Jedro

Tožnik je od dokončnosti in pravnomočnosti odločbe ZPIZ vedel, da mu nastaja škoda na zdravju, ker tožena stranka ni izvršila odločbe v zvezi z njegovo invalidnostjo in ga prerazporedila na ustrezno delovno mesto. Od takrat dalje je tožnik vedel za škodo in njenega povzročitelja, saj je zaradi dela na neustreznem delu trpel hude bolečine v nogi in je bil zato prisiljen jemati protibolečinske tablete.

Tožnik je upravičen do odškodnine le za tisto škodo, ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke tri leta pred vložitvijo tožbe. Ugovor zastaranja terjatve za škodo, ki jo je tožnik utrpel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, je utemeljen (tožnik je vedel tako za škodo kot za povzročitelja), ni pa utemeljen ugovor zastaranja za škodo, ki je nastajala zadnje tri leta pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 2.958,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo njegov tožbeni zahtevek. Nikakor se tožnik ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je za začetek teka zastaranja potrebno upoštevati 21. 4. 2006, to je dan, ko je odločba ZPIZ, s katero je ugotovljeno, da tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu ključavničar - specialist, pravnomočna in s tem izvršljiva. V 25. odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je v skladu s 1. odstavkom 352. člena OZ začel teči triletni zastaralni rok, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodbe Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 354/2007, VIII Ips 286/2007 in VIII Ips 459/2007, vendar je dejansko v vseh sodbah navedeno, da zastaranje prične teči, ko je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na konkretno določenega povzročitelja. V danem primeru je sodišče zmotno štelo, da je z pravnomočnostjo odločbe ZPIZ, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu ključavničar - specialist, nastopila okoliščina, ko je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Z navedeno odločbo je bilo toženi stranki naloženo ravnanje, ki bi ga morala spoštovati. Šele s kasnejšimi ravnanji je tožena stranka povzročila, da je tožniku v obdobju, od aprila 2006 dalje nastajala škoda. Takrat ko začne teči zastaranje morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za vložitev tožbe, tožnik pa dne 21. 4. 2006 tožbe ni mogel vložiti, ker takrat ni imel nobene škode in tudi ni vedel, da mu zaradi ravnanja tožene stranka lahko nastane škoda. Iz povedanega pa nedvomno sledi, da takrat ni bilo znane nobene okoliščine, s katero bi bilo mogoče ugotoviti bodisi obseg ali višino škode, še več, sploh ni bilo mogoče predvideti ali bo škoda nastala ali ne. Šlo je zgolj za ravnanje tožene stranke iz katere izvira škoda, ki je predmet tožbenega zahtevka. Glede na citirane vrhovne sodbe, bi kvečjemu lahko začel šteti rok zastaranja takrat, ko je prenehala kršitev tožene stranke, v zvezi z zagotovitvijo ustreznega dela tožnika oziroma ko ga je napotila na čakanje, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo sodno prakso glede začetka tega zastaralnega roka in navedeno potrjuje tudi novejša sodna praksa II Ips 315/2010 z dne 20. 10. 2010 in sodba in sklep II Ips 304/2009 z dne 17. 10. 2012. Tožniku je že z dnem izvršljivosti in pravnomočnosti odločbe ZPIZ, to je z dne 21. 6. 2006 začela nastajati zatrjevana nepremoženjska škoda in zato je pravilen in utemeljen sklep sodišča, da je bila njegova bodoča premoženjska škoda predvidljiva in pričakovana. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel na delu pri toženi stranki in sicer v posledici dejstva, ker tožena stranka ni spoštovala odločbe ZPIZ z dne 3. 4. 2006, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in se mu je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bi opravljal delo izmenoma stoje in sede, brez dela na višini oziroma lestvi, s polnim delovnim časom od 2. 3. 2006 dalje. Ker tožena stranka tožniku ni zagotovila delovnega mesta, skladno z odločbo ZPIZ je moral tožnik vse do 22. 10. 2009, ko ga je tožena stranka poslala na čakanje na delo, opravljati neustrezno delo. V posledici navedenega se je tožniku zdravstveno stanje poslabšalo.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, saj je tožniku ves čas odrejala delo, ki ni ustrezalo odločbam ZPIZ in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 6.200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obresti od 23. 7. 2010 dalje do plačila. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (v višini 33.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Na pritožbi obeh strank je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 709/2012 z dne 9. 1. 2013, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku, glede na to, da je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala zastaranje tožbenega zahtevka, opredelilo do tega ugovora in zaključilo, da je v sporni zadevi nastopilo zastaranje glede na pretečen čas, določen v 1. odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je potrebno v predmetni zadevi upoštevati določbe že citiranega 1. odstavka 352. člena OZ, in sicer da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil ter da za začetek teka zastaralnega roka ni potrebno, da bi moral biti znan konkreten znesek škode, oziroma, da bi morale biti znane vse predpostavke odškodninske odgovornosti povzročitelja škode. Znane morajo biti le okoliščine na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na konkretno določenega povzročitelja. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 354/2007, VIII Ips 286/2007 in VIII Ips 459/2007. Na podlagi izpovedi tožnika, da je kljub pravnomočni odločbi ZPIZ z dne 3. 4. 2006 moral pri toženi stranki opravljati neustrezno delo in je pri tem trpel zelo hude bolečine v nogi, v posledici katerih je moral jemati protibolečinske tablete, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik od 21. 4. 2006 dalje vedel, da mu nastaja škoda na zdravju, ker tožena stranka ni izvršila odločbe ZPIZ v zvezi z njegovo invalidnostjo.

