Jedro

190. člen ZPP ne učinkuje vedno. Tako v teoriji kot v sodni praksi se zastopa stališče, da 190. člen ZPP ne učinkuje, torej ne pride do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik (po 64. členu SPZ) in pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba, kolikor se nanaša na parcele št. 18/1, 23/7, 23/4 in 23/6, k. o. X, razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (nanašajoč se na parc. št. 23/5 iste k.o.) potrdi.

III.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je potem, ko je dovolilo spremembo tožbe z dne 6. 9. 2023 (I. točka izreka), zavrnilo zahtevke na ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje v korist gospodujočih nepremičnin 17/4, in 17/5, k. o. X in v breme petih služečih nepremičnin (s parc. št. 23/6, 23/4, 23/5, 18/1 in 23/7, k. o. X), ki poteka po konkretno opisani trasi nekdanje makadamske poti (točka II/1 izreka), na izstavitev primerne listine za vpis služnostne pravice v opisanem obsegu in trasi poti (točka II/2 izreka), na vzpostavitev in utrditev makadamske poti po določeni trasi (točka II/3 izreka) in prepoved vsakršnega poseganja v služnostno pravico hoje in vožnje (točka II/4 izreka). Glede stroškov postopka je sklenilo, da jih je tožnik dolžan povrniti tožencema, in da bo o njihovi višini odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik vztraja, da bi moralo sodišče prekiniti pravdni postopek in vložiti pobudo za začetek postopka za postavitev druge toženke pod skrbništvo. Sodišče prve stopnje se ni z gotovostjo prepričalo, ali je poslovna in s tem procesna sposobnost druge toženke podana. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je druga toženka mešala osebe, s katerimi je sklepala pravne posle. Iz njene izpovedi pa je še razvidno, da je mešala tudi dogodke in parcele in se tudi ni spomnila, da bi videla osebe, ki jih je tudi napačno poimenovala. Podrobno izpostavlja dele toženkine izpovedi, iz katerih po njegovem mnenju izhajajo medsebojna nasprotja, nedoslednosti, mešanja oseb in dogodkov. Ob tem, da so izpovedi druge toženke že glede dejstev, ali je pravne posle sploh sklenila, kontradiktorne, in ob upoštevanju toženkine starosti in bolezni, njenih izjav ni mogoče označiti za zanesljive. Toženkine izjave so neverodostojne. Ne gre prezreti, da je pooblaščenka druge toženke že na naroku 14. 11. 2023 opozorila sodišče, da druga toženka ni takšnega zdravja, da bi o zadevi lahko karkoli izpovedala. Pooblaščenka je z njenim zdravjem gotovo bila bolje seznanjena kot sodišče. Ker je bilo sodišče opozorjeno na zmožnost težkega sodelovanja in podajanja izjav v postopku, bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ukrepati in postaviti izvedenca medicinske stroke, s pomočjo katerega bi se lahko prepričalo o ne/sposobnosti drugo toženke za sodelovanje v postopku, torej o njeni procesni sposobnosti. Če je sodišče posumilo na pomanjkanje njene sposobnosti, so bile aktivnosti vključno s postavitvijo izvedenca potrebne. Skratka, pritožba meni, da sodišče na podlagi odgovorov druge toženke ni moglo ustvariti prepričanja, da je sposobna sodelovati v postopku. Njena izpoved niti glede enega samega odločljivega dejstva ni bila taka, da ne bi puščala dvomov glede njene procesne sposobnosti. Še toliko bolj to velja, če je pričanje te stranke glavni in odločilni dokaz za odločitev v sporu. Sodišče je namreč ravno na pričanje drugo toženke oprlo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Na neprepričljivo izpoved, ko se toženka tudi ne spominja ničesar oziroma podaja različne in nasprotujoče izjave o istih dejstvih, je takšna njena izpoved neverodostojna in nekonsistentna, in nanjo sodišče ne bi smelo opreti odločitve. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pravdno nesposobne druge toženke tudi ni zastopal zakoniti zastopnik.

