Jedro

Predlog za zaslišanje priče mora vsebovati pričino prebivališče, če tega ne vsebuje je takšen dokazni predlog nepopoln. S takšnim predlogom sodišče postopa skladno s določbami 109. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba (1. in 3. točka izreka) sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. IVL 496/95-4 z dne 31.8.1995, ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 117.110,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi: -od zneska: 40.000,00 SIT od 6.12.1993 do 5.2.1994, -od zneska: 45.160,00 SIT od 6.12.1993 do plačila, -od zneska: 71.950,00 SIT od 19.12.1993 do plačila ter od v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 11.700,00 SIT.

2. V preostalem delu se navedeni sklep o izvršbi zaradi umika tožbe razveljavi.

3. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške višini 20.565,00 SIT, v roku 8 dni." Zoper sodbo (1. in 3. točka izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da je uspela pridobiti ime in naslov priče M. Š., katere zaslišanje je predlagala šele do dneva glavne obravnave. Zato je nameravala na glavni obravnavi, ki je bila dne 13.5.1998 te podatke posredovati. Glavno obravnavo pa je nenamerno zamudila, saj je zaradi prometnih zastojev uspela priti na sodišče šele po zaključku le-te. Pri tem predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s čemer ji bo omogočeno predložiti dokazno gradivo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 2. odst. 365. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Z njimi je tožena stranka smiselno uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj predlaga izvedbo novega dokaza z zaslišanjem priče M. Š. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi navedb, ki sta jih pravdni stranki podali do konca glavne obravnave in na njej izvedenih dokazov, ki sta jih stranki predlagali za dokazovanje svojih navedb. Pri tem je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je vrnila tožeči stranki del blaga, katerega plačilo je predmet tožbe. Tožena stranka je za dokazovanje tega dejstva v postopku na prvi stopnji sicer predlagala zaslišanje priče M. Š., vendar je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožena stranka ta dokazni predlog umaknila. Iz spisa je namreč razvidno, da je tožena stranka na naroku 16.4.1998 predlagala zaslišanje navedene priče, vendar je bil njen predlog nepopoln, saj ni navedla pričinega prebivališča (241. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje, skladno z določbo 1. odst. 109. člena ZPP toženo stranko pravilno pozvalo, naj v določenem roku svoj predlog ustrezno dopolni. Ker je tožena stranka z vlogo z dne 28.4.1998 navedla, da predloga ne more dopolniti, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je z njo tožena stranka svoj dokazni predlog umaknila. Do konca glavne obravnave dne 13.5.1998 pa tega predloga tožena stranka ni ponovila. Zato predstavlja dokazni predlog, ki ga tožena stranka ponuja v pritožbi pritožbeno novoto, ki pa ni dovoljena po določbi 1. odst. 496.a člena ZPP. Nov dokaz bi tožena stranka lahko s pritožbo utemeljeno uveljavljala le v primeru, če bi izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla predlagati do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka z navedbami o opravičljivi zamudi glavne obravnave tega ni izkazala. Tožena stranka je imela namreč možnost opraviti zamujeno dejanje že v postopku na prvi stopnji v okviru določb, ki se nanašajo na postopek za vrnitev v prešnje stanje (117. do 122. člen ZPP). Ta postopek je predviden prav za primere, če stranka izgubi pravico opraviti pravdno dejanje zaradi zamude naroka iz opravičljivih razlogov. Tega postopka pa tožena stranka ni sprožila. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da je tožena stranka naročila in prejela sporno blago, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki to blago plačati (2.odst. 516. člena ZOR).

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).