Jedro

Pretepanje in ustrahovanje mladoletnih tožnikov s strani sošolcev, očeta in očima pa prav tako ne predstavlja resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Načela največje otrokove koristi ni mogoče razlagati na način, da bi bila otrokova največja korist nad določili zakona in da bi mu bila priznana mednarodna zaščita v nasprotju z ZMZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 31. 5. 2011 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena ter prve alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) po predhodni združitvi postopkov v rednem postopku odločila, da se prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnejo.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, kršila procesne določbe in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka bi morala pred izdajo odločbe pridobiti in uporabiti informacije o stanju v izvorni državi glede preganjanja ljudi na verski podlagi s strani vahabitov ter bi morala dodatno preučiti realne možnosti za učinkovito zaščito pred preganjanjem ali resno škodo tudi v primeru individualnih maltretiranj in ne samo v primerih velikih policijskih akcij zoper organizirane skupine vahabitov, ki naj bi po označbah tožene stranke na treh mestih v odločbi imele značilnosti terorističnih dejanj. Tožena stranka ni v ničemer obravnavala navedb mladoletnega A. glede trpinčenja, fizičnega nasilja in prisiljenja k težkemu delu s strani očeta oziroma očima mladoletnih tožnikov. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker mora negativna odločitev o prošnji za mednarodno zaščito vsebovati tudi obveznost tožnikov, da v določenem roku zapustijo Republiko Slovenijo.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in tožbo zavrne ter podrejeno, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka navaja, da je prošnje tožnikov zavrnila, ker je ocenila, da dogodki (nadlegovanje s strani vahabitov, pretepanje in grožnje sošolcev ipd.), ki jih tožniki v postopku uveljavljajo, ne dosegajo intenzivnosti preganjanja, določenega v 26. členu ZMZ. Ugotovila je, da pripadnikov vahabitov in sošolcev mladoletnih tožnikov ni mogoče šteti kot subjekte preganjanja v smislu 24. člena ZMZ. Iz informacij, ki jih je tožena stranka uporabila v konkretnem primeru, izhaja, da Bosna in Hercegovina ni tolerantna do ravnanj pripadnikov vahabitov in da želi vahabizem izkoreniniti. Po presoji tožene stranke trpinčenje, fizično nasilje in prisiljevanje k težkemu delu s strani očeta oziroma očima tožnikov v obravnavanem primeru ni bistvenega pomena za odločanje o priznanju mednarodne zaščite. To, da tožnikom ni določila obveznosti za zapustitev države, je povsem zakonito.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Po določbi tretjega odstavka istega člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

7. Kot izhaja iz predloženih spisov, je glavni razlog, zaradi katerega tožnica in njena dva mladoletna otroka zaprošajo za mednarodno zaščito, nadlegovanje s strani vahabitov, pripadnikov ekstremistične verske ločine islama. Tožnica je pri zaslišanju uradni osebi povedala, da so se grožnje s strani pripadnikov vahabitov v izvorni državi pričele leta 2007. Vahabiti je nikoli niso osebno fizično napadli, pogosto pa je bila napadena verbalno. Verbalne napade pripadnikov vahabitov je tožnica po lastnih navedbah trikrat prijavila policiji. Policija se je na prijavo odzvala in tožnico obiskala na njenem domu, kjer je podala izjavo. Njen starejši mladoletni otrok ni bil nikoli osebno fizično napaden s strani pripadnikov vahabitov. Njen mlajši mladoleten otrok pa je opisal dogodek, ko so ga pripadniki vahabitov pretepli. Pri pretepu je utrpel poškodbe, vendar pa zdravniške pomoči ni poiskal. Mladoletna tožnika sta še navedla, da sta imela težave s sošolci, ki so ju pretepali, jima grozili in jemali denar. Pretepala sta ju po lastnih navedbah še oče in očim. Tožnica je z obema otrokoma s slovenskim vstopnim vizumom preko Hrvaške, Slovenije in Avstrije odšla iz izvorne države v Švico, ki je bila njena ciljna država in kjer je zaprosila za mednarodno zaščito. Ker so tožniki vstopili v Švico s slovenskimi vstopnimi vizumi, so bili vrnjeni v Slovenijo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, ko je presodila, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite po določbah drugega oziroma tretjega odstavka 2. člena ZMZ.