Tožnik v pritožbi opozarja, da je sodišče uporabilo izpoved druge toženke za dokaz o navedbah, ki jih druga toženka ni nikoli podala v postopku. To predstavlja kršitev razpravnega načela. Druga toženka ni nikoli trdila, da ni zaznala tožnikovih voženj, ni trdila, da nikoli ni videla tožnika, da bi se peljal po spornih nepremičninah, ki so med drugim tudi last oziroma bile last druge toženke, temveč je zgolj trdila, da tožnik nima služnosti vpisane v zemljiško knjigo, in da z dopisom od nje ni zahteval, da se ugotovi kakšna pravica. Trdila je še, da se je do ... hiše, ki je med pravdnima strankama nesporno do leta 2015 stala delno na parceli tožnika, delno pa na parceli prvega toženca, dostopalo po drugi poti, o čemer se je na naroku drugače izpovedovalo, in sicer, da se je dostopalo po makadamski poti preko parcele druge toženke. Ker toženka ni trdila, da ni videla tožnika voziti po poti, kar je bil nosilni argument za zavrnitev tožbenega zahtevka, je izpodbijana odločitev napačna. Nosilni argument je namreč bil, da toženka ni nikoli videla tožnika voziti po makadamski parceli do njegove parcele in da zato ni mogla molče pristati in tolerirati voženj, vedoč in zavedajoče se, da bi to privedlo do nastanka služnosti. Ker kaj takega ni zatrjevala, je v posledici kršitve načela kontradiktornosti, napačna izpodbijana odločitev o neobstoju služnostne pravice zaradi izvrševanja služnosti na toženki zaznaven/viden način.

3.V nadaljevanju pritožbe tožnik kljub očitku prekoračitve trditvene podlage graja tudi dokazno oceno toženkine izjave o tem, da ga nikoli ni videla na sporni poti, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tudi tožnik ni videl, ne pomeni, da ga tudi toženka ni videla. Vedno kadar je prišel v X, se je pripeljal do svojega zemljišča, travnika, po sporni utrjeni makadamski poti s svojim avtomobilom. Da je služnost izvrševal na takšen opazen način, bi lahko dodatno potrdile pomensko v pritožbi poimenovane priče, katerih zaslišanje je predlagal, a jih sodišče ni zaslišalo, ker je presodilo, da se je o tem, kako je tožnik uporabljal pot, lahko prepričalo že na podlagi drugih dokazov. Izpoved tožnika, da druge toženke ni videl na zemljišču, na katerem je bila makadamska pot, ne potrjuje izpovedi druge toženke, da ga ni videla. Ravno prvi toženec in toženkin mož D. B., sta potrdila, da je sporno pot uporabljal. Priča D. B. je opazil, da je drugi toženec pripeljal na svojo parcelo, oz. je dopustil možnost, da se je pripeljal po poti, a da ni vedel, da je to on, kar pa ni bistveno. Tožnik ni izvajal voženj, ker bi mu posamično vožnjo dovolila druga toženka, temveč zato, ker je s potekom priposestvovalne dobe brez upiranja lastnikov služečih nepremičnin služnost priposestvoval. Uporabljal je pot na enak način, kot jo je njegov pravni prednik E. A., oče prvega toženca, ki mu je ob prodaji svoje nepremičnine zagotavljal, da lahko pot, ki poteka čez prednikovo sosedovo parcelo in toženkino parcelo, uporablja. Tožnik je sporno makadamsko pot uporabljal od nakupa leta 1969, občasno, vsakič na enak način. Zato je neverjetno, da druga toženka do leta 2015 na njej ne bi videla tožnika.

4.Tožnik je naknadno, ko je že davno pretekel pritožbeni rok, vložil vlogo, poimenovano pravno naziranje k pritožbi, v kateri izpodbija dejanske in pravne zaključke sodišča, na podlagi katerih je sprejelo izpodbijano odločitev. Ker je bila ta vloga vložena izven pritožbenega roka, prepozne vloge kot pritožbe na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

