Jedro

Tožnica (poslovodja) je v določenem obdobju, ko je odšla na porodniški dopust, odtujila več prodajnih artiklov iz trgovine. Kršitve je storila na način, da je naknadno spreminjala račune, ki so bili izdani kupcem v navedeni trgovini, pri čemer je blago za sebe na računih nedovoljeno kompenzirala z blagom, ki se je pokazal kot višek v trgovini, ali pa ga kompenzirala za darilni bon, poleg tega pa je nekaterim artiklom nepooblaščeno zniževala cene. S takšnim ravnanjem je povzročila toženi stranki škodo. Tožničino ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in kršitev 35. člena ZDR in v skladu s 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega obračunati in plačati davke ter nato izplačati tožnici ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici in vročila dne 24. 9. 2010, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 23. 9. 2010 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročene tožnici dne 24. 9. 2010, in da delovno razmerje še traja z vsemi pravicami, ki bi šle tožnici, v kolikor do izredne odpovedi ne bi prišlo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delovno mesto poslovodja oziroma drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanjem in zmožnostim in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnice, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ, tako da se tožnici prizna delovna doba od dne 23. 9. 2010 dalje, vse v roku 8 dni; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 23. 9. 2010 dalje do ponovne zaposlitve oziroma vrnitve tožnice nazaj na delo pri toženi stranki, obračunati bruto znesek nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače izplačati tožnici neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, in sicer od vsakega 15. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici poravnati stroške postopka v višini 67,08 EUR v roku 8 dni, šteto od dneva prejema sodbe ter v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v II. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožena stranka ni podala izpodbijane odpovedi skladno z določbo drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) v predpisanem objektivnem roku šestih mesecev od ugotovitve očitanih kršitev. Vse kršitve, ki so nastale pred dnevom 24. 3. 2010, so absolutno zastarale, zaradi česar se sodišče do njih ne bi smelo vsebinsko opredeljevati. Poleg tega tožena stranka ni dokazala, da je v spornem času kakorkoli kršila delovne obveznosti. Tožnica je izpovedala, da so vsi zaposleni obračunavali popuste, sama sebi ni nikoli blokirala popusta. Tudi sicer glede tega tožena stranka ni imela nobenih pisnih navodil. Sodišče je dalo premajhen pomen izpovedbam prič A.A. in A.B., po katerih prodajalci lastnih nakupov niso smeli sami blokirati, temveč je to storil kdo od sodelavcev. O tem dejstvu ni nobenega neskladja med izpovedjo tožnice in ostalih prič. A.A. je celo izpovedala, da je navodilo o tem, da si same ne smejo obračunavati blaga s popustom, prišlo od tožnice. Sodišče ni pojasnilo, na kakšen način je lahko tožnica prihajala v izpovedbi sama s seboj v nasprotje, saj je izpovedala, da sta poznala kodo za dostop do računalnika tudi zakoniti zastopnik A.C. in njegov sin A.D., ki sta lahko spreminjala račune in jih popravljala. Poleg tega je njeno kodo lahko videl kdorkoli. A.A. je izpovedala, da ji je tožnica zaupala svojo kodo višjega ranga v času, ko jo je uvajala v delo poslovodje. Tudi iz izvedenskega mnenja A.E. v kazenskem postopku izhaja, da so bila gesla zaupana drugim osebam v poslovalnici. Tožnica ni izpovedala, da A.C. do zadnjega ni imel ideje, kdo jo bo nasledil, ko je odšla na porodniško, zato je sama predlagala, da jo nadomesti A.A.. Ne gre za neskladje v izpovedbi tožnice, temveč zato, da ji je pooblaščenec tožene stranke na obravnavi predočil neko trditev, ki ni bila njena izpoved. Sodišče ji protispisno očita, da ni bila jasna v delu izpovedbe, zakaj je