Jedro

Toženka je svojo odločitev o odmeri takse oprla na tarifno št. 2, pri čemer je spregledala, da je v opombi 2 k tarifni št. 1 navedeno, da se taksa ne plača za vlogo za izdajo potrdila ali druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, za vračilo takse, pritožbo in ugovor zoper plačilni nalog. Zato odmera takse za ti pravni sredstvi ni bila upravičena.

Ugotovitve o podatku namenske rabe prostora se nanašajo na posamezno parcelo, zato je posamezno parcelo šteti za zahtevek v smislu tretjega odstavka 4. člena ZUT.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi ter se plačilni nalog Občine Trebnje, Občinska uprava, št. 3501-734/2018-11 z dne 20. 11. 2018 in sklep Občine Trebnje, Občinska uprava, št. 3501-734/2018-16 z dne 7. 12. 2018 in plačilni nalog Občine Trebnje, Občinska uprava, št. 3501-734/2018-17 z dne 7. 12. 2018 in sklep Občine Trebnje, Občinska uprava, št. 3501-734/2018-22 z dne 12. 12. 2018 odpravijo.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 15 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je s plačilnim nalogom z dne 5. 11. 2018 tožniku odmeril upravno takso v znesku 68,10 EUR, za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišč, parc. št. 1254/1, 1287/1 in 1287/2, vse k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil vlogo za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišč za tri parcele. Za potrdilo o namenski rabi zemljišča (ene parcele) mora taksni zavezanec ob nastanku taksne obveznosti plačati upravno takso po tarifni številki 37 Zakona o upravnih taksah (ZUT), v znesku 22,70 EUR. Vloga je obsegala tri zahtevke, zato mora zavezanec plačati trikratnik predpisane upravne takse. Pojasnjuje, da je 1. 6. 2018, z uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), prenehal veljati Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki je v tretjem odstavku 105. člena vseboval posebno pravilo o tem, kaj tvori en zahtevek. Tega pravila sedaj veljavni 260. člen ZUreP-2 ne vsebuje. Zato je treba upoštevati splošno pravilo o tem, kaj predstavlja en zahtevek, en zahtevek pa predstavlja ena parcela in posledično eno takso po tarifni št. 37, v skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZUT.

2. S sklepom z dne 20. 11. 2018 je zavrnil ugovor tožnika zoper plačilni nalog z dne 5. 11. 2018, v obrazložitvi pa vztrajal pri svojem stališču, da je tožnik zavezan plačati trikratnik takse, določene v tarifni št. 37. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper sklep z dne 20. 11. 2018 zavrnil ter soglašal z razlogi prvostopnega organa.

4. Prvostopenjski organ je s plačilnim nalogom z dne 20. 11. 2018 tožniku odmeril upravno takso v znesku 18,10 EUR, ki jo je dolžan plačati tožnik za vložen ugovor zoper plačilni nalog po tarifni št. 2. 5. S sklepom z dne 7. 12. 2018 je zavrnil ugovor tožnika zoper plačilni nalog z dne 20. 11. 2018, v obrazložitvi pa zavrača navedbe, da je oproščen plačila takse po opombi tarifne št. 1. Po tarifni št. 2 je predpisana upravna taksa za "druga pravna sredstva zoper odločbo". Ugovor je pravno sredstvo, plačilni nalog, izdan po prvem odstavku 16. člena ZUT, pa je ne glede na poimenovanje odločba v smislu 2. člena ZUP.

6. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper sklep z dne 7. 12. 2018 zavrnil, v obrazložitvi pa soglašal z razlogi prvostopnega organa.