5.Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

6.Uvodoma pritožbeno sodišče zavrača očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se neutemeljeno zavzema za prekinitev postopka in vložitev pobude za začetek postopka za postavitev druge toženke pod skrbništvo, ker naj bi bila po njegovem mnenju procesno nesposobna in posledično nepravilno zastopana v postopku. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe, da mora pravdno nesposobno stranko v pravdi zastopati zakoniti zastopnik. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Zato v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v konkretnem primeru ni podana. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, na podlagi katere ocenjuje, da naj druga toženka ne bi bila nesposobna sodelovati v postopku, čeprav je njena pooblaščenka opozorila, da toženka ni takšnega zdravja, da bi o zadevi lahko karkoli povedala. Delno drži obširno pritožbeno izpostavljanje, da se druga toženka določenih stvari ni spomnila, ali jih je pomešala (ali osebe ali dogodke), vendar pa se je sodišče prve stopnje kljub toženkini vidni oslabelosti, lahko prepričalo o njeni zmožnosti pogovora, o zavedanju, da stvar teče o poti, ki je potekala čez njene parcele, in o njeni koncentraciji tekom zaslišanja. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da njena izpoved nikakor ni bila povsem nezanesljiva. Nekaj drugega pa je vprašanje prepričljivosti in verodostojnosti njenih posameznih izpovedi. S tem ko pritožba obširno izpodbija in primerja posamezne dele njene izpovedi, dejansko izpodbija s strani sodišča sprejeto dokazno oceno, v katero je vključilo tudi toženkino izpoved, pri čemer pa se je na določeno njeno izpoved oprlo le v delih, ki so bili potrjeni z drugimi dokazi. Zato v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v konkretnem primeru ni podana.

7.V obravnavani zadevi je tožnik, ki je lastnik nepremičnin 17/4 in 17/5, k. o. X, vložil zoper toženca A. A. in B. B. tožbo za ugotovitev obstoja stvarne služnosti vožnje in hoje po makadamski poti, ki naj bi potekala po parceli 18/1 (prej parc. 17/1) in parcelah 23/5, 23/4 in 23/7 (ki so nastale iz parcele 23/1) in parcele 23/6 (ki je nastala iz parcele 24/1). Trdil je, da je do svojih parcel od njihovega nakupa v letu 1969 dostopal od javne ceste po utrjeni makadamski poti do leta 2015, ko je bila uničena. Trasa je od tedaj že vrsto let zatravljena, na delu pa je dvorišče pred prvotoženčevo novejšo hišo. Služnostno pot je uporabljal dvakrat do trikrat letno, brez da bi se toženca kot lastnika služečih nepremičnin upirala njegovi uporabi. Po njej se je peljal do svojih parcel in sitarjeve hiše, ki je delno stala na njegovi parc. št. 17/3 in parceli 18/1 prvega toženca, na način, da se je pripeljal do konca urejene gramozne/makadamske poti, ki se je končala na njegovi parceli.

8.V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da sta parceli 18/1 in 23/7 po podatkih zemljiške knjige v lasti prvega toženca, parceli 23/6 in 23/4 sta last druge toženke. Parcela 23/5 pa je bila ob vložitvi tožbe last druge toženke, ki jo je tekom postopka, v letu 2020, prodala in je sedaj v lasti C. C.

9.Glede na trditveno podlago, v kateri se tožnik sklicuje na priposestvovanje zaradi več kot 20 letne uporabe poti, uveljavlja nepravo priposestvovanje služnosti v breme vsakokratnega lastnika zgoraj navedenih petih parcel, med drugim tudi parcele 23/5, ki je zaradi odsvojitve tekom postopka postala last C. C., ki ni stranka postopka. Tudi ostale tožbene zahtevke (izstavitev ustrezne listine, vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved poseganja v pravico) tožnik uveljavlja zoper toženca, med drugim glede parc. št. 23/5, ki ni v njuni lasti in posesti. Tožnik ni predlagal spremembe tožbe tako, da bi tožil poleg prvega toženca in druge toženke še pridobitelja (187. člen ZPP). Slednji se tudi ni odzval na predlog prvega toženca, da vstopi v pravdo na strani tožene stranke. Tožba vložena zoper toženca v delu, kolikor se nanaša na parc. št. 23/5, kaže na zgrešeno pasivno legitimacijo, saj je toženca, kolikor zadeva parcelo 23/5, nimata; z odsvojitvijo te parcele med postopkom je prenehala pasivna (stvarna) legitimacija druge toženke in je prišlo do nastanka pasivne legitimacije pridobitelja. Sodišče namreč ne sodi glede na stanje ob začetku postopka, temveč glede na stanje ob koncu glavne obravnave. V sporu zaradi ugotovitve obstoja služnosti je pasivno legitimiran lastnik zemljišča, na katerem se zatrjuje obstoj služnosti. To lahko velja tudi glede ostalih treh zahtevkov, ki so vezani na prvega. Če bi do odsvojitve predmetne nepremičnine prišlo že pred pravdo, bi tožnik lahko uspel z zahtevki le, če bi tožbo vložil proti pridobitelju.