prišla v mesecu avgustu 2010 v službo. Poleg tega v obrazložitvi sodbe neutemeljeno navaja, da ni dokazala svojih navedb glede neurejenosti poslovanja tožene stranke. Predujma za postavitev izvedenca ni plačala, ker je imela številne finančne obveznosti, ki jih je morala poravnati. Sodišče se sploh ni opredelilo do ugotovitev o neurejenosti poslovanja, ki izhajajo iz navedenega izvedenskega mnenja. V pritožbi navaja o tem konkretna dejstva in okoliščine. Njene navedbe o neurejenem poslovanju je potrdila tudi A.A., posebno v tem, da so se računi iz paragonskega bloka izdajali takrat, ko artikel ni bil zaveden v računalnik, in ko je bila tožnica še poslovodkinja. Prav tako je priča potrdila, da je v tem v času prihajalo do viškov in mankov v zalogah. Logično je, da od zakonitega zastopnika ter njegovega sina ni bilo za pričakovati, da bosta priznala neurejeno poslovanje, saj imata neposreden interes, da tožnica v sporu ne uspe. Tožnico sta tudi kazensko ovadila. Sodišče neutemeljeno očita tožnici, da bi morala kot poslovodkinja preprečevati kršitve v primerih, ko so prodajalci večkrat pustili trgovino odprto in igrali igrice v pisarnah. Sodišče je zamolčalo njeno izpoved v delu, da do takšnih kršitev ni prihajalo v času, ko je bila na delovnem mestu, temveč takrat, ko je mimogrede obiskala trgovino, ko je šla v soboto zjutraj po nakupih. V kolikor je ugotovila takšne kršitve, je o tem obvestila A.C.. Tožnica pod svojim imenom naknadno ni spreminjala račune, po tem ko so bili izdani pod njenim imenom ali imeni drugih zaposlenih. Ponovno opozarja, da so vse kršitve, ki so bile storjene pred dnevom 24. 3. 2010 zastarale, zaradi česar ne morejo biti predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer se lahko listina – pregled računov upošteva le kot del navedb tožene stranke, ne pa kot dokaz, saj gre pri njej za enostransko listino. Sodišče ne pojasni, na podlagi katerih računov je vzela gotovino in kakšen znesek oziroma artikel. V tej zvezi modus operandi, po katerem naj bi si prisvajala očitane stvari oziroma denar, sploh ni ugotovljen. Sodba o takšnih očitkih ne vsebuje nobenih razlogov. Sodišče je protispisno zaključilo, da naj bi iz izvedeniškega mnenja A.E., ki je bilo napravljeno za potrebe kazenskega postopka, izhajalo, da je s svojimi manipulacijami v letih 2007 – 2010 oškodovala toženo stranko za 13.136,53 EUR. Sicer pa navedeno izvedeniško mnenje potrjuje, da poslovanje tožene stranke v spornem času ni bilo ustrezno. Tožnici ni jasno, kaj se ji glede računa z dne 23. 4. 2010 sploh lahko očita. Sodišče iz pregleda računov zgolj povzame, kaj naj bi bilo dodano ali odvzeto, ničesar pa ne pove, kaj je storila napačnega oziroma za koliko se je sploh okoristila. Tožnica v pritožbi še navaja, da je tudi tožena stranka predlagala ustreznega izvedenca, pa je takšen predlog kasneje umaknila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Glede na izpovedbe prič je bila tožnica tista, ki je seznanjala svoje podrejene delavce, da si sami ne smejo zaračunavati blaga ali obračunavati popustov. V odpovedi ji ni očitala, da tega pravila ne pozna, temveč da ga krši. A.A. ni izpovedala, da bi ji tožnica zaupala svojo kodo višjega ranga. Tožnica je imela posebno kodo za vstop v računalnik v svoji pisarni in še avtorizacijsko kodo višjega ranga. Naloga izvedenke v kazenski zadevi je bila v tem, da je morala podati izvid in mnenje o višini protipravne pridobljene premoženjske koristi ter se opredeliti do možnih načinov prilaščanja denarja in premičnih stvari. Tudi sicer ima takšno izvedensko mnenje, ki ga je predložila tožnica v tem sporu, naravo tožbenih navedb. V postopku je bilo ugotovljeno, da je A.D. nekajkrat zaupal svojo kodo komu od zaposlenih, to pa v primeru nujnih potreb, pri čemer je svojo kodo takoj po tem spremenil. Tožena stranka je prepričana, da so vse pritožbene navedbe, ki očitajo sodišču ugotovitve neprepričljivosti, neverodostojnosti