VDSS Sodba in sklep Pdp 487/2024

Jedro

Toženka je kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Tožnik je zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo so neutemeljeni.

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila. Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur.

Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge tožnikae. Čeprav je ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, postopanje sodišča prve stopnje, ki je vlogo vključno s prilogami (navedbe in dokaze) upoštevalo, ni z ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni v točki IV izreka, tako da se v tej točki izreka na novo glasi:

"IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 592,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15‑dnevnega izpolnitvenega roka do plačila."

II.V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2023 dalje (točka I izreka sodbe), višji zahtevek (za znesek 5.980,52 EUR) je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Zaradi delnega umika tožbe (za znesek 19,48 EUR) je postopek v tem delu ustavilo (točka III izreka sklepa). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 815,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje (točka IV izreka sklepa). Toženko je določilo za zavezanko za plačilo sodne takse v deležu 33 odstotkov (točka V izreka sklepa).

2.Tožnik se pritožuje zoper točko II izreka sodbe in točko IV izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno (razen za dneve 17. 2. 2020, 22. 10. 2021 in 21. 5. 2022) ugotovilo kršitev tožnikove pravice do tedenskega in dnevnega počitka ter s tem protipravnost ravnanja toženke. Tožnikova terjatev je utemeljena na pogodbeni odškodninski odgovornosti. Toženka bi morala manjkajoče ure počitka nadomestiti s prostimi urami ali jih plačati, česar ni storila. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Četudi ZDR-1 in Direktiva 2003/88/ES izrecno ne določata pravice do nadomestila za neizrabljeni počitek, to ne pomeni, da zahtevek tožnika ni utemeljen. Upravičen je do nadomestitve počitka oziroma ustrezne odškodnine za škodo, ki jo je utrpel (sodba VS RS VIII Ips 42/2019, sodbi SEU C-429/09, C‑214/16). Tožnik ni bil dolžan postaviti zahtevka, da mu toženka omogoči počitek; tako omogočeni počitek ne bi dosegel namena. Ni bil edini delavec, ki mu toženka počitka ni zagotovila. Izplačati mu mora ustrezno nadomestilo. Takšna obveznost ima podlago v dolžnosti izpolnitve pogodbene zaveze (239. člen OZ). Pravica do počitka ima svojo lastno ekonomsko vrednost (sodba VS RS VIII Ips 226/2017). Tožnik je prejemal enako (fiksno) plačo, ki se iz meseca v mesec ni spreminjala in v katero so vključeni počitki. Ker mu jih toženka ni omogočila, je tožnik prikrajšan. Zahtevka ni utemeljil le z dejstvom, da je opravil več ur dela, ko bi moral počivati, ampak na kršitvi pravice iz delovnega razmerja. V podobnih primerih sodna praksa priznava nadomestilo plače kot odškodnino zaradi kršitve pravice do odmora med delovnim časom. Tožnikovo prikrajšanje je treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov (sodba in sklep VS RS VIII Ips 18/2022). Sodišče prve stopnje je deloma pravilno ugotovilo, da je bil prikrajšan za 597,75 ur počitka. Toženka mu ni plačala opravljenega dela, šlo je za neenakomerno razporejen delovni čas. Plačala mu je dodatke k plači. Septembra 2019 je tožnik na primer delo opravljal 12 dni zapored, nato ni bil upravičen do dveh obdobij tedenskega počitka. Opravil je 165,5 ur dela, ne 150,5 ur, kot izhaja iz plačilne liste, kar pomeni, da mu toženka ni plačala 15 ur opravljenega dela. Ko bi mu morala zagotoviti počitek, je izrabil presežne (kompenzacijske) ure. Imela je premoženjsko korist, obogatena je bila tudi na račun zagotavljanja zdravja delavcev. Nenadomestitev opravljenih ur pomeni protipravno ravnanje (sodba SEU C-214/16). Tožnik na razporeditev delovnega časa ni imel vpliva. Pri odločanju o pravdnih stroških bi sodišče prve stopnje moralo uspeh ločeno vrednotiti po temelju in po višini zahtevka. Tožnik zahtevka po višini ni mogel postaviti, saj z evidenco delovnega časa ni razpolagal. Toženki je neutemeljeno priznalo nagrado za pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2023, s katero se je opredelila do prekinitve postopka, in z dne 13. 10. 2023, ki vsebuje le navedbe, ki bi jih toženka lahko podala v odgovoru na tožbo. Vloge z dne 18. 9. 2023, 27. 9. 2023 in 29. 4. 2024 ne predstavljajo drugih vlog. Navedbe in dokazne predloge, vsebovane v vlogi z dne 29. 3. 2024, bi toženka lahko podala v pripravljalni vlogi z istega dne. Zmotno je odmerilo materialne stroške. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka) in posledično stroškovno odločitev v sklepu (točki IV in V izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 111. in 269. členom ZPP. Kršitve skupaj z upoštevanjem prepoznih tožnikovih dokazov in neupoštevanjem umika toženkinega dokaznega predloga za zaslišanje A. A. vzbujajo občutek pristranskosti sodišča. Sodišče prve stopnje se do ugovora toženke o nedovoljenosti tožnikovih vlog ni konkretneje opredelilo. Pripravljalna vloga z dne 11. 9. 2023 je bila podana po poteku določenega roka. Zavlekla je reševanje spora. Enako velja za pripravljalno vlogo z dne 15. 2. 2024. Tožnik je spremenil zahtevek (tožbo). Zaradi tožnikove pripravljalne vloge je bila toženka onemogočena v pripravi na glavno obravnavo. Prvi narok za glavno obravnavo kljub njeni prošnji ni bil preložen. Sodišče prve stopnje je dopustilo informativne dokaze. Nepravilno je štelo, da lahko tožnik na podlagi 227. člena ZPP zahteva predložitev evidence delovnega časa. Tožnik niti navedb ni podal. Trditveno in dokazno breme glede zatrjevane kršitve pravice do počitka je bilo na njem. Sklepa v smislu 227. člena ZPP ni izdalo, temveč je toženko med pripravami na glavno obravnavo pozvalo k predložitvi evidence delovnega časa z dopisom. Pravne podlage ni navedlo. Toženka ni bila opozorjena na morebitne sankcije. Razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na ugotovljena protipravna ravnanja toženke, so nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Utemeljenosti zahtevka po višini ni utemeljilo. Ni se opredelilo do izpostavljene sodbe VSL I Cp 3295/2015. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da odrejanje nadurnega dela, ker je imel tožnik neenakomerno razporejen čas, ni bilo zakonito. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih mu je toženka zakonito odredila nadurno delo. S strani tožnika ni bilo sporno, da je imel neenakomerno razporejen delovni čas. Sporno je bilo le trajanje počitkov. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno seštevalo trajanje počitkov. Navedeno je v nasprotju s stališči Sodišča EU (sodba C‑477/21). Tedenski počitek ne traja 35 ur; sodišče prve stopnje takšnega stališča sploh ni obrazložilo. Toženka je tožniku dnevni počitek zagotovila neposredno po koncu opravljanja dela. Po tedenskem počitku mu dnevnega počitka ni bila dolžna zagotoviti. To bi bilo v nasprotju z namenom pravice do počitka. Delavce postavlja v neenak položaj. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj izraba ur ne predstavlja počitka. Čas počitka je pojem prava EU in predstavlja ves čas, ki ni delovni čas. Tako izhaja tudi iz sklepa VS RS VIII Ips 159/2018. Podlaga toženkine odgovornosti bi lahko bila le nepogodbena. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je toženka prekoračila najdaljše trajanje tedenskega delovnega časa. Pri tem ni upoštevalo odsotnosti z dela zaradi izrabe ur in dvakratnega evidentiranja v primeru nadur. Zmotno je ugotovilo kršitve tedenskega počitka. Kršitev je bilo manj. Do vseh s strani tožnika izpostavljenih kršitev se ni opredelilo. Bistveno manjši obseg kršitev ne predstavlja vzroka za škodo, ki bi jo tožnik utrpel. Pri ugotavljanju višine škode je sledilo le izpovedi tožnika; prisojene odškodnine ni objektiviziralo. Škoda ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke, ampak izvira iz izmenskega dela. Tako je izpovedal tožnik. Kako je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino, iz sodbe ne izhaja. Duševne bolečine, ki bi jih tožnik utrpel, niso take intenzitete, da opravičujejo prisojo odškodnine, sploh ne v višini 3.000,00 EUR. Prisojeni znesek odstopa od sodne prakse (sodba VSL I Cp 3295/2015). Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca toženke. Navedeno je v nasprotju s pravico do svobodne izbire odvetnika. Toženka ni dolžna utemeljiti, zakaj je izbrala določenega odvetnika. Tožniku je nepravilno priznalo nagrado za štiri pripravljalne vloge, ne da bi presojalo njihovo potrebnost, kar še posebej velja za zadnjo, vloženo na naroku za glavno obravnavo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka) in posledično stroškovno odločitev v sklepu (točki IV in V izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 111. in 269. členom ZPP. Kršitve skupaj z upoštevanjem prepoznih tožnikovih dokazov in neupoštevanjem umika toženkinega dokaznega predloga za zaslišanje A. A. vzbujajo občutek pristranskosti sodišča. Sodišče prve stopnje se do ugovora toženke o nedovoljenosti tožnikovih vlog ni konkretneje opredelilo. Pripravljalna vloga z dne 11. 9. 2023 je bila podana po poteku določenega roka. Zavlekla je reševanje spora. Enako velja za pripravljalno vlogo z dne 15. 2. 2024. Tožnik je spremenil zahtevek (tožbo). Zaradi tožnikove pripravljalne vloge je bila toženka onemogočena v pripravi na glavno obravnavo. Prvi narok za glavno obravnavo kljub njeni prošnji ni bil preložen. Sodišče prve stopnje je dopustilo informativne dokaze. Nepravilno je štelo, da lahko tožnik na podlagi 227. člena ZPP zahteva predložitev evidence delovnega časa. Tožnik niti navedb ni podal. Trditveno in dokazno breme glede zatrjevane kršitve pravice do počitka je bilo na njem. Sklepa v smislu 227. člena ZPP ni izdalo, temveč je toženko med pripravami na glavno obravnavo pozvalo k predložitvi evidence delovnega časa z dopisom. Pravne podlage ni navedlo. Toženka ni bila opozorjena na morebitne sankcije. Razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na ugotovljena protipravna ravnanja toženke, so nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Utemeljenosti zahtevka po višini ni utemeljilo. Ni se opredelilo do izpostavljene sodbe VSL I Cp 3295/2015. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je bil odrejanje nadurnega dela, ker je imel tožnik neenakomerno razporejen čas, ni bilo zakonito. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih mu je toženka zakonito odredila nadurno delo. S strani tožnika ni bilo sporno, da je imel neenakomerno razporejen delovni čas. Sporno je bilo le trajanje počitkov. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno seštevalo trajanje počitkov. Navedeno je v nasprotju s stališči Sodišča EU (sodba C‑477/21). Tedenski počitek ne traja 35 ur; sodišče prve stopnje takšnega stališča sploh ni obrazložilo. Toženka je tožniku dnevni počitek zagotovila neposredno po koncu opravljanja dela. Po tedenskem počitku mu dnevnega počitka ni bila dolžna zagotoviti. To bi bilo v nasprotju z namenom pravice do počitka. Delavce postavlja v neenak položaj. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj izraba ur ne predstavlja počitka. Čas počitka je pojem prava EU in predstavlja ves čas, ki ni delovni čas. Tako izhaja tudi iz sklepa VS RS VIII Ips 159/2018. Podlaga toženkine odgovornosti bi lahko bila le nepogodbena. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je toženka prekoračila najdaljše trajanje tedenskega delovnega časa. Pri tem ni upoštevalo odsotnosti z dela zaradi izrabe ur in dvakratnega evidentiranja v primeru nadur. Zmotno je ugotovilo kršitve tedenskega počitka. Kršitev je bilo manj. Do vseh s strani tožnika izpostavljenih kršitev se ni opredelilo. Bistveno manjši obseg kršitev ne predstavlja vzroka za škodo, ki bi jo tožnik utrpel. Pri ugotavljanju višine škode je sledilo le izpovedi tožnika; prisojene odškodnine ni objektiviziralo. Škoda ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke, ampak izvira iz izmenskega dela. Tako je izpovedal tožnik. Kako je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino, iz sodbe ne izhaja. Duševne bolečine, ki bi jih tožnik utrpel, niso take intenzitete, da opravičujejo prisojo odškodnine, sploh ne v višini 3.000,00 EUR. Prisojeni znesek odstopa od sodne prakse (sodba VSL I Cp 3295/2015). Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca toženke. Navedeno je v nasprotju s pravico do svobodne izbire odvetnika. Toženka ni dolžna utemeljiti, zakaj je izbrala določenega odvetnika. Tožniku je nepravilno priznalo nagrado za štiri pripravljalne vloge, ne da bi presojalo njihovo potrebnost, kar še posebej velja za zadnjo, vloženo na naroku za glavno obravnavo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka) in posledično stroškovno odločitev v sklepu (točki IV in V izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 111. in 269. členom ZPP. Kršitve skupaj z upoštevanjem prepoznih tožnikovih dokazov in neupoštevanjem umika toženkinega dokaznega predloga za zaslišanje A. A. vzbujajo občutek pristranskosti sodišča. Sodišče prve stopnje se do ugovora toženke o nedovoljenosti tožnikovih vlog ni konkretneje opredelilo. Pripravljalna vloga z dne 11. 9. 2023 je bila podana po poteku določenega roka. Zavlekla je reševanje spora. Enako velja za pripravljalno vlogo z dne 15. 2. 2024. Tožnik je spremenil zahtevek (tožbo). Zaradi tožnikove pripravljalne vloge je bila toženka onemogočena v pripravi na glavno obravnavo. Prvi narok za glavno obravnavo kljub njeni prošnji ni bil preložen. Sodišče prve stopnje je dopustilo informativne dokaze. Nepravilno je štelo, da lahko tožnik na podlagi 227. člena ZPP zahteva predložitev evidence delovnega časa. Tožnik niti navedb ni podal. Trditveno in dokazno breme glede zatrjevane kršitve pravice do počitka je bilo na njem. Sklepa v smislu 227. člena ZPP ni izdalo, temveč je toženko med pripravami na glavno obravnavo pozvalo k predložitvi evidence delovnega časa z dopisom. Pravne podlage ni navedlo. Toženka ni bila opozorjena na morebitne sankcije. Razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na ugotovljena protipravna ravnanja toženke, so nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Utemeljenosti zahtevka po višini ni utemeljilo. Ni se opredelilo do izpostavljene sodbe VSL I Cp 3295/2015. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da odrejanje nadurnega dela, ker je imel tožnik neenakomerno razporejen čas, ni bilo zakonito. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih mu je toženka zakonito odredila nadurno delo. S strani tožnika ni bilo sporno, da je imel neenakomerno razporejen delovni čas. Sporno je bilo le trajanje počitkov. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno seštevalo trajanje počitkov. Navedeno je v nasprotju s stališči Sodišča EU (sodba C‑477/21). Tedenski počitek ne traja 35 ur; sodišče prve stopnje takšnega stališča sploh ni obrazložilo. Toženka je tožniku dnevni počitek zagotovila neposredno po koncu opravljanja dela. Po tedenskem počitku mu dnevnega počitka ni bila dolžna zagotoviti. To bi bilo v nasprotju z namenom pravice do počitka. Delavce postavlja v neenak položaj. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj izraba ur ne predstavlja počitka. Čas počitka je pojem prava EU in predstavlja ves čas, ki ni delovni čas. Tako izhaja tudi iz sklepa VS RS VIII Ips 159/2018. Podlaga toženkine odgovornosti bi lahko bila le nepogodbena. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je toženka prekoračila najdaljše trajanje tedenskega delovnega časa. Pri tem ni upoštevalo odsotnosti z dela zaradi izrabe ur in dvakratnega evidentiranja v primeru nadur. Zmotno je ugotovilo kršitve tedenskega počitka. Kršitev je bilo manj. Do vseh s strani tožnika izpostavljenih kršitev se ni opredelilo. Bistveno manjši obseg kršitev ne predstavlja vzroka za škodo, ki bi jo tožnik utrpel. Pri ugotavljanju višine škode je sledilo le izpovedi tožnika; prisojene odškodnine ni objektiviziralo. Škoda ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke, ampak izvira iz izmenskega dela. Tako je izpovedal tožnik. Kako je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino, iz sodbe ne izhaja. Duševne bolečine, ki bi jih tožnik utrpel, niso take intenzitete, da opravičujejo prisojo odškodnine, sploh ne v višini 3.000,00 EUR. Prisojeni znesek odstopa od sodne prakse (sodba VSL I Cp 3295/2015). Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca toženke. Navedeno je v nasprotju s pravico do svobodne izbire odvetnika. Toženka ni dolžna utemeljiti, zakaj je izbrala določenega odvetnika. Tožniku je nepravilno priznalo nagrado za štiri pripravljalne vloge, ne da bi presojalo njihovo potrebnost, kar še posebej velja za zadnjo, vloženo na naroku za glavno obravnavo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4.Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Prerekata navedbe iz pritožbe in predlagata potrditev po nasprotni stranki izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena (glede pravdnih stroškov), pritožba toženke ni utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu KV - LTD, pravilno prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v vtoževani višini na podlagi ugotovljenih kršitev pravil o delovnem času, zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka ter odrejanja nadurnega dela. Zahtevek iz naslova premoženjske škode je pravilno zavrnilo.