10.V takšni situaciji se izpostavi vprašanje odtujitve stvari (nepremičnine) med pravdo in učinkovanje 190. člena ZPP na tožnikov položaj. Če katera od strank odtuji stvar ali pravico o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP). Namen določila 190. člena ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, saj je nujno preprečiti, da bi se tožena stranka obsodbi v pravdnem postopku izognila tako, da bi med pravdo odtujila stvar tretji osebi, saj okoliščina, da o nekateri stvari teče pravda, na veljavnost pravni poslov glede te stvari ne vpliva. Glavna posledica 190. člena ZPP je tako v tem, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo, to je singularnemu pravnemu predniku tožene stranke. Gre za razširitev subjektivnih meja pravnomočnosti. Vendar pa 190. člen ZPP ne učinkuje vedno. Tako v teoriji kot v sodni praksi se zastopa stališče, da 190. člen ZPP ne učinkuje, torej ne pride do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik (po 64. členu SPZ) in pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah, kamor sodi tudi obravnavani primer. Glede stvarnih pravic na nepremičninah velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo in v primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, bo od osebe, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnik, veljavno pridobil lastninsko pravico (brez bremen), čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja (osebo, na katero je vknjižena lastninska pravica) glede stvarne (tu služnostne) pravice na tej nepremičnini. Za učinkovito varstvo svojega položaja pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnini ne more zanesti na 190. člen ZPP, in tudi ne more uveljavljati ugovora o nedobrovernosti pridobitelja, ki niti ni stranka postopka. Lahko pa se učinkovito zavaruje z institutom zaznambe spora po 79. členu in naslednjih Zakona o zemljiški knjigi. To pomeni, da bi, če bi bila izdana ugodilna sodba zoper odsvojitelja, ta imela učinek zoper pridobitelja le v primeru, da bi tožnik zavaroval svoj položaj z zaznambo spora v zemljiški knjigi, in do vprašanja slabovernosti/dobrovernosti pridobitelja sploh ne bi prišlo (v luči 44. člena SPZ, ki govori o omejitvi priposestvovanja). Ker pa 190. člen ZPP v konkretnem primeru glede na okoliščine primera avtomatično ne učinkuje, saj tožnik varstva svojega položaja glede v tem postopku uveljavljane stvarne pravice na nepremičninah, med katerimi je ena odsvojena tekom pravde, ni zavaroval z institutom zaznambe spora, se izkaže, da s tožbo zoper toženca, kolikor se nanaša na parcelo 23/5, ki je v lasti pridobitelja C. C., ne more uspeti, saj nista pasivno legitimirana in tako njegova tožba glede parcele 23/5 zoper toženca ne more biti utemeljena. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenih zahtevkov v tožbi, kolikor se nanaša na parcelo 23/5, pravilna, sicer iz drugih razlogov, kot jih izpostavlja sodišče prve stopnje. S tem pa tožnik ni ostal brez učinkovitega pravnega varstva, saj bo lahko zoper pravo (stvarno legitimirano) stranko, ki je lahko nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, vložil tožbo glede te parcele.

11.Ker tožba zoper toženca glede parcele 23/5 (ob upoštevanju, da se 190. člen ZPP ne razteza na pridobitelja te nepremičnine med pravdo, saj bi se na eni strani izničilo načelo zaupanja v zemljiško knjigo in pa tudi pomen instituta zaznambe spora) ne more biti utemeljena zaradi zgrešene pasivne legitimacije, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano zavrnilno sodbo, kolikor se nanaša na to parcelo, potrditi (353. člena ZPP).