Sodišče prve stopnje je kot odločilni datum, ko bi naj tožnik izvedel za škodo in njenega povzročitelja, štelo 21. 4. 2006, ko je odločba ZPIZ z dne 3. 4. 2006 postala dokončna in pravnomočna in glede na to, da je tožnik tožbo vložil 13. 10. 2010, je sodišče zaključilo, da jo je vložil po izteku triletnega zastaralnega roka, zato je zahtevek tožnika zavrnilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 2. 2002 opravljal delo na delovnem mestu ključavničar - specialist in da je na podlagi odločbe ZPIZ z dne 3. 4. 2006, tožnik bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Odločba ZPIZ je postala dokončna in pravnomočna 21. 4. 2006. ZPIZ je dne 14. 8. 2006 izdal dopolnilno mnenje, s katerim je toženo stranko obvestil, da je invalidska komisija 19. 7. 2006 podala dopolnilno mnenje, da tožnik ni zmožen v polnem delovnem času opravljati predlagano drugo delo ključavničar - specialist, glede na opis delovnega mesta z dne 12. 6. 2006, kjer ni upoštevana omejitev pri delu, ki jo je podala invalidska komisija in sicer da se delo opravlja izmenoma sede in stoje. Dne 5. 3. 2008 je tožena stranka tožniku predložila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto konstrukcijski ključavničar, vendar je ZPIZ dne 6. 5. 2008 izdal odločbo, na podlagi katere je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti in ima še nadalje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami ter iz obrazložitve citirane odločbe izhaja, da tožnik za delo po ponujeni pogodbi o zaposlitvi, glede na opis delovnega mesta, ni zmožen. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila opravljanje dela v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ, je tožnik 8. 7. 2009 podal zahtevo za odpravo kršitev, na podlagi katere je tožena stranka invalidski komisiji pri ZPIZ ponovno poslala v preučitev dokumentacijo za delovno mesto ključavničar, ki ga je tožnik zasedal in ZPIZ je dne 19. 10. 2009 toženi stranki ponovno posredoval dopolnilno mnenje, da tožnik ni zmožen v polnem delovnem času opravljati predlagano drugo delo. Nato je tožena stranka tožnika 22. 10. 2009 napotila na čakanje na delo s pravico do nadomestila.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da sodna praksa pri odškodninah za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nesreč pri delu ali poklicne bolezni ne uporablja 206. člena ZDR, temveč se sklicuje na 352. člen OZ, ki ureja zastaranje odškodninskih terjatev in zato je potrebno navedeni člen uporabiti tudi v sporni zadevi. V 352. členu OZ je določeno, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil in v vsakem primeru zastara v 5 letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 352. člena OZ). 165. člen OZ, pa določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik že od dokončnosti in pravnomočnosti odločbe ZPIZ z dne 3. 4. 2006 vedel, da mu nastaja škoda na zdravju, ker tožena stranka ni izvršila odločbe v zvezi z njegovo invalidnostjo in ga prerazporedila na ustrezno delovno mesto. Od takrat dalje je tožnik vedel za škodo in njenega povzročitelja, saj kot je izpovedal tožnik, je zaradi dela na neustreznem delu trpel hude bolečine v nogi in je bil zato prisiljen jemati protibolečinske tablete.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem, ko tožena stranka tožnika, kljub pravnomočni odločbi ZPIZ, ni premestila na ustrezno delovno mesto, v času od 21. 4. 2006 pa vse do 22. 10. 2009, ko mu je odredila čakanje na delo s pravico do nadomestila, je podano protipravno ravnanje tožene stranke. Delavcu pri katerem je ugotovljena invalidnost III. kategorije, s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu, ni mogoče očitati, da je sam kriv za poslabšanje zdravstvenega stanja, ker ga delodajalec ni razporedil na drugo ustrezno delovno mesto. V skladu s 116. in 121. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) mu je bila tožena stranka dolžna zagotoviti ustrezno delo, z izdajo formalne odločbe o razporeditvi na delovno mesto z ustrezno omejitvijo. Tožniku pa je zaradi stalnih protipravnih škodljivih dejstev nastajala škoda, vse od 3. 4. 2006 naprej. Tožbo pa je tožnik vložil 13. 10. 2010, zato je ugovor zastaranja terjatve za škodo, ki jo je tožnik utrpel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (13. 10. 2010) utemeljen, saj ni bilo ovir, da bi za škodo, ki je nastajala pred tem, tožnik uveljavljal odškodnino že prej. Tožnik je upravičen do odškodnine le za tisto škodo, ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke tri leta pred vložitvijo tožbe in glede navedenega je sodišče prve stopnje določbe o zastaranju odškodninske terjatve delno zmotno uporabilo. Ugovor zastaranja terjatve za škodo, ki jo je tožnik utrpel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe je utemeljen (tožnik je vedel tako za škodo kot za povzročitelja), ni pa utemeljen ugovor zastaranja za škodo, ki je nastajala zadnje tri leta pred vložitvijo tožbe. Tožnik bi lahko bil upravičen do odškodnine le za tisto škodo, ki mu je nastala tri leta pred vložitvijo tožbe in od tedaj dalje (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 386/2009 z dne 3. 10. 2011 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1332/2008 z dne 7. 5. 2009). Sodišče prve stopnje glede na obrazloženo ni pravilno uporabilo materialno pravo, zato pa tudi dejanskega stanja v tem smislu ni ugotavljalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju stališč v zvezi z zastaranjem odškodninske terjatve ugotavljalo, katera je tista škoda, ki je nastala tožniku v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe. Le za to škodo je tožnik upravičen do odškodnine, v kolikor bo sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni splošni pogoji po načelu obligacijskega prava za odškodninsko odgovornost. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti in ugotoviti vsa odločilna dejstva, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu Pdp 709/2012 z dne 9. 1. 2013. V skladu s 360. členom ZPP je pritožbeno sodišče presodilo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).