Jedro

Tožnik je bil v delovnem razmerju s prvotoženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za opravljanje del na delovnem mestu gradbeni delavec ‒ tesar za določen čas na območju Republike Slovenije. Toženi stranki sta sklenili kooperacijsko pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bosta skupno, a vsaka s svojimi delavci, poslovno sodelovali in organizirali izvajanje posameznih gradbenih del na objektih, ki jih je na gradbišču v tujini gradila drugotožena stranka. Prvotožena stranka je bila v skladu z določili kooperacije pogodbe dolžna biti stalno prisotna na gradbišču v tujini ter skrbeti za koordinacijo in varnost svojih delavcev na gradbišču. Za izvedbo del na gradbišču je bila dolžna določiti odgovornega vodjo. Prvotožena stranka na gradbišču v tujini ni zagotovila prisotnosti odgovorne osebe, ki bi izpolnjevala navedene obveznosti iz kooperacijske pogodbe. S takšno opustitvijo nadzora nad delovnim procesom (posledično pa z opustitvijo nadzora nad delom tožnika) je kršila določila kooperacijske pogodbe in opustila svojo obveznost iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke. Ta je imela na gradbišču vlogo glavnega izvajalca del, prvotožena stranka pa je bila le njen podizvajalec. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da iz določil kooperacijske pogodbe ne izhaja, da bi bil tožnik ali drugi delavci prvotožene stranke vključeni v delovni proces drugotožene stranke, namesto da bi raziskalo tudi dejanske okoliščine v zvezi s tem.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 18.063,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko (do zneska 31.063,60 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 31.063,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper drugotoženo stranko (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval zapadlo mesečno rento v bruto znesku 1.289,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 262,51 EUR stroškov postopka, na transakcijski račun sodišča prve stopnje pa je dolžna povrniti 814,51 EUR stroškov za tožnika, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je drugotoženi stranki v roku 15 dni dolžan povrniti potrebne stroške postopka v znesku 1.362,99 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del I. točke izreka ter zoper II., IV. in V. točko izreka navedene odločbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko, saj je bila ta na gradbišču v Belgiji glavni izvajalec del, prvotožena stranka pa je bila le njen podizvajalec. Poudarja, da je na delovišču v Belgiji delo opravljal brez kakršnihkoli navodil svojega delodajalca oziroma je prejemal navodila za delo s strani delavca drugotožene stranke. V skladu z zakonodajo s področja varstva pri delu mora izvajalec, ki ga izmed več izvajalcev imenuje investitor, urediti gradbišče skladno z varnostnim načrtom in načrtom organizacije gradbišča. Kadar na gradbišču dela izvaja več izvajalcev, je treba skleniti dogovor za skupne varnostne ukrepe (prvi odstavek 39. člena ZVZD-1). Izpostavlja določila kooperacijske pogodbe, da je za ureditev gradbišča dolžna poskrbeti drugotožena stranka, da prvotožena stranka dela izvaja z dogovorjenim številom delavcev skladno z zahtevami predstavnika drugotožene stranke in da predstavniku prvotožene stranke delovne naloge določa predstavnik drugotožene stranke. Po pogodbi je bila prvotožena stranka dolžna dela izvajati v skladu z varnostnim načrtom in je bila dolžna podpisati pisni sporazum o koordiniranem varstvu pri delu. Varnostni načrt drugotožene stranke bi torej moral obstajati že ob prihodu delavcev prvotožene stranke na gradbišče, prvotožena stranka pa bi morala s svojim podpisom potrditi, da je z njim seznanjena in da bo spoštovala koordinirano varstvo pri delu. Drugotožena stranka varnostnega načrta in sporazuma o koordiniranem varstvu pri delu ni predložila, sodišče je k predložitvi teh listin ni pozvalo. Varnostni načrt je pomemben element razmerja med toženima strankama, saj se je drugotožena stranka zavezala urediti gradbišče skladno z njim, prvotožena stranka pa je bila ta načrt na gradbišču dolžna izvajati. Kot bistveno tožnik izpostavlja, da je bil njegov neposredni vodja na gradbišču delavec drugotožene stranke A.A.. Ta je tudi nadzoroval delo na objektu, na katerem je opravljal delo. Ves gradbeni in pomožni material za izvajanje del je bil v lasti drugotožene stranke. Ta je bila torej nosilec in delno tudi neposredni izvajalec gradbene dejavnosti na gradbišču. Tožnik je svoje delo na gradbišču opravljal zaradi ekonomskih interesov drugotožene stranke, zato je podana solidarna odgovornost toženih strank. Izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS, da ni sprejemljivo, da delavcu v primeru kot je obravnavani za škodo odgovarja le njegov delodajalec. Določilo kooperacijske pogodbe ne more izključiti solidarne odgovornosti toženih strank glede tožnika. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 347/2004, II Ips 659/2007, II Ips 16/2013 in II Ips 199/2007. Sodišče se ni ustrezno opredelilo do izpovedi B.B. in A.A.. Tudi se ni opredelilo do njegove izpovedi, da nadrejenega delavca prvotožene stranke ni bilo na gradbišču, da je navodila za delo prejemal od drugotožene stranke in da so bili delavci prvotožene stranke tudi sicer na gradbišču predstavljeni kot delavci drugotožene stranke. Navaja še, da mu je sodišče presodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del odločbe spremeni v smeri pritožbenih navedb, podrejeno pa, da izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del I. točke izreka, zoper II. ter IV. točko izreka odločbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Nasprotuje stališču sodišča, da je bila odgovorna za nadzor nad delovnim procesom na gradbišču v Belgiji, saj je bila glavni izvajalec del na tem gradbišču drugotožena stranka, sama je bila le njen podizvajalec. Delo je opravljala skladno z zahtevami in nalogami drugotožene stranke. Vodja gradbišča je bil delavec drugotožene stranke A.A., ki je tudi nadzoroval delo na objektu, na katerem je delo opravljal tožnik. Ves gradbeni in pomožni material za izvajanje del je bil v lasti drugotožene stranke. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 210/2010. Nasprotuje ugotovitvam sodišča, da na gradbišču v Belgiji ni zagotovila odgovorne osebe in da tožniku ni zagotovila navodil za delo. Tožnik je samovoljno zapustil svoje delovno mesto in odšel na delovišče portugalskih delavcev. Tudi ne drži, da mu ni zagotovila pripomočkov za delo, saj iz izpovedi B.B., C.C. in A.A. izhaja nasprotno. Izpostavlja izpoved B.B., da ni bilo nobene potrebe po tem, da bi delavci hodili na drugo gradbišče. Tudi iz izpovedi C.C. izhaja, da tožnik za svoje delo ni potreboval žage. A.A. je izpovedal, da tožnik na portugalskem gradbišču, kjer se je zgodila nesreča, ni imel kaj iskati in da ga je šef gradbišča dan pred tem opozoril, da prehajanje na druga gradbišča ni dovoljeno. Priča je tudi izpovedala, da je imel tožnik na voljo ročni cirkular, ki bi ga moral iti iskat v skladišče. Tudi tožnik je v izpovedi potrdil, da je naloge prejemal od A.A.in da je pred začetkom dela prejel navodilo od šefa gradbišča. Sodišče se do vseh teh izpovedi ni opredelilo. Ravno tožnik kot skupinovodja je bil zadolžen za prinos ročnega cirkularja iz skladišča, če bi bil ta res potreben za delo. Sodišče ji zato neutemeljeno očita, da je opustila nadzor nad delovnim procesom in da tožniku ni zagotovila žage. Tožnik svojih trditev, da je za delo potreboval krožno žago, ni dokazal, sodba pa o nasprotni ugotovitvi nima razlogov. Že v postopku na prvi stopnji je opozarjala, da je iz slovenskega prevoda poročila o nesreči "izginil" del, kjer je kot očividec naveden A.A., in tudi del opisa nesreče. Opozorila je tudi, da je prevod sodne tolmačke napačen, zato je predlagala, da se prevod opravi po sodnem tolmaču, ki naj ga postavi sodišče. Ker sodišče temu predlogu ni ugodilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je tožniku spodrsnilo na iverni plošči, saj iz izpovedi tožnika izhaja, da se je vračal nazaj po stopnicah približno 50 cm nižje. Tudi v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so ti v nasprotju z izpovedjo tožnika, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Uveljavlja, da bi do nesreče prišlo tudi v primeru, če bi tožnik imel dovoljenje za uporabo krožne žage na gradbišču portugalskih delavcev, saj je vzrok nesreče padec na spolzki stopnici zaradi jutranjih vremenskih razmer. Nasprotuje višini prisojene odškodnine zaradi strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del odločbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe prvotožene stranke.

5. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev v zvezi s presojo tožnikovega soprispevka k nastali škodi in glede odškodninske odgovornosti drugotožene stranke.

8. Tožnik je v tem sporu od toženih strank zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 31.063,60 EUR, ker je je 20. 2. 2013 pri opravljanju tesarskih del na gradbišču v Belgiji padel na spolzki iverni plošči in se pri tem hudo poškodoval. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka pravilno upoštevalo podlago iz 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), v skladu s katerim mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka za tožniku nastalo škodo (krivdno) odškodninsko odgovorna, zato je tožbenemu zahtevku zoper njo delno ugodilo, zahtevek zoper drugotoženo stranko pa je zavrnilo.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju s prvotoženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2012, ki je bila sklenjena za opravljanje del na delovnem mestu gradbeni delavec ‒ tesar za določen čas od 24. 12. 2012 do 15. 5. 2013 na območju Republike Slovenije. Toženi stranki sta 3. 10. 2012 sklenili kooperacijsko pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bosta skupno, a vsaka s svojimi delavci, poslovno sodelovali in organizirali izvajanje posameznih gradbenih del na objektih, ki jih je na gradbišču v Belgiji gradila drugotožena stranka.

10. Prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila v skladu z določili kooperacije pogodbe dolžna biti stalno prisotna na gradbišču v Belgiji ter skrbeti za koordinacijo in varnost svojih delavcev na gradbišču. Dolžna je bila skrbeti za razporejanje svojih delavcev, za način razdeljevanja posameznih delovnih zadolžitev in nalog ter za posredovanje konkretnih navodil za delo. V skladu z določili kooperacijske pogodbe je bila za izvedbo del na gradbišču dolžna tudi določiti odgovornega vodjo, ki bi odgovarjal za varno in strokovno izvedbo prevzetih del ter za vodenje in nadziranje njenih delavcev. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje prvotožena stranka na gradbišču v Belgiji ni zagotovila prisotnosti odgovorne osebe, ki bi izpolnjevala navedene obveznosti iz kooperacijske pogodbe. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka s takšno opustitvijo nadzora nad delovnim procesom (posledično pa z opustitvijo nadzora nad delom tožnika), kršila določila kooperacijske pogodbe in opustila svojo obveznost iz prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.).

11. Sodišče prve stopnje je krivdno odgovornost prvotožene stranke utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da tožniku na gradbišču v Belgiji ni zagotovila potrebne opreme in pripomočkov za delo (krožne žage). Posledično je tožnik pri delu moral uporabljati opremo, ki je bila na razpolago na širšem gradbišču, to pa je od njega zahtevalo gibanje med posameznimi delovišči na gradbišču po neurejenem (spolzkem) terenu. Sodišče prve stopnje je preuranjeno sledilo izpovedi tožnika, da mu je navodilo za uporabo krožne žage izven delovišča toženih strank posredoval glavni vodja gradbišča (ki ni bil niti delavec prvotožene niti drugotožene stranke). Prvotožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da pri ugotavljanju tega, ali je bilo ravnanje tožnika samovoljno ali v skladu s prejetimi navodili, ni celovito dokazno ocenilo izpovedi direktorja drugotožene stranke B.B., zakonitega zastopnika prvotožene stranke C.C. in skupinovodje drugotožene stranke A.A.. Pritožba vztraja, da iz teh izpovedi izhaja, da tožnik krožne žage pri delu ni potreboval, da ga je šef gradbišča dan pred škodnim dogodkom izrecno opozoril, da prehajanje na druga gradbišča ni dovoljeno in da je bila tožniku na gradbišču na razpolago krožna žaga, pa se je kljub temu samovoljno odločil, da bo raje ubral lažjo (krajšo) pot in si žago sposodil od tujih delavcev. Vse te okoliščine so, poleg tega, da so povezane z vprašanjem krivdne odgovornosti prvotožene stranke, ki je sicer podana že zaradi zgoraj navedene opustitve nadzora nad izvajanjem delovnega procesa, pomembne predvsem za ugotavljanje tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Sodišče prve stopnje bi zato v zvezi s tem moralo oblikovati celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.