9. Po tretji alineji 24. člena ZMZ se kot subjekti preganjanja ali resne škode (kar sta temeljna pogoja za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite – drugi oziroma tretji odstavek 2. člena ZMZ) lahko štejejo tudi nedržavni subjekti, pod pogojem, da je mogoče dokazati, da državni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, v izvorni državi niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Le ob tem izpolnjenem pogoju bi se kot nedržavni subjekt preganjanja oziroma resne grožnje lahko šteli tudi vahabiti. Toda izpolnitev tega pogoja tožniki niso izkazali.

10. Tožena stranka dejansko posebnih informacij o trenutnem stanju v izvorni državi tožnikov ni zahtevala. Je pa v obravnavani odločbi iz šestih člankov, ki poročajo o stanju v izvorni državi tožnikov glede vahabitov, pravilno presodila, da izvorna država na nasilna ravnanja vahabitov ustrezno reagira in da ne držijo navedbe tožnice, da državni organi izvorne države ne nudijo ustrezne zaščite pred njihovim preganjanjem ali resno škodo. Tožniki so bili z vsebino poročil iz navedenih člankov med upravnim postopkom seznanjeni. V takšnih okoliščinah je dolžnost prosilca za mednarodno zaščito, da navede oziroma predloži dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da vsebina člankov ne more biti zadostna podlaga za odločanje o prošnji. Takšni dokazi pa v obravnavanem primeru niso bili predloženi. Tožnica je celo navedla, da je nadlegovanje vahabitov prijavila policiji in da jo je v zvezi s tem policija obiskala na domu, kjer je podala izjave. Tožnica se zato ne more uspešno sklicevati, da policija ni storila ničesar in da ji ni zmožna nuditi zaščite, če pa je policija v konkretnem primeru opravila svoje delo v okviru pooblastil, ki jih ima.

11. Izvorna država tožnikov torej ne tolerira vahabizma, ki je v veliko primerih povezan s terorizmom in ga ostro preganja. Ker pa izvorna država prosilcem nudi zaščito, vahabiti kot nedržavni subjekti v skladu s 24. členom ZMZ ne morejo biti subjekti resne škode. Resna škoda v smislu 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja). Enako stališče glede vahabitov je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Up 345/2010 z dne 29. 12. 2010. 12. Pretepanje in ustrahovanje mladoletnih tožnikov s strani sošolcev, očeta in očima pa prav tako ne predstavlja resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Mladoletna tožnika tudi ne zatrjujeta, da bi očetovo in očimovo ravnanje prijavila ustreznim ustanovam (npr. centru za socialno delo v izvorni državi). Načela največje otrokove koristi ni mogoče razlagati na način, da bi bila otrokova največja korist nad določili zakona in da bi mu bila priznana mednarodna zaščita v nasprotju z ZMZ. Vse to je tožena stranka v svoji odločbi pravilno in natančno obrazložila. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka ni nepopolno ugotovila dejanskega stanja in ni bistveno kršila pravil upravnega postopka, kot je v izpodbijani sodbi zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

13. Tožena stranka v svoji pritožbi še pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka v izreku negativne odločbe o mednarodni zaščiti določiti paricijski rok, v katerem bi lahko prosilec (tujec) prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Prvostopenjsko sodišče se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-89/10, s katero je to sodišče ugotovilo protiustavnost prekrškovne določbe ZTuj-1, ki sankcionira nezakonito prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Ta določba ZTuj-1 namreč ni bila podlaga za odločanje tožene stranke v tem postopku. Z novelo ZMZ-B (Ur. l. RS, št. 99/2010) spremenjena določba 76. člena ZMZ tudi ne more biti podlaga za določitev paricijskega roka tožnikom za prostovoljno zapustitev države. Enako je Vrhovno sodišče odločilo tudi s sodbo I Up 225/2011 z dne 18. 5. 2011. 14. Glede na navedeno so pritožbeni ugovori utemeljeni. Iz navedenih razlogov pa so tožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. Ker je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno in niti ni sporno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je iz zgoraj navedenih razlogov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.