7. Prvostopni organ je s plačilnim nalogom z dne 7. 12. 2018 tožniku odmeril upravno takso v znesku 18,10 EUR za pritožbo zoper sklep z dne 20. 11. 2018. V obrazložitvi je navedel, da mora tožnik plačati taksno obveznost, ki je nastala po tarifni št. 2. 8. S sklepom z dne 12. 12. 2018 je zavrnil ugovor tožnika zoper plačilni nalog z dne 7. 12. 2018, v obrazložitvi pa zavrača ugovor, da je oproščen plačila takse po opombi iz tarifne št. 1. 9. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper sklep z dne 12. 12. 2018 zavrnil, v obrazložitvi pa soglašal z odmero po tarifni št. 2. 10. Tožnik v tožbi navaja, da je vložil eno vlogo za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišča za tri nepremičnine. Meni, da mu je taksa napačno odmerjena ter da je dolžan za eno zaprošeno potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki se nanaša na tri parcele, plačati le eno takso v znesku 22,70 EUR, ne pa za vsako parcelo po 22,70 EUR, kot je določeno v tarifni št. 37. Z Zakonom o ukrepih za uravnoteženje javnih financ občin (ZUUJFO) je bilo izrecno določeno, da se šteje, da zemljiške parcele znotraj katastrske občine predstavljajo en zahtevek. Te določbe se več ne uporabljajo, pač pa je bila določba o plačilu upravne takse za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišča vnesena v ZUT, v letu 2016, z novo taksno tarifo 37 in predpisana upravna taksa za potrdilo o namenski rabi zemljišča, v znesku 22,70 EUR. V ZUT in taksni tarifi ni nikjer določeno, da se taksna obveznost za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišča nanaša na vsako posamezno parcelo, če se ena vloga za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišča nanaša na več parcel, ležečih v isti katastrski občini. Za izdano eno potrdilo o namenski rabi zemljišča, tudi za večje število parcel, ležečih v isti katastrski občini, je izdajatelj upravičen terjati le enkratno plačilo upravne takse. Nobene pravne podlage in razumnega razloga ni, da bi izdajatelj produciral na podlagi ene vloge večje število postopkov izdaje potrdil. Pri plačilu upravne takse za izdajo potrdila je treba upoštevati namen zakonodajalca za predpisano taksno obveznost, ki je bil v tem, da je bila taksna obveznost predpisana za eno potrdilo, ki se je nanašalo tudi na večje število parcel v isti katastrski občini. Stališče v prejetem plačilnem nalogu je v izrecnem nasprotju z namenom zakonodajalca. Zmotno je stališče, da je treba upoštevati splošno pravilo o tem, da predstavlja ena parcela en zahtevek in posledično eno takso. Za takšno stališče v veljavni zakonodaji ni nobene pravne podlage, česar se očitno zavedata tako toženka kot tudi Ministrstvo za okolje in prostor v svojem stališču z dne 5. 7. 2018. Plačilo upravne takse za vsako parcelo posebej, ko gre za pravni posel, ki obsega morebiti celotno kmetijsko gospodarstvo, bi bilo tudi nesorazmerno glede na višino takse in bi glede na znano razdrobljenost zemljiških parcel lahko znašalo tudi 1.000,00 EUR. Tudi ni smisel in namen takšne taksne obveznosti, da bi morala toženka delati nerazumno dodatno delo in imeti dodatne stroške za izdajo posamičnih potrdil za vsako parcelo posebej, zgolj zato, da bo pokasirala več takse, če je enostavneje in hitreje in z bistveno manjšimi stroški zase in za stranko, da izda eno potrdilo, posebej še, če gre za enako namensko rabo zemljišč, ležečih v isti katastrski občini. Številne druge občine taksno obveznost v znesku 22,70 EUR nalagajo strankam v plačilo za eno potrdilo o namenski rabi zemljišča za večje število parcel, ležečih v isti katarski občini, ne pa za vsako posamezno parcelo posebej. Toženka je napačno naložila takso za ugovor po tarifni št. 2, ker je ugovor zoper plačilni nalog obravnavati v okviru tarifne št. 1. Enako velja za pritožbo. Predlaga, da sodišče plačilni nalog z dne 5. 11. 2018 odpravi in odloči, da je tožnik dolžan za potrdilo o namenski rabi zemljišča Občine ... za nepremičnine, parcela 1254/1, 1287/1 in 1287/2, vse k.o. ..., plačati eno upravno takso v znesku 22,70 EUR ter da plačilni nalog z dne 20. 11. 2018 in 7. 12. 2018 odpravi. Predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka.

11. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in se sklicuje na svoje razloge iz izpodbijanih aktov. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

12. Tožnik v nadaljnjih vlogah prereka navedbe toženke, toženka pa v svojih nadaljnjih vlogah prereka navedbe tožnika.

13. Tožba je delno utemeljena.

14. Po drugem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V zvezi z navedeno določbo sodišče uvodoma poudarja, da postopek odmere upravne takse sicer teče znotraj upravnega postopka, vendar vsebinsko ni del le-tega, pač pa je znotraj tega postopka samostojen postopek, zato je zoper odločitev organov o odmeri upravne takse upravni spor dopusten.

K točki I:

15. Utemeljeno tožnik izpodbija plačilni nalog z dne 20. 11. 2018 in sklep z dne 7. 12. 2018 ter plačilni nalog z dne 7. 12. 2018 in sklep z dne 12. 12. 2018, ki se nanašajo na odmero takse za vložen ugovor in pritožbo v postopku plačilnega naloga z dne 20. 11. 2018. Toženka je svojo odločitev o odmeri takse oprla na tarifno št. 2, pri čemer je spregledala, kot tožnik pravilno ugovarja, da je v opombi 2 k tarifni št. 1 navedeno, da se taksa ne plača za vlogo za izdajo potrdila ali druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, za vračilo takse, pritožbo in ugovor zoper plačilni nalog. Mišljeni sta obe pravni sredstvi v postopku odločanja o pravilnosti izdanega plačilnega naloga, iz tretjega in petega odstavka 16. člena ZUT. Odmera takse za ti pravni sredstvi ni bila upravičena, zato je sodišče odločitev toženke v tem delu odpravilo, zaradi kršitve materialnega prava, po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. K točki II:

16. V obravnavani zadevi je sporna odmera takse za tri potrdila o namenski rabi zemljišča, po tarifni št. 37 ZUT. Taksa po tej tarifni številki znaša 22,70 EUR, tožniku pa se je odmerila v trikratniku. Tožnik ugovarja, da za tako odmero organ ni imel podlage, ker je z eno vlogo zahteval potrdilo za tri parcele v isti katastrski občini.

17. Vsebino potrdila o namenski rabi zemljišča določa 260. člen ZUreP-2, ki pa ne opredeljuje, kaj predstavlja en zahtevek (za razliko do 1. 6. 2018 veljavnega tretjega odstavka 105. člena ZPNačrt, ki je določal, da ima potrdilo o namenski rabi zemljišča naravo potrdila iz uradne evidence in se izda skladno s predpisi o upravnem postopku ter proti plačilu upravne takse, pri čemer se šteje, da zemljiške parcele znotraj katastrske občine predstavljajo en zahtevek, en zahtevek pa je lahko obsegel največ 10 posameznih zemljiških parcel). Organ se je zato pravilno pri odmeri takse oprl na pravilo iz tretjega odstavka 4. člena ZUT, ki določa, da če se na zahtevo taksnega zavezanca, ki vsebuje več zahtevkov, izda dokument, ki se nanaša na več zadev in za katerega je treba plačati takso, se plača taksa tolikokrat, kolikor je v vlogi zahtevkov.

18. Beseda "zemljišče" iz prvega odstavka 260. člena ZUreP-2 se nanaša na parcelo. Po prvem odstavku 18. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine. Pojem nepremičnine je enak pojmu zemljišča oziroma zemljiške parcele, kot jo opredeljuje zemljiškoknjižno pravo (komentar k 18. členu SPZ, Stvarnopravni zakonik s komentarjem). Ugotovitve o podatku namenske rabe prostora, kot določa OPN in druge, se nanašajo na posamezno parcelo, zato je posamezno parcelo šteti za zahtevek v smislu tretjega odstavka 4. člena ZUT.