12.Iz izpodbijane sodbe je razvidna argumentacija, da tožnikovi parceli 17/4 in 17/5 zgolj preko ostalih parcel (izven območja parcele 23/5: to je preko parcele 18/1 kot preko 23/4 in 23/7 ter 24/6), glede na njihovo lego, nimata dostopa do javne ceste. Služnost zgolj po njih, četudi bi obstajala, dostopa do gospodujočih zemljišč ne omogoča, in tako za ugotovitev obstoja služnosti le po nekaterih parcelah tožnik ne more imeti pravno upoštevnega interesa. Presoji o neobstoju pravnega interesa tožnik v pravočasni pritožbi ne ugovarja. Lahko bi šlo za relativno bistveno kršitev določb postopka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Glede na navedeno in ker ti razlogi podpirajo zavrženje tožbe (in ne zavrnitev zahtevkov), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo, kolikor se nanaša na parcele 23/4, 23/7, 23/6 in 18/1, razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (prvi odstavek 351. člena ZPP). Zavrženje tožbe za tožnika namreč predstavlja milejšo posledico kot zavrnitev tožbenega zahtevka. Navedeno pa ne predstavlja ovire, da tožnik glede uveljavljanih zahtevkov glede štirih parcel vloži novo tožbo (lahko skupaj s tožbo zoper lastnika pete parcele, po vseh katerih naj bi po zatrjevanjih tožnika obstajala in potekala sporna služnostna pot). Glede na dosedanje podatke spisa in trditve pravdnih strank pa bi bil čas za razmislek o tem, da bi se deležniki dogovorili o ustanovitvi služnostne pravice na novo izdelani/ustvarjeni poti preko 23/4 (last toženke) in 23/7 (last toženca), ki bi se lahko po predlogu drugega toženca nadaljevala še po njegovi parceli 18/1 do parcel tožnika, ali pa o možnosti sodne določitve nujne poti, saj je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da tožnikovi parceli nimata povezave z javno cesto.

13.Ne glede na delno uspešno pritožbo se končni uspeh tožeče stranke v tem pravdnem postopku v zvezi z glavnim zahtevkom ni spremenil, saj tožnik v tej pravdi ni uspel, zato pritožbeno sodišče tudi ni imelo razloga za poseganje v stroškovno odločitev glede podlage njihove povrnitve. Iz enakih razlogov pa je tudi odločeno, da mora tožnik sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Pritožbeno sodišče v nadaljevanju izpušča oznako katastrske občine, saj vse parcele, ki so omenjene, ležijo v k. o. X.

2in na izstavitev primerne listine, na podlagi katere se bo lahko vknjižila takšna služnostna pravica.

3Tožnik je vložil zoper toženca še tožbo na vzpostavitev in utrditev makadamske poti po določeni trasi, ki je obstajala pred uničenjem poti, ter prepoved vsakršnega poseganja v služnostno pravico hoje in voženj z vozili.

4Po trditvah tožnika naj bi sporna zatrjevana makadamska pot potekala od javne poti najprej preko dela parcel 23/4 in 23/7, nato po parc. št. 23/5 in v majhnem delu parcele št. 23/6, naprej po parc. št. 18/1 do tožnikovih parcel 17/4 in 17/5.

5Toženec je v vlogi z dne 18. 9. 2023 izpostavil, da zaradi odtujitve nepremičnine sodišče ne more ugotoviti služnosti v breme parcele 23/5, ne da bi imel njen lastnik položaj pravdne (tožene) stranke. Tožnik je na naroku odgovoril, da je možna odločitev sodišča kljub spremembi lastništva parcele in da je služnostna pot do njenega uničenja potekala po trasi preko petih parcel.

6Glej Aleš Galič: Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, Pravni letopis 2013/1, str. 12, 13.

7Glej odločbe VS RS II Ips 326/2017, II Ips 1156/2008 in druge.

8Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ima velik pomen zaradi varstva pravnega prometa, nanj se lahko sklicuje le pridobitelj, ki je v dobri veri. Glede dobre vere pridobitelja velja upoštevati, da se njegova dobra vera domneva. To pomeni, da je v vsakem primeru zaključek o (ne)dobrovernosti pridobitelja lahko le rezultat ocene konkretnih dejanskih okoliščin, ugotovljenih v kontradiktornem postopku, v katerem kot stranka nastopa pridobitelj.

9Ali je pridobitelj vedel ob njenem nakupu, da je preko nje potekala pot in da v zvezi s tem teče predmetni postopek?

10S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba.

11O višini stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje bo to sodišče odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka izpodbijane sodbe, s posebnim sklepom.