prava, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Ni mogoče slediti pritožbi v delu, ki očita sodišču, da je storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko naj bi ne upoštevalo nepravilno vročitev odločbe organa prve stopnje v predsodnem upravnem postopku in da je sodba neobrazložena ter se zaradi tega ne more preizkusiti. Vročitev je bila pravilno opravljena, kakor navaja tudi toženka v odgovoru na pritožbo, sodba ima o odločilnih razlogih ustrezno obrazložitev.

7. V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je tožnica upravičena do državne štipendije ali ne. Sodišče, kakor izhaja iz izpodbijane sodbe, je ugotovilo, da je tožnica državljanka tretje države, da stalno prebiva na podlagi ustreznega dovoljenja v Republiki Sloveniji, vendar ni državljanka Republike Slovenije. Iz tožničinih navedb nadalje izhaja, da je tožnica državljanka Republike Kosova, da je bila v času vložitve tožbe stara 16 let in praktično vse svoje življenje zakonito prebiva v Republiki Sloveniji s svojo družino, očetom C.C., mamo B.B. ter sestro D.D. in bratom E.E.. Družina si je v Republiki Sloveniji ustvarila dom, starši službo, njena sestra D.D. pa je tudi že državljanka Republike Slovenije. Tožnica je vseskozi obiskovala slovensko osnovno šolo v A., pred tem vrtec, trenutno obiskuje drugi letnik Srednje F. šole v A..

8. Navedenih naveznih okoliščin tožnice sodišče prve stopnje ni presojalo, saj je štelo, da zgolj to, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije, zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka.

9. Sodišče spregleda pri tem Direktivo Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (Ur. l. L št. 16 z dne 23. 1. 2004, Direktiva Sveta 2003/109/ES). Ta Direktiva v 11. (1) (b) členu določa, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja vključno s štipendijami za študij. Ker Direktiva Sveta 2003/109/ES predpisuje pravico rezidentov za daljši čas do enakega obravnavanja kot državljanov glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendiranjem za študij, v skladu z nacionalno zakonodajo, je ta neposredno uporabljiva. Republika Slovenija je bila z vstopom v EU dne 1. 5. 2004 zavezana vnesti v svoj pravni red tudi navedeno direktivo do 23. 1. 2006, kar pa je storila z zamudo in sicer šele s sprejemom Zštip-1, ki se uporablja od 1. 1. 2014 dalje.

10. Sodišče mora veljavno notranjo pravo interpretirati tako, da bodo zagotovljene pravice posameznikom, za katere se zavzema direktiva, kar pomeni, da je potrebno nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi direktiva lahko dosegla želeni cilj. Tretji odstavek 3. a člena Ustave RS določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih institucij, na katere je Republika Slovenija prenesla izvrševanje dela suverenih pravic, v Republiki Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Gre torej za načelo primarnosti prava EU, ki določa, da pravna pravila, sprejeta na ravni EU, prevladajo nad pravili notranjega pravnega reda držav članic.

11. Navezne okoliščine, ki jih je deloma ugotovilo sodišče (tožnica zakonito dalj časa prebiva v Republiki Sloveniji je državljanka tretje države) in v tožbi tožnice navedene navezne okoliščine, kažejo na to, da bi jih sodišče v luči citirane direktive moralo ovrednotiti pri ugotavljanju dejanskega stanja in v skladu z doktrino lojalne razlage oziroma razlaga nacionalnega prava v duhu Direktive Sveta 2003/109/ES krog subjektov, ki so upravičeni do državne štipendije razlagati tako, da kot upravičene subjekte zajema tudi državljane tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas, saj iz določbe 11. člena citirane direktive nesporno izhaja namen, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendiranjem za študij.

12. V zadevi VIII Ips 80/2013 gre za drugačno dejansko stanje, saj gre za primer državljanke tretje države, ki sicer zakonito biva na območju Republike Slovenije, vendar biva tukaj zaradi študija. Za takšne primer pa se Direktiva Sveta 2003/109/ES ne uporablja - člen 3 (2) (a).

13. Ali je dejansko v predmetni zadevi pri tožnici kot državljanki tretje države podan status rezidentke za daljši čas pa prvostopenjsko sodišče, ne tožena stranka v zadevnem postopku niti nista ugotavljala in bo navedeno moralo v ponovnem postopku ugotavljati prvostopenjsko sodišče, saj je od tega dejstva, ali je pri tožnici podan status rezidentke za daljši čas in je tako izenačena z državljani Republike Slovenije odvisen uspeh strank v postopku.

14. Glede na navedeno je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, posledično pa je bilo tudi nepopolno uporabljeno dejansko stanje. Iz navedenega razloga je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter na podlagi 355. člena ZPP zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari pritožbeno sodišče ne more dopolniti postopka in odpraviti omenjene pomanjkljivosti. V skladu s 3. točko 165. člena ZPP je pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.