Jedro

Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 98,59 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 150,07 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka 117,05 EUR, svoje stroške postopka pa krije sam.

2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske več let kršila pravice iz delovnega razmerja s tem, ko jim ni plačevala dodatkov za opravljeno nadurno delo, zato je bilo vloženih več istovrstnih tožb. Dejstvo je, da je do plačila 30 % dodatka prišlo zaradi množičnih tožb pripadnikov, pri čemer pa tožniki praviloma niso razpolagali z lastnimi podatki o številu nadur po posameznih referenčnih obdobjih. Vztrajanje pri tožbah je bilo očitno upravičeno, saj je tožena stranka naknadno 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018 posameznim pripadnikom ponovno izplačala določene 30 % dodatke. Sklicuje se na sodno prakso višjega sodišča. Navaja, da je sodišče pri odločitvi o stroških postopka ZPP napačno uporabilo in bi moralo pri odločitvi o stroških postopka odločiti na podlagi uspeha v pravdi, saj je tožnik za vtoževano obdobje prejel 255,82 EUR bruto. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o stroških postopka po umiku tožbe, pri tem pa je zavzelo stališče, da tožnik ni umaknil tožbe takoj po izpolnitvi. Pritožnik pravilno uveljavlja, da je tako stališče zmotno. Tožnik je 5. 8. 2017 vložil tožbo za plačilo 329,84 EUR razlike v plači zaradi nadur. V pripravljalni vlogi z dne 16. 8. 2018, s katero je svojo tožbo umaknil v celoti, je navajal, da mu je 5. 12. 2017 tožena stranka plačala 255,82 EUR. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani pogoji za odmero stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožnik tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost. Ni pa mogoče šteti, da je tožnik že 5. 12. 2017 vedel, na katero obveznost tožene stranke se nanaša njena izpolnitev, saj iz plačilne liste (A1) ni razvidno, na katero obdobje se nanašajo zneski pod postavko E060 (Dod. preko pol.del.časa-korišč.ur). Tudi sicer pa za umik tožbe rok ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ne v ZPP. Tožena stranka ne navaja, iz spisa pa tudi ni razvidno, koliko časa je poteklo med seznanitvijo z (delno) izpolnitvijo in umikom tožbe, pa tudi če bi res poteklo več mesecev, to ni odločilno, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.

6. Tožnik je tako po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. Glede na to bi bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom. Tožnik je uspel v višini 77,56 % (vtoževal je znesek 329,84 EUR ter prejel plačilo v višini 255,82 EUR), tožena stranka pa v višini 22,44 %.

7. V skladu z Odvetniško tarifo (OT) je tožnik upravičen do povračila naslednjih potrebnih stroškov pred sodiščem prve stopnje: 200 točk za tožbo, 50 točk za umik, skupaj 250 točk oziroma 114,75 EUR (glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR), čemur je treba prišteti še 2 % materialne stroške v višini 2,29 EUR točk, 22 % DDV v višini 25,75 EUR in sodno takso v višini 18,20 EUR, skupaj torej 160,99 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka toženi stranki, in sicer v skupnem znesku 117,05 EUR. Upoštevajoč uspeh tožnika v višini 77,56 %, je tožnik upravičen do stroškov postopka v višini 124,86 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povračila stroškov v višini 22,44 %, kar znese 26,27 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 98,59 EUR. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 358. členom ZPP).

9. Ker je tožnik s pritožbo v celoti uspel, mu mora tožena stranka povrniti stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče mu je skladno z OT priznalo naslednje pritožbene stroške: 250 točk za pritožbo in 5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 255 točk oziroma 117,04 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 25,75 EUR ter sodno takso v višini 7,28 EUR, skupaj torej 150,07 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).