7.Izpodbijana sodba ni obremenjena z v obeh pritožbah uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je navedlo odločilne razloge za svojo odločitev, tako v delu, v katerem je zahtevku ugodilo, kot v delu, v katerem ga je zavrnilo (glede protipravnega ravnanja toženke, pravne narave njene odškodninske odgovornosti, vzročne zveze, krivde in višine nepremoženjske škode kot na drugi strani glede neobstoja premoženjske škode in neupravičene obogatitve), tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodba ni obremenjena niti z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma te kršitve, na katero ne pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, saj je toženka v pritožbi ne konkretizira.

8.Toženka v pritožbi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo prepozni pripravljalni vlogi tožnika. Pripravljalni vlogi tožnika z dne 11. 9. 2023 in 15. 2. 2024 sta bili vloženi pred pripravljalnim in prvim narokom za glavno obravnavo, kar je v časovnem okviru iz prvega odstavka 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. V vsakem primeru, tudi če bi šteli, da sta vloženi prepozno, njuno upoštevanje ni zavleklo reševanja spora, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve. Prav tako ni ravnalo pristransko, ker je kljub toženkinemu umiku dokaznega predloga za neposredno zaslišanje priče A. A. prebralo njegovo izpoved iz drugega postopka. Toženka namreč branju te izpovedi ni nasprotovala.

9.Pripravljalna vloga z dne 11. 9. 2023 ni bila vložena v nasprotju s četrtim odstavkom 269. člena ZPP, ki omejuje pripravljalne vloge med pripravami na glavno obravnavo. Šlo je za tožnikovo prvo pripravljalno vlogo, ki je bila vložena, še preden je sodišče prve stopnje razpisalo glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje ga je sicer z dopisom z dne 20. 6. 2023, ki mu je bil vročen 18. 7. 2023, pozvalo, da dopolni svoje navedbe glede "dejanskega stanja očitanih kršitev". Takšen splošen poziv, ki ne vsebuje opozorila na posledico zamude roka, ne povzroči situacije, v kateri bi bila stranka s kasnejšimi navedbami prekludirana v smislu drugega odstavka 286. člena ZPP.

