Jedro

Tožnici imata onemogočen edini dostop do svojih nepremičnin, kar v skladu s sodno prakso vsekakor predstavlja težko nadomestljivo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke (v nadaljevanju toženk) zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je ugodilo predlogu tožeče stranke (v nadaljevanju tožnic) za izdajo začasne odredbe.

2. Toženki v pravočasni pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnici se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Osnovni pogoj je verjetnost vtoževane terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kar mora izkazati upnik (tožeča stranka). Zraven verjetnosti terjatve pa mora upnik izkazati še enega izmed alternativno določenih pogojev, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

6. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, torej izkaza verjetnosti terjatve, pritožba ne izpodbija.

7. Sodišče prve stopnje je glede nevarnosti ugotovilo, da imata tožnici onemogočen edini dostop do svojih nepremičnin, kar v skladu s sodno prakso vsekakor predstavlja težko nadomestljivo škodo. Toženki v pritožbi izpodbijata pravilnost ugotovitve, da gre za edini dostop. Uveljavljata tudi postopkovno kršitev iz razloga, ker sodišče prve stopnje toženk ni pozvalo na dopolnitev ugovora s fotografijami, predlaganimi v dokaz. Trdita, da bi v primeru, v kolikor bi ju sodišče pozvalo na predložitev fotografij, dokazali, da imata tožnici še drug dostop do nepremičnin.

8. Po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v postopku zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, sodišče zahteva od vložnika popravo ali dopolnitev vloge, če je ta nerazumljiva, ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Opustitev predložitve dokazil, na katere se sklicuje dolžnik v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi nje izključeno vsebinsko odločanje o ugovoru. Ker je ugovor torej vseboval vse, kar je treba, da se je lahko obravnaval, pritožbeni očitek o postopkovni kršitvi iz prvega odstavka 339. čelna ZPP ni utemeljen. Zgolj s trditvijo, da tožnici uporabljata še drugo pot, pa pritožba pravilnosti dejanske ugotovitve, da gre za edino pot, ne more izpodbiti.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnicama brez izdaje začasne odredbe nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, ker prva tožnica večkrat potrebuje zdravniško in nujno medicinsko pomoč, ter bi lahko v primeru, če bi bil dostop po služnostni poti oviran oziroma onemogočen, to lahko imelo za posledico, da zdravstvena ali druga pomoč (npr. gasilci) ne bi bila pravočasna in bi lahko bilo ogroženo zdravje in življenje prve tožnice. Pri tem je interese tožnic tehtalo tudi z interesi toženk, ter ugotovilo, da sta toženki izkazali zgolj zdravstvene težave druge toženke, ne pa tudi navedb, da pri hiši ne moreta parkirati ter da ne moreta nadaljevati z obnovo hiše. 10. Pritožba izpostavlja, da toženkama z izdajo začasne odredbe nastaja več neugodnih posledic kot pa tožnicama brez izdane začasne odredbe. Trdita, da toženkama začasna odredba povzroča nenadomestljivo škodo, ker nimata alternativne poti in morata zaradi izdane začasne odredbe parkirati 500 m stran, ne pa na svoji nepremičnini. Pri tem je druga toženka hudo bolna in mora večkrat do zdravnika. Zaradi začasne odredbe pa ne moreta nadaljevati niti z urejanjem hiše in dokončanjem pomožnih objektov.

11. Pritožnici pravilnosti ugotovljenih okoliščin, iz katerih izhaja, da toženki zaradi izdane začasne odredbe kakšne škode niti ne bosta utrpeli, konkretno ne izpodbija. Zgolj s stališčem, da prvostopna ugotovitev o okoliščinah, ki sta jih toženki izpostavili v ugovoru, ni pravilna, ker sodišče trditvam o teh okoliščinah ni sledilo, pritožba ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč lahko presoja pravilnost prvostopnih ugotovitev le v okvirih argumentov, s katerimi pritožnik utemeljuje svoj očitek, ne more pa samo zunaj okvira pritožbene kritike preizkušati, ali ni morda izpodbijana ugotovitev o obstoju dejstva nepravilna iz katerih drugih vzrokov, ki jih pritožnik sploh ne navaja (drugi odstavek 350. člena ZPP, ki se v postopku zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 15. člena ZIZ).

12. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od ostalih razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

13. Ker so stroški postopka zavarovanja del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o teh stroških pa je odvisna od odločitve o glavni stvari (šesti odstavek 163. člena ZPP), bo tudi o stroških tega pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo.