Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je samo (brez dolžničinega predloga in izrecne zakonske podlage v ZIZ) pozvalo upnico, da se izjavi o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe, ni začelo voditi postopka odloga izvršbe po uradni dolžnosti, ampak je (zgolj) sledilo načelu kontradiktornosti in varovalo upničino pravico do izjave. ZIZ res ne določa obvezne vročitve dolžničinega predloga za odlog izvršbe upnici v izjavo, vendar pa ta možnost izhaja iz splošne določbe 5. člena ZPP (ki se v skladu s 15. členom ZIZ v postopku izvršbe smiselno uporablja) in 22. člen URS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžničin ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse opr. št. I 526/2018 Okrajnega sodišča v Velenju z dne 10. 10. 2022. 2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in v celoti razveljavi izpodbijani sklep ter ugotovi, da za dolžnico taksna obveznost ni nastala, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je pomanjkljivo obrazložen in se ga ne da preizkusiti, obrazložitev je vsebinsko prazna. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je po lastni diskreciji (brez dolžničinega predloga in zakonske podlage) pozvalo upnico, da se izjavo o odlogu izvršbe, de facto začelo o odlogu izvršbe odločati po uradni dolžnosti in je s tem dolžnico razbremenilo obveznosti plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je glede dolžničin ugovornih trditev zaključilo le, da ni razlogov za odlog po uradni dolžnosti in da je v skladu z načelom kontradiktornosti predlog za odlog izvršbe poslalo v izjavo upnici. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Ip 162/2021. Ker se v izvršilnem postopku z razliko od rednega sodnega postopka ne odloča o pravicah strank, ki izhajajo iz tožbenih zahtevkov, ampak o načinu uresničitve pravice, ki je bila v rednem postopku že potrjena, mora biti načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP) temu prilagojeno. Postopek odloga izvršbe predstavlja še dodatno specifiko, saj v vsakem primeru pomeni zgolj začasno oviro za izvršbo, nikakor pa izvršbe ne more preprečiti. Sodišče zato nima zakonske podlage, da bi lahko, ne da bi dolžnik to zahteval v predlogu, pozivalo upnika, da se o predlogu izjavi. Tega ZIZ namreč ne predvideva. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 895/2016. 3. Pritožba je bila vročena upnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnica 27. 9. 2022 vložila predlog za odlog izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 25. 10. 2018. Sodišče je dolžničin predlog za odlog izvršbe poslalo v izjavo upnici, dolžnici pa je za postopek o predlogu za odlog izvršbe izdalo plačilni nalog z dne 10. 10. 2022 za plačilo sodne takse v znesku 30 EUR (tar. št. 4012 Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1). Dolžnica je zoper ta plačilni nalog vložila ugovor iz razloga, da taksna obveznost ni nastala.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je dolžničin ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse zavrnilo, je pravilna. Kot je dolžnici pravilno in dovolj natančno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je v obravnavani zadevi postopek za odlog izvršbe začel na predlog dolžnice in ne po uradni dolžnosti, saj je dolžnica sama vložila 27. 9. 2022 predlog za odlog izvršbe, po zaključku sodišča prve stopnje pa tudi ni razlogov za odlog izvršbe po uradni dolžnosti. Nima prav dolžnica, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je samo (brez dolžničinega predloga in izrecne zakonske podlage v ZIZ) pozvalo upnico, da se izjavi o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe, začelo o odlogu izvršbe odločati po uradni dolžnosti in je s tem dolžnico razbremenilo obveznosti plačila sodne takse. Res je, da ZIZ ne določa obvezne vročitve dolžničinega predloga za odlog izvršbe upnici v izjavo, vendar pa ta možnost izhaja iz splošne določbe 5. člena ZPP1 (ki se v skladu s 15. členom ZIZ v postopku izvršbe smiselno uporablja) in 22. člena URS.2 Zato sodišče prve stopnje s tem ni začelo voditi postopka po uradni dolžnosti, ampak je (zgolj) sledilo načelu kontradiktornosti in varovalo upničino pravico do izjave.

7. Glede na navedeno niso podane pritožbeno uveljavljane kršitve postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Ip 162/2021 v zvezi s tem pa je neutemeljeno. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 895/2016, saj citirana zadeva z obravnavano ni primerljiva. V citirani zadevi je namreč pritožbeno sodišče presojalo pravilnost odločitve o stroških odgovora upnikov na dolžničin predlog za odlog izvršbe (potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje, da jih krijeta upnika sama) in ni presojalo, ali je sodišče prve stopnje dolžničin predlog za odlog izvršbe smelo vročiti upnikoma v odgovor.

8. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih kršitev, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Po prvem odstavku 5. člena ZPP mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. 2 Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.