10.Pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo je bil razpisan za 28. 2. 2024. Tega dne je bil izveden. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge tožnika z dne 15. 2. 2024, ki jo je vložil 16. 2. 2024 neposredno na sodišče. S to vlogo se je opredelil do toženkine vloge z dne 13. 10. 2023; podal je nove navedbe in spremenil tožbo. Čeprav je ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, postopanje sodišča prve stopnje, ki je vlogo vključno s prilogami (navedbe in dokaze) upoštevalo, ni z ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik bi vlogo z dne 15. 2. 2024 lahko podal kasneje, po naroku, ki je bil izveden 28. 2. 2024, kar ne bi vplivalo na podaljšanje postopka v smislu tretjega odstavka 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje na prvem naroku ni izvajalo dokazov, šele na naslednjem naroku dne 15. 5. 2024 je izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika, dokazni postopek z zaslišanjem prič B. B., C. C. in branjem listin pa šele na naslednjem naroku dne 15. 5. 2024 po nadaljnjih pripravljalnih vlogah strank.

11.Toženka je zaprosila za preložitev pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo, kot poudarja v pritožbi, čemur sodišče prve stopnje (pravilno) ni sledilo, možnost za opredelitev do navedb in dokazov je imela v roku, ki ji ga je na naroku dodelilo sodišče prve stopnje. Svoje navedbe je podala v (obsežni) pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2024, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo, tako da v njeno pravico do izjave ni bilo z ničemer poseženo.

12.V pritožbi toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana zaradi nedopustne izvedbe informativnega dokaza in napačne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena. Urnike za sporno obdobje je predložila že z odgovorom na tožbo. Poleg teh je tožnik zahteval predložitev evidence delovnega časa, na kar je sodišče prve stopnje toženko pozvalo z dopisom z dne 27. 9. 2023. Toženka jih je predložila s pripravljalno vlogo z dne 13. 10. 2023.

13.Tožnik je (že) v tožbi postavil zahtevek za plačilo odškodnine v višini 9.000,00 EUR in podal ustrezno trditveno podlago ter v tem okviru v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času, zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka ter odrejanja nadurnega dela, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje in ustrezno utemeljilo v točki 8 obrazložitve, v kateri se je opredelilo do uveljavljane nesklepčnosti tožbe. S tem, ko je sodišče pozvalo toženko k predložitvi evidence delovnega časa, ni postopalo v nasprotju z 227. členom ZPP. Tožnik s tem dokazom ni razpolagal, z dokazom je razpolagala toženka. Kot delodajalec je bila dolžna v skladu z 12. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Tožnik je predložene evidence delovnega časa uporabil za dokazovanje že podanih trditev, pri točni opredelitvi ur, ko so bile njegove pravice iz delovnega razmerja kršene. Ob podani podlagi za poziv toženki, da predloži zahtevane evidence delovnega časa, ni bistveno, da je sodišče poziv naložilo z dopisom in ne sklepom. Glede pritožbene navedbe, da iz dopisa ne izhaja pravna podlaga za poziv k predložitvi evidence (227. ali 286.a člen ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi navedeno morala uveljavljati že v dosedanjem postopku (286.b člen ZPP).

14.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR‑1), najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je ugotovilo, da je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju tako njene pogodbene kot tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče nasprotno vztrajanje pritožbe zavrača kot neutemeljeno.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik dejansko opravljal delo v obsegu seštevka ur evidentiranega delovnega časa, nadur in presežnih ur, ki so se znotraj referenčnega obdobja izravnale. Podvojene ure, na katere opozarja toženka v pritožbi, je odštelo. Ugotovilo je tako prekoračitev najdaljšega trajanja tedenskega delovnega časa kot upoštevaje povprečja v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR‑1) za posamezna obdobja, da mu toženka ni zagotovila dnevnega in tedenskega počitka v predpisanem minimalnem trajanju. Delavcu, katerega delovni čas je neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, mora biti v obdobju 24 ur zagotovljeno vsaj 11 ur nepretrganega počitka (drugi odstavek 155. člena ZDR‑1). V obdobju sedmih zaporednih dni mu mora biti poleg pravice do dnevnega počitka zagotovljena pravica do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR‑1). Podobno je pravica do dnevnega in tedenskega počitka urejena v Direktivi 2003/88/ES. Pritožba neutemeljeno očita zmotno razlago 156. člena ZDR‑1. Sodišče prve stopnje namreč tedenskemu počitku ni pripisalo 35-urnega trajanja, ampak je štelo, da je tolikšen seštevek minimalnega trajanja dnevnega in tedenskega počitka v obdobju sedmih dni.

16.Pravice do tedenskega in dnevnega počitka sodišče prve stopnje ni razlagalo v nasprotju s sodbo SEU C‑477/21 (IH), na katero se sklicuje pritožba. Pri presoji je štelo, da ima delavec, ki mu je dodeljen čas tedenskega počitka, pravico tudi do dnevnega počitka pred navedenim časom tedenskega počitka in s tem upoštevalo avtonomnost teh dveh pravic. Čeprav je pri tem, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, izhajalo iz deloma zmotnega materialnega stališča, da bi moralo biti tožniku v 14‑dnevnem obdobju namesto 59 ur zagotovljenih skupno najmanj 70 ur dnevnega in tedenskega počitka, to ni vplivalo na pravilnost odločitve glede kršitve pravice do počitka. Tožniku namreč glede na izračun njegovega delovnega časa v vtoževanem obdobju ni bilo zagotovljenih niti 59 ur počitka znotraj 14‑dnevnih referenčnih okvirov. Tudi sicer se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne odmerja glede na število ur izostalega počitka, temveč je glede obsega nepremoženjske škode bistveno predvsem dejstvo, da so večletne ugotovljene kršitve toženke postopno pustile posledice na njegovem osebnem področju.

17.V zvezi z ugotovljenim obsegom kršitev oziroma protipravnega ravnanja toženke je neutemeljeno njeno pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik v času izravnave ur delovnega časa počival, saj ni delal in ni bil na razpolago delodajalcu. S takšno razlago bi bila tožniku z izravnavo presežnih ur (koriščenjem kompenzacijskih ur) odvzeta pravica do počitka, zato take odsotnosti z dela ni mogoče šteti za počitek, čeprav delavec dejansko počiva. Delavec ima namreč pravico do z zakonom določenega počitka poleg pravice do izravnave ur delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se čas izravnave ur delovnega časa šteje za opravljeno delo, zato ga je kot takega pravilno upoštevalo pri ugotavljanju presežka maksimalnega tedenskega delovnega časa. Pravilna je tudi ugotovitev, da je toženka z izravnavo presežnih ur prikrivala dejanski obseg nadurnega dela tožnika. Pravica delodajalca, da delavcu nalaga delo preko polnega delovnega časa, je omejena, nadurno delo pa je dopustno odrediti samo pod pogoji iz 144. člena ZDR‑1. Skladno s prvim odstavkom 146. člena ZDR‑1 ima prerazporeditev delovnega časa prednost pred odrejanjem nadurnega dela. Sodišče prve stopnje presoje o nezakonitem odrejanju nadurnega dela ni sprejelo (le) na podlagi dejstva, da je imel tožnik neenakomerno razporejen delovni čas, ampak ker za odrejanje nadurnega dela niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, kot jasno izhaja iz izpodbijane sodbe. Temu toženka v pritožbi niti ne nasprotuje. Prav tako ne oporeka presoji glede prekoračitve najdaljšega trajanja tedenskega delovnega časa (razen z navedbo, da se izravnava ur šteje za počitek, ki je materialnopravno zmotna, in da sodišče prve stopnje ni odštelo podvojenih ur, kar ne drži).

18.Kljub ugotovljenim kršitvam pravil o delovnem času, zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka ter odrejanja nadurnega dela je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo premoženjske škode pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje za odločitev bistveni presoji, da pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice, ter da škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Pravilno se je oprlo na določbo 132. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali pa preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), tožnik pa ni navajal navedenih vrst premoženjske škode.

19.Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba, ne potrjuje tožnikovega stališča, da je zaradi izostalega počitka upravičen do odškodnine v obliki (višini) nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj gre v tožnikovemu primeru za drugačno situacijo, kot je bila v sporih vojakov na mednarodni misiji zaradi kršenja pravice do tedenskega počitka (sodba VS RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018). Tožnik neutemeljeno izpostavlja sodbo in sklep VIII Ips 18/2022 z dne 20. 12. 2022, ki se nanaša na reparacijski zahtevek v primeru obstoja prikritega delovnega razmerja, ne na plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka, in tako ni relevantna. Prav tako nerelevantne so odločitve, ki se nanašajo na kršitev pravice do odmora (ki šteje v delovni čas; sodba VDSS Pdp 730/2011 z dne 15. 12. 2011) in izrabe letnega dopusta, za katerega je delavec upravičen do nadomestila plače (sodba VS RS VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020).

20.Tožnikove navedbe, ki jih je mogoče razumeti, da mu pripada odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do tedenskega (in dnevnega) počitka kot pravice iz delovnega razmerja, niso utemeljene. Tožnik že sam priznava, da ZDR-1 in Direktiva 2003/88/ES ne določata pravice do nadomestila za neizrabljeni počitek (niti v s strani tožnika izpostavljeni določbi drugega odstavka 17. člena, ki sicer določa možnost odstopanja). S tem v zvezi ni relevantno sklicevanje pritožbe na sodbo SEU C-151/12 (Jaeger) v zvezi dnevnim počitkom, ki mora neposredno slediti času dela, niti na Razlagalno sporočilo, ki se opredeljuje do denarnega nadomestila v zvezi z neizrabljenim letnim dopustom in nadomestilom v primeru bolniškega dopusta ob prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi v zvezi s tedenskim in dnevnim počitkom. Prav tako neutemeljeno tožnik v pritožbi povzema pravna stališča v sodbi SEU C‑214/16 (King), saj se ne nanašajo na pravico do plačila neizrabljenega dnevnega ali tedenskega počitka, temveč na odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi neizrabljenega (plačanega) letnega dopusta, kar ni primerljiv pravni institut. Iz sodbe SEU C-429/09 (Günter Fuß) izhaja, da v zvezi z obliko in načinom izračuna povrnitve škode zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka ni ustreznih določb prava unije, zato se pri presoji višine odškodnine uporabijo merila nacionalnega prava ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti. S tem stališčem (v povezavi z drugim odstavkom 17. člena Direktive 2003/88/ES ter Razlagalnim sporočilom k njej) je skladna odločitev sodišča prve stopnje, ki je presojo v obravnavanem sporu pravilno oprlo na razlago določb ZDR‑1 in OZ o odškodninski odgovornosti delodajalca.