12. Neutemeljeno pa se prvotožena stranka zavzema za ponovno prevajanje listine "Poročilo ‒ pregled hude nesreče pri delu", ki ga je izdelala sodna tolmačka D.D.. Ni odločilno, da naj bi tožnik padel "na nakopičenem, nagrmadenem panoju" in ne "na ivernih ploščah, naloženih na tleh", kot je zapisano v prevodu. Med strankama namreč ni sporno, da je tožnik padel in se pri tem hudo poškodoval. To je bilo na delu gradbišča, za urejenost katerega toženi stranki niti nista bili dolžni skrbeti. Prvotožena stranka se za postavitev drugega sodnega tolmača neutemeljeno zavzema tudi s pritožbenimi navedbami, da je A.A. kot neposredni očividec nesreče naveden le v originalnem besedilu poročila v francoskem jeziku, v slovenskem prevodu pa ne. O tem, ali je bil omenjeni delavec druge tožene stranke očividec nesreče, se je namreč sodišče prve stopnje prepričalo tudi v okviru zaslišanja strank in prič.

13. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke. Ta je imela na gradbišču vlogo glavnega izvajalca del, prvotožena stranka pa je bila le njen podizvajalec. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da iz določil kooperacijske pogodbe ne izhaja, da bi bil tožnik ali drugi delavci prvotožene stranke vključeni v delovni proces drugotožene stranke, namesto da bi raziskalo tudi dejanske okoliščine v zvezi s tem.

14. Iz kooperacijske pogodbe izhaja, da je bila prvotožena stranka dela dolžna izvajati z dogovorjenim številom delavcev skladno z zahtevami predstavnika drugotožene stranke (prvi odstavek 19. člena), da je bil predstavnik drugotožene stranke dolžan predstavniku prvotožene stranke določati delovne naloge (prvi odstavek 17. člena) ter da je drugotožena stranka prvotoženi stranki zagotavljala ves gradbeni material za izvajanje del neposredno na objektu (prvi odstavek 7. člena kooperacijske pogodbe). Pomembne pa so tudi dejanske ugotovitve o tem, kakšno je bilo razmerje med delavci prvotožene in drugotožene stranke (nad/podrejenosti), ali je bil tožnik na gradbišču res predstavljen kot delavec drugotožene stranke, kakšno je bilo glede na 17. člen kooperacijske pogodbe in dejstvo, da predstavnika prvotožene stranke na gradbišču ni bilo, razmerje med tožnikom in predstavnikom drugotožene stranke in ali je predstavnik drugotožene stranke tožniku res dajal neposredna navodila za delo1. Šele po ugotovitvi teh okoliščin bo mogoč zaključek o tem, ali je bil tožnik vključen v delovni proces drugotožene stranke ali ne. Posledično pa bo šele po takšni dopolnitvi dejanskega stanja možna presoja o tem, ali je drugotožena stranka obravnavanega dne opustila kakšno obveznost, ki bi lahko bila v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo ali ne.

15. Prav tako drži tožnikova pritožbena navedba, da za zavrnitev zahtevka zoper drugotoženo stranko ne zadostuje določilo kooperacijske pogodbe, s katerim je prvotožena stranka vnaprej prevzela odgovornost za vso škodo, ki bi njenim delavcem nastala med opravljanjem dela. Odškodninska odgovornost ene od toženih strank zoper tožnika kljub tovrstnemu dogovoru v kooperacijski pogodbi (ali kakršnikoli drugi pogodbi obligacijskega prava) ni izključena. Takšen dogovor velja le v razmerju med podpisnicama pogodbe, ne pa v razmerju do tožnika (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 199/2007 z dne 28. 6. 2010).

16. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper drugotoženo stranko se sicer pritožuje tudi prvotožena stranka, vendar za to nima pravnega interesa. Toženi stranki sta navadna sospornika. Ker gre za ločeni procesni razmerji, ki se skupno obravnavata le po odločitvi tožnika, prvotožena stranka s položaja sospornika ne more posegati v procesno razmerje med tožnikom in drugotoženo stranko. Zato se II. točka izreka sodbe razveljavlja le na pritožbo tožnika.

17. Zaradi siceršnje utemeljenosti obeh pritožb je pritožbeno sodišče izpodbijani del odločbe (I., II., IV. in V. točko izreka ‒ razveljavitev stroškovnega dela odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP in 3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazno oceno v nakazani smeri - glede vprašanja, ali je bil tožnik vključen v delovni proces druge tožene stranke, ter glede izpostavljenih okoliščin, pomembnih predvsem za presojo tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Zaradi odprtih vprašanj glede temelja zahtevka se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z utemeljenostjo zahtevka po višini še ni opredeljevalo.

18. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Tožnik npr. v pritožbi opozarja na svojo izpoved, da je vodja gradbišča naloge prenašal predstavniku drugotožene stranke in da je naloge prejemal od drugotožene stranke ‒ stran 3 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 11. 7. 2017.