19. Tožnik protispisno navaja, da je organ izdal eno potrdilo o namenski rabi zemljišča. V obravnavani zadevi je organ izdal tri potrdila, ki vsa vsebujejo ugotovitve (za vsako od v vlogi navedenih parcel), ki jih določa 260. člen ZUreP-2. Da bi bil organ upravičen terjati le enkratno plačilo upravne takse po tarifni št. 37 ZUT, ker se je ena vloga za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišča nanašala na več parcel, iz pravnih podlag, ZUreP-2 in ZUT, ne izhaja. Iz veljavne ureditve ne izhaja tudi drugačno obravnavanje vloge za izdajo potrdila, kolikor leži več parcel, za katere se zahteva izdaja potrdila, v isti katastrski občini.

20. Tožnik navaja, da bi bilo treba upoštevati namen zakonodajalca za predpisano taksno obveznost. Vendar namen, ki ga zatrjuje, da je taksna obveznost predpisana za eno potrdilo, ki se nanaša tudi na večje število parcel v isti katastrski občini, iz veljavne zakonodaje ne izhaja. Tožnik se za svoj primer tudi ne more sklicevati na nesorazmernost odmerjene višine takse, je pa v tožbi izražen pomislek, da bi plačilo upravne takse za vsako parcelo posebej, ko gre za pravni posel, ki obsega morebiti celotno kmetijsko gospodarstvo, lahko bilo nesorazmerno visoko, pomislek za zakonodajalca, ki se ga pristojno ministrstvo, kot izhaja iz dopisa z dne 5. 7. 2018, zaveda.

21. Tožnik ugovarja, da si organ dela nerazumno dodatno delo in ima dodatne stroške za izdajo posamičnih potrdil o namenski rabi zemljišča za vsako parcelo posebej, zgolj zato, da bo pokasiral več takse, lahko pa bi enostavno hitreje in z bistveno manjšimi stroški zase in za stranko za več parcel izdal eno potrdilo. V zvezi s trditvijo o nerazumnem dodatnem delu in stroških sodišče odgovarja, da so predmet potrdila ugotovitve iz 260. člena ZUreP-2, katerih nabor pa se zaradi fizično enega izdanega potrdila, ki bi vsebovalo ugotovitve iz tega člena. Ne sme zmanjšati, glede na zakonsko določbo, torej je trditev o nerazumnem dodatnem delu v tem pogledu neizkazana. V zvezi z zatrjevanimi dodatnimi stroški za toženko pa pavšalna.

22. Pri obrazložitvi razlogov za zavrnitev tožbe zoper plačilni nalog z dne 5. 11. 2018 in sklep z dne 20. 11. 2018 sodišče izhaja iz materialnih določb ZUT in ZUreP-2 in ne ocenjuje oziroma presoja višine takse, določene po tarifni št. 37. Presoja torej le pravilnost odmere takse za tri potrdila, na podlagi vloge, s katero je zahteval tožnik izdajo potrdila za tri parcele. Neupošteven, kot ugovor v upravnem sporu, je ugovor, da druge občine delajo drugače kot toženka. Ob ugotovljeni zakonitosti odmere se tožnik ne more sklicevati na ustavno načelo enakosti pred zakonom. Potrdilo o namenski rabi zemljišča Občine B.B. z dne 4. 9. 2018, in ostala, ki jih je podal sodišču tekom upravnega spora kasneje, so nerelevanten dokaz.

23. Glede na navedeno je sodišče tožbo, kolikor se je nanašala na plačilni nalog z dne 5. 11. 2018 in sklep z dne 20. 11. 2018, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo obeh aktov pravilen ter da sta pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki III:

24. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Stroške mu je sodišče odmerilo v višini določeni v 3. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ker tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.

K točki IV:

25. Stroškovni zahtevek toženke pa je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (uporaba po 22. členu ZUS-1), ker toženka v postopku ni bila uspešna.