21.Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ne drži, da je plačilo za opravljeno delo že prejel, pri čemer izpostavlja mesec september 2019 ter za ta mesec prikazuje število opravljenih ur dela in izplačila po posameznih postavkah. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje takšnih navedb ni podal (pred sodiščem prve stopnje je navedbe podal za april 2019 - pripravljalna vloga z dne 15. 2. 2024), zato gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne upošteva. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da v pritožbi tožnik (enako kot pred sodiščem prve stopnje) priznava, da so bile ure, ki morebiti v posameznem mesecu niso bile plačane (nad polno delovno obveznost), izravnane v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (zato enaka - fiksna plača), dodatki so bili plačani (plačila dodatkov z zahtevkom ne uveljavlja). Tako pri plačilu za delo ni bil prikrajšan, v vsakem primeru pa morebitnega prikrajšanja iz naslova plačila za delo z zahtevkom ni uveljavljal.

22.Ker tožnik do plačila premoženjske škode ni upravičen, niso bistvene njegove pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje delno zmotno ugotovilo število ur, ko mu je bila kršena pravica do počitka.

23.Plačilo odškodnine za premoženjsko škodo tožnik napačno utemeljuje s pravili o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je upoštevaje 190. člen OZ pravilno štelo, da toženka z delom, ki ga je tožnik opravil v času, ko bi moral počivati, ni bila obogatena, saj mu je opravljene ure dela plačala. Glede na to je neutemeljeno tudi pritožbeno utemeljevanje neupravičene obogatitve z zatrjevanjem neenakopravne obravnave tožnika v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom. Navedba, da je bila toženka zaradi nezakonitega razporejanja delovnega časa obogatena na škodo tožnikovega zdravja, ne utemelji prikrajšanja (ali škode) na premoženjskem, ampak kvečjemu nepremoženjskem področju.

24.Tožnik je že v tožbi navedel, da je toženka posegla v njegovo osebno in družinsko življenje oziroma da je zaradi kršitve pravic utrpel škodo na zdravju. Skliceval se je na sodbo SEU C-243/09, da prikrajšanje delavca do počitka samo po sebi škoduje njegovemu zdravju. Svoje navedbe je še dopolnil; v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2023 je tako navedel, da je zaradi kršitev pravil o delovnem času, zagotavljanju dnevnega in tedenskega počitka ter odrejanju nadurnega dela trpel duševne bolečine; tožnik je bil oviran v prostočasnih dejavnostih in družinskem oziroma socialnem življenju. V pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2024 je opisal težave zaradi preutrujenosti in posledice v družinskem življenju. Glede na navedeno je jasno razbrati, da je tožnik uveljavljal nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic.

25.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, v kolikšni meri je dolgotrajno protipravno ravnanje toženke vplivalo na zdravo življenjsko okolje ter osebno in družinsko življenje tožnika, torej na njegove osebnostne pravice. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik preutrujen, da je zaradi preutrujenosti in pomanjkanja prostega časa trpela njegova družina, da se ni mogel udeleževati verskih praznikov, imel je zdravstvene težave, opustil je prostočasne aktivnosti. Sodišče prve stopnje je njegovi izpovedi utemeljeno verjelo ter tako ugotovilo, da je zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine. Tožnik ni izpovedal, kot enostransko prikazuje toženka v pritožbi, da bi bil preutrujen zaradi izmenskega dela, ampak, kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 15. 5. 2024, ker mu toženka ni zagotavljala počitkov oziroma ker je kršila pravila o delovnem času. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo so neutemeljeni. Glede na večletne (petletne) kršitve ter ugotovljene posledice, ki jih je tožnik utrpel zaradi kršitve osebnostnih pravic, pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnikove duševne bolečine v ugotovljenem obsegu utemeljujejo prisojeno višino odškodnine.

26.V zvezi z višino odškodnine ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevo VSL I Cp 3295/2015, ki se nanaša na leto dni trajajočo kršitev osebnostnih pravic zaradi medsosedskega vznemirjanja, in s tem sporom ni primerljiva.