in neskladnosti v tožničini izpovedbi, povsem neutemeljene in namenjene zgolj zavajanju. Vsekakor ni predmet postopka domnevno in v vseh pogledih nepravilno poslovanje tožene stranke, kot ji to očita pritožba, temveč to, da mora delodajalec dokazati utemeljenost odpovedi. Ne strinja se z očitkom v pritožbi, da ni vodila dokumentacije skladno z davčnimi predpisi. Ugotovitev izvedenke glede avtorizacijskih gesel je napačna, saj bi morala izvedenka to ugotoviti v sodelovanju z izvedencem računalniške stroke. Tožnica je poznala pravila poslovanja in je bila dolžna svoje nadrejene ustrezno nadzirati. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da avtorizacijske kode višjega ranga niso uporabljali le njihovi neposredni imetniki. Izračun izvedenke v kazenskem postopku prikazuje račune s podpisom tožnice. Sicer pa so bila vsa dejanja, ki jih je tožena stranka očitala tožnici, storjena z avtorizacijsko kodo tožnice. Ne drži, da pregled računov (priloga B 14) ne more biti dokaz v postopku. Je pa razumljivo, da je ta listina za tožnico zelo obremenjujoča. Tožnica v pritožbi izpostavlja zgolj posamezne dele obrazložitve, zlasti pa oceno sodišča o neverodostojnosti njene izpovedbe. Kaže na posamezna drevesa, gozd pa bi rada skrila. Zaključek sodišča glede modusa operandi tožnice je logičen in temelji na izvedenih dokazih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe še odgovarja: Tožena stranka je tožnici dne 23. 9. 2010 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu poslovodje iz odpovednega razloga hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz določbe 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica v času od meseca novembra 2009 do junija 2010, ko je odšla na porodniški dopust, odtujila več prodajnih artiklov iz trgovine A., katerih vrednost je dne 26. 8. 2010 znašala 2.677,89 EUR. Tožnica je kršitve storila na način, da je naknadno spreminjala račune, ki so bili izdani kupcem v navedeni trgovini, pri čemer je blago za sebe na računih nedovoljeno kompenzirala z blagom, ki se je pokazal kot višek v trgovini, ali pa ga kompenzirala za darilni bon, poleg tega pa je nekaterim artiklom nepooblaščeno zniževala cene. S takšnim ravnanjem je povzročila toženi stranki navedeno škodo. Tožnica je s tem kršila tudi določbo 35. člena ZDR, po kateri se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. V tej zvezi je imela tožnica v X. točki pogodbe o zaposlitvi tudi določeno obveznost, da bo vestno in dosledno opravljala svoje delo ter upoštevala delodajalčeva navodila. Sodišče prve stopnje je preizkusilo takšno izredno odpoved v dokaznem postopku ter se v razlogih sodbe opredelilo do kršitev iz II. točke izredne odpovedi. Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno in iz utemeljenih vsebinskih razlogov odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo v celoti strinja.

Pritožba se zavzema, da so vse očitane kršitve pred dnevom 24. 3. 2010 zastarale. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšen očitek ni utemeljen. Tožena stranka je v sporu z izpovedbo priče A.D., zadolženega za naročanje blaga za veleprodajo in maloprodajo, dokazala, da je prišla do ugotovitev spornih kršitev najkasneje do dne 25. 8. 2010, ko je tožnici vročila pisno obdolžitev in jo povabila na zagovor. A.D. je izpovedal, da je koncem meseca avgusta 2010 oziroma nekje okrog dne 20. 8. 2010 ob kontroli prodaje konkretnih artiklov ugotovil razlike med nabavno in prodajno ceno. Zadeva je bila tako obširna, da mu je pri tem pomagala prodajalka A.A.. Čez nekaj dni je o tem obvestil direktorja A.C., pri čemer se je naknadno povezal z osebo, to je z računalničarjem, ki je pri njih skrbel za vzdrževanje računalnikov (listovna št. 127). Od njega so potem pridobili preglednico (priloga B 14) spornih računov, ki je bila podlaga pisni obdolžitvi. Kasneje je tožena stranka ugotovila na enak način še več spremenjenih računov, ki pa niso bili predmet postopka izredne odpovedi. V skladu z navedenimi razlogi tako ne more vzdržati pritožbeni očitek, da je tožena stranka v konkretnem primeru podala tožnici izredno odpoved po preteku rokov iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prodajalk A.A. in A.B. pravilno ugotovilo, da si prodajalke svojih kod niso izmenjavale. Prodajalke so imele kodo nižjega ranga, ki jim je dopuščala zgolj izdelavo računov na blagajni in njihov pregled, pri čemer z njo računov niso mogle spreminjati. Vendar je tožnica kot poslovodja imela tudi avtorizacijsko kodo višjega ranga, ki ji je omogočala spreminjanje računov za nazaj, vnašanje artiklov, prevzem blaga ter vpogled v zalogo in izdelavo računov. V tej zvezi je A.D. izpovedal, da je sam poznal avtorizacijsko kodo, poleg njega pa samo še direktor in tožnica. Sam ni poznal tožničine kode. V kolikor pa je svojo kodo komu zaupal, se je to zgodilo enkrat ali dvakrat, vendar je kodo potem vedno spremenil (listovna št. 128). Zmotno je zavzemanje pritožbe, da so tožničino kodo poznali tudi drugi, saj je A.A. izpovedala (listovna št. 146), da tožničine kode ni poznala in ji ni znano, da bi bila z njo seznanjena kakšna od njenih sodelavk, je pa res, da je po odhodu tožnice tudi sama imela svojo avtorizacijsko kodo višjega ranga. Enako je izpovedala tudi A.B. (listovna št. 164), da sama ni nikoli uporabljala tožničine kode za vstop v računalnik in misli, da je ni uporabljal tudi nihče drug. Ko je tožnica uvajala v delo A.A., je sicer s svojo kodo višjega ranga vstopila v program, vendar kode A.A. ni zaupala. Vsa tako ugotovljena dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazujejo, da nihče od zaposlenih pri toženi stranki, in tudi ne tako A.C. kot A.D., ki sta poleg tožnice še imela avtorizacijsko kodo višjega ranga, niso sodelovali pri manipuliranju s cenami prodajnih artiklov, glede katerih se tožnici očita nepravilnost, saj bi nenazadnje to pokazal računalniški program.

Pritožba zmotno izpostavlja, da pri preglednici računov (priloga B 14) ne gre za dokazno listino. Kako je bila izdelana ta listina, je sodišče prve stopnje obrazložilo, pri čemer je iz izpodbijane sodbe razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do manipulacije tožnice v zvezi s prodajo spornih artiklov tudi po vsebini. V tej zvezi sta tako A.C. kot A.D. obrazložila posamezne postavke v zvezi s cenami konkretnih prodajnih artiklov in njihove spremembe, pri čemer je A.D. obrazložil, da program zabeleži tistega, ki je izdal račun, prav tako pa tudi čas in tistega, ki je spremembo izvršil. Tožnica na takšne ugotovitve nadrejenih delavcev v zvezi z artikli, glede katerih je tožena stranka ugotovila nepravilne manipulacije, ni imela pripomb. Pomembno pa je, da je tožnica poznala navodila pravilnega ravnanja v zvezi s prodajo artiklov, obračunavanjem cen in nenazadnje tudi to, da si zaposleni sami niso smeli obračunavati popustov. V tej zvezi ne gre prezreti dejstva, da je bila tožnica poslovodja trgovine A. ter v tem svojstvu odgovorna za stanje in prodajo blaga v trgovini, zaradi česar so zanjo veljali strožji standardi odgovornosti kot za ostale prodajalce oziroma njej podrejene delavce. V takšni vlogi pa bi lahko poskrbela tudi za odpravo nereda poslovanja trgovine, na katerega se sklicuje v pritožbi.

Zato pritožbeno sodišče skladno s tako ugotovljenimi razlogi sprejema ugotovitev v izpodbijanem delu sodbe, da je tožena stranka v sporu dokazala tožnici storitev očitanih hujših kršitev delovne obveznosti, ki so bili podlaga za izredno odpoved v II. točki odpovedi, ter v tej zvezi povzročeno škodo, kar vse škoduje poslovnim interesom delodajalca. Takšna ravnanja tožnice so imela za posledico porušeno medsebojno zaupanje, zaradi česar nadaljnjo delovno sodelovanje med strankama ni več mogoče. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnica s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške ne glede na izid postopka.