27.Pritožba neutemeljeno navaja, da ni ugotovljen obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je do škode (tožnikovih duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic) prišlo zaradi protipravnega ravnanja toženke (kršitev pravil o delovnem času, zagotavljanju dnevnega in tedenskega počitka ter odrejanju nadurnega dela), oziroma zaradi njenih dolgoletnih kršitev v zvezi z odrejanjem delovnega časa tožnika, ki je pustilo posledice, kot so navedene zgoraj. Toženka glede na obrnjeno dokazno breme (131. člen OZ) ni dokazala, da za škodo ni kriva.

28.Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških odločilo skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP in uspeh strank pravilno določilo glede na razmerje med prisojenim in zahtevanim zneskom odškodnine. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini, saj za to ni podlage v ZPP. Zahtevek je po višini postavil že s tožbo. Neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je napačno odmerilo materialne stroške, saj je pravilno upoštevalo tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife (OT), po katerem pripadajo materialni stroški v višini dveh odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, nad 1.000 točk pa še en odstotek od presežka nad 1.000 točk.

29.Tožnik utemeljeno opozarja na zmotno uporabo prava glede nekaterih priznanih stroškov toženke. Toženka se je v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2023 izjavila le o nameravani prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka. Takšna izjava ne predstavlja obrazložene vloge, zato je sodišče prve stopnje zanjo neutemeljeno priznalo nagrado v višini 300 točk. Gre za obrazložen dopis (tar. št. 43/3 OT), za katerega je predpisana nagrada v višini 50 točk. V zvezi z vlogami toženke z dne 18. 9. 2023, 27. 9. 2023, 29. 3. 2024 in 29. 4. 2024 tožnik utemeljeno izpostavlja, da niso bile potrebne za pravdo, zaradi česar so nepotrebni tudi z njimi nastali stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prošnji za preložitev pripravljalnega in prvega naroka z dne 18. 9. 2023 (ko še narok ni bil razpisan) in z dne 21. 2. 2024 ter izjava o nestrinjanju s preložitvijo naroka za glavno obravnavo z dne 29. 4. 2024 niso imele vsebinskega pomena za odločitev v zadevi. Vlogo z dne 29. 3. 2024, s katero je toženka posredovala dnevne razporede dela za določene mesece ter ponovila dokazni predlog za zaslišanje prič, je vložila istega dne kot pripravljalno vlogo (za katero ji je sodišče prve stopnje priznalo nagrado v višini 225 točk), kar pomeni, da gre za nepotreben strošek, saj bi vse navedbe in dokazne predloge lahko podala v eni vlogi. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče stroške, ki so priznani toženki, znižalo za 450 točk, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost pomeni, da njeni skupni stroški znašajo 1.707,76 EUR (ne 2.040,45 EUR). Glede na uspeh v pravdi in po medsebojnem pobotanju s stroški tožnika znašajo stroški, ki jih je tožnik dolžan plačati toženki, 592,84 EUR (ne 815,74 EUR).

30.V preostalem je pritožba tožnika, ki nasprotuje tudi priznanju nagrade za pripravljalno vlogo toženke z dne 13. 10. 2023, neutemeljena. To obrazloženo vlogo je toženka vložila na poziv sodišča, v njej je podala navedbe in dokazne predloge (predložila je evidence delovnega časa), zato ji je za njeno sestavo utemeljeno priznalo nagrado v višini 300 točk.

31.Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri zahtevi za priznanje stroškov, ki so nastali pooblaščencu za prihode iz Ljubljane na naroke v Koper. Sodišče prve stopnje ji teh stroškov (in odsotnosti iz pisarne) pravilno ni priznalo. Novejša sodna praksa ohranja večinsko stališče, da se kot potrebni stroški praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju (okrožju) sodišča. Pooblaščenci toženke imajo sedež izven okrožja sodišča prve stopnje. To stališče ne posega v strankino pravico do svobodne izbire odvetnika, saj ta ne pomeni, da je breme stroškov, ki so posledica izbire odvetnika izven okrožja sodišča, v vsakem primeru dolžna kriti nasprotna stranka. Potne stroške, ki so nastali pooblaščencu izven okrožja sodišča (in s tem povezane stroške odsotnosti iz pisarne), bi bilo mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če bi to utemeljevale posebne okoliščine, povezane z vsebino zadeve (npr. zapletenost in obsežnost zadeve, zahteva po specifičnem znanju) ali njunim medsebojnim razmerjem, vendar bi morala te okoliščine zatrjevati in izkazati že ob priglasitvi stroškov pred sodiščem prve stopnje, česar toženka v tem sporu ni storila.

32.Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo potrebnost tožnikove pripravljalne vloge z dne 15. 5. 2024. V njej je utemeljeval dejansko in pravno podlago zahtevka, zato mu je sodišče prve stopnje zanjo pravilno priznalo nagrado 300 točk.

33.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških delno spremenilo, kot je obrazloženo zgoraj in je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

34.Ker je tožnik le delno uspel v pritožbenem postopku, in še to v neznatnem delu odločitve o stranski terjatvi, toženka pa v tem postopku ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške tega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VDSS Sodba in sklep Pdp 487/2024

ECLI:SI:VDSS:2025:PDP.487